Naslovna slika

Podrobnosti potovanja

  • Predlagan letni čas:  poletje

  • Uživajte v: razgled, mir, narava

  • Naravne znamenitosti: kamenine, plaže, rt
  • Urbane znamenitosti: arheološka najdišča, cerkve, samostani, ruševine, vodnjaki, zapuščene zgradbe

1 1 1 1 1

Potopis

Letos smo dopust pričeli malo drugače. V Premanturo smo prispeli sredi dne, ravno v času kosila, katerega smo tokrat pričeli s peko svežih rib na žaru direktno iz ribarnice. Popoldne smo v miru razpakirali in se začeli navajati na dopust, mir, sonček in dneve brez večjega časovnega pritiska.

Sledili so naši klasični dopustniški dnevi. Zajtrki na plaži v našem stalnem zalivčku v zalivu Debeljak, raziskovanje plaže, iskanje školjk in zanimivih kamenčkov, fotografiranje morskih prizorov in seveda veliko čofotanja v vodi. Letos je naš Samo veliko treniral plavanje, od mrtvaka do dihanja pod vodo, učenja žabice in plavanja z desko ter brez, plavanja z masko ter opazovanja podvodnega sveta z Lukom. Tudi Podi je kljub svojim letom uspešno plaval z nami, tudi v valovih. Še vedno se je potapljal za žogico, dihal pod vodo in vozil na svoji pasji deski ter se kot gospod razgledoval po okolici. Na obali pa seveda ni šlo brez straže na martinčke, čeprav je bilo letos teh primerov nekoliko manj. Za popoldneve smo si letos s seboj prinesli nekaj novih igračk za velike in male otroke. Že drugi dan smo imeli popoldne pri šotoru pravo vojno in skrivalnice z vodnimi pištolicami ter balončki. Spuščali smo tudi helikopterje, si podajali žogice s pištolicami in pihali milne mehurčke. Midva z Lukom sva prišla tudi do časa za branje knjig, medtem ko je Samo mukoma počival na ležalniku ali pridno reševal veliko različnih nalog, tako da smo proti koncu dopusta že iskali v kioskih nove zaloge.

Po nekaj vročih poletnih dnevih nam jo je vreme zagodlo z vetrom. Prvi vetrovni dan smo še odšli na klasično jutranje kopanje, a smo morali zaradi smeri pihanja vetra naš zalivček zamenjati z drugo, nasprotno plažo. Tam smo poleg naših blazin na plaži srečali staro znanko z družino, zato smo čas izkoristili tudi za klepet in obujanje spominov. Sicer nam je bila plaža tudi v tem delu všeč in smo lahko plavali precej daleč ali pa se namakali v plitvi vodi.

Sledil je še bolj vetroven dan, zato smo plažo nadomestili z raziskovanjem novih krajev. Peljali smo se proti Medulinu in se na poti tja ustavili še pri majhni cerkvici Sv. Petra. V Medulinu smo parkirali zelo blizu obale, se sprehodili po promenadi in se nagledali takšnih in drugačnih čolnov. Sledil je sprehod čez cel polotok Kaštel, ki je v celoti poseljen z medulinskimi kampi, veter pa je vse bolj in bolj pihal. V drugi polovici polotoka nas je na prehodu na rt Kašteja skoraj odneslo, veter pa nam je namenil tudi mokro osvežitev. Sprehodili smo se do bunkerja in se tam zadržali kar nekaj časa ter uživali v lepem razgledu na odprto morje. Na poti nazaj se je mimo nas pripeljal modri turistični vlakec, ki je navdušil našega najmlajšega sprehajalca in mu dal nekaj novih moči za nadaljnjo pot. Ob promenadi smo naredili še nekaj fotografij zaljubljencev za voljo starih časov in se ustavili pri Vodnjaku treh voda. Nato smo se napotili na nasprotno stran Medulina od kampov, na polotok Vižula, kjer se nahaja Arheološki park Vižula in ga v vseh letih dopustovanja v Premanturi še nikoli nismo obiskali. Pred nami je bila krožna, a gozdna pot, lepo opremljena tudi z informativnimi tablami. Kljub senci gozda nam je bilo že pošteno vroče in tudi utrujenost je že načenjala naše noge ter energijo. Vseeno pa smo občudovali lepo naravo in uživali v miru parka. Na najbolj oddaljeni točki sprehoda smo prišli do arheoloških ostankov Vile Vižule, ob kateri leži tudi lepa in manj obiskana plaža. Dan se je že krepko prevesil v drugo polovico in bil je že zdavnaj čas za kosilo, ko smo mi zaključili naše raziskovanje okolice Medulina in se vrnili nazaj k avtu. Zato smo si po kosilu privoščili popoldansko lenarjenje.

Naslednji dan je bil še bolj vetroven in vsekakor neprimeren za zajtrk, plavanje in poležavanje na plaži, zato smo se odločili za nov raziskovalni dan. Tokrat smo se odpeljali do Ližnjana, konkretneje do obale zaliva Kuje, kjer smo na naše presenečenje parkirali ob prostoru za surfarje. Še nikoli nismo videli toliko surfarjev na vodi in tudi ne na tako pestrih valovih. Veter sploh ni popuščal, ampak je pihal vedno močneje. Ko smo se sprehajali ob obali po peščeni poti, smo ves čas pogledovali na zares zelo razburkano morje, visoke in vrtinčaste valove, kakršnih še nismo videli, na obali pa je bilo veliko ostankov spenjene vode. Cilj našega sprehoda je bil spomenik 16. novembra 1918 potopljene ladje Cesare Rossarol, do katere smo prišli po približno pol ure hoje bolj ali manj proti vetru. Tudi pri povratku nas je narava vedno znova presenečala. Po približno uri in pol smo prišli nazaj do avta in se odločili, da poskušamo v veter spraviti še našega zmaja, ki nas je pridno čakal v prtljažniku. A kaj kmalu smo ugotovili, da je veter enostavno premočan za takšno zabavo. Zato smo nadaljevali našo pot spet v brezvetrju avta. Ustavili smo se še pri Cerkvi Matere božje od Kuje, ki smo jo že prej videli ob ozki poti do parkirišča in obale. Ob povratku na glavno cesto smo se na hitro ustavili tudi na prostoru za zaljubljence oz. pri kovinskem srčku, polnim ljubezenskih ključavnic. Nato smo sledili levi smeri glavne ceste in se vozili po nasprotni strani zaliva, glavna cesta se je kmalu spremenila v peščeno pot, po kateri smo se pripeljali v čisto naravo, med vinograde in s pogledi na morje na tri smeri. Tu smo nekje na sredini polotoka parkirali in se sprehodili po krožni poti do svetilnika Marlena, ki predstavlja čisto končno točko - rt s pogledom na odprto morje, na desni strani pa z razgledom na majhen otoček Levan. Vračali smo se po skorajda travnati poti, ob kateri je bilo na obe strani vse zeleno kot spomladi in prav nič podobno vročemu poletnemu času, ko smo vajeni, da je trava požgana. Čas je že krepko zajadral v drugo polovico dneva in čas kosila, mi pa smo na hitro pomalicali kar v avtu in se odločili še malo nadaljevati naše raziskovanje. Na poti iz polotoka smo še pred prihodom na glavno cesto zavili levo in se po zelo slabi, kamniti in ozki poti uspeli pripeljati do kamnoloma, kjer smo parkirali avto in se peš odpravili naprej do ruševin stare, a ogromne hiše. Od tu smo se odpeljali nazaj v Medulin in se ustavili pri Medulinski cerkvici, katero je bilo zanimivo videti in slikati z druge perspektive kot običajno (torej ne iz smeri obale). Tudi po drugem dnevu potepanja po novih krajih smo si privoščili mirno popoldne s počitkom.

Sledil je dan z bolj mirnim vetrov, zato smo ponovno odšli na zajtrk na plaži, vseeno pa smo se odločili za drugo stran Kamenjaka in izbrali plažo v zalivu Njive. Ta stran Kamenjaka je zanimiva, ker se pogled odpre na odprto morje in lahko ves čas opazuješ pester promet na morju, zvečer pa tudi lep sončni zahod. Sicer pa smo se naselili na velike skale v bližini ostankov dinozavrovih stopinj, ki so sedaj žal res že zelo slabo vidne. Nam je pa takšna plaža omogočala tudi skakanje v vodo, kar sva z Lukom po dolgih letih tudi prakticirala.

Zadnjih nekaj dni smo ponovno lahko uživali v našem klasičnem vsakdanu z zajtrkom na plaži in popoldanskem senčenju pri prikolici. Vreme po vetrovnih dnevih pa ni bilo več tako vroče in tudi morje je bilo bolj hladno, zato smo na plaži naredili še našo tradicionalno družinsko sliko in se ponovno za eno leto poslovili od Premanture.

Povezani prispevki

Zanimivosti

Premantura je osrednje naselje na najbolj južnem delu Istre, hrvaškega največjega polotoka. Leži na osrednjem, nekoliko višjem delu polotoka Kamenjak. Staro mestno jedro naselja se je skoraj v celoti ohranilo vse do danes. Zanj so značilne bele hiše z rustikalnimi oboki in majhnimi balkoni. Najbolj opazen element starega dela naselja prav gotovo predstavlja 27 m visok, kvadraten zvonik, ki služi za orientacijo med plovbo mornarjem in ribičem v okolici rta Kamenjak. Novi del naselja predstavljajo turistična vikend naselja.

V okolici Premanture in sosednjega naselja Medulin svoj čar naredijo manjši otočki (skupina devetih otokov), med katerimi so največji Ceja, Fenera in Bodulaš. Najbolj zanimiv pa je verjetno otok Fenoliga, kjer so še danes vidni ostanki stopal različnih dinozavrov, ki so tu živeli pred 110-90 milijoni let. Posebno dobro je ohranjena sled dvonožnega triprstega dinozavra, pripadnika skupine guanodontida, v neposredni bližini pa so tudi sledi večjega štirinožnega plazilca, ki je verjetno pripadal sauropodom.

Medulin leži približno 9 km južno od mesta Pula v severno-vzhodnem delu razloženega Medulinskega zaliva. To je bila nekoč manjša ribiška vas, danes pa velja za moderni turistični center, znan po peščenih, prodnatih in kamnitih plažah. Za glavno znamenitost mesta velja Cerkev sv. Agnes, ki leži na hribu in je dobro vidna iz vseh smeri. Zgrajena je bila leta 1893, pred tem pa je na tem mestu stala manjša cerkev z enim zvonikom in pokopališčem. Cerkev velja za znamenitost v celotni Istri po zaslugi dveh stolpov, kar je bilo v tistem času za Istro velika posebnost, saj so bile vse ostale cerkve grajene z enim stolpom.

Jugozahodno od Medulina leži polotok Kaštel. Gre za majhen polotok, obdan z borovim gozdom in peščenimi plažami. Na koncu polotoka se nahaja rt Kašteja, kjer lahko vidimo ostanke prazgodovinskega naselja.

Zahodno od Medulina leži polotok Vižula. Na njem je danes urejen Arheološki park Vižula, ki vsebuje ostanke starodavnih grobnic, naselbin iz starejšega obdobja neolitika in ostanke antične vile cesarja Augusta, ki jo je zgradil Kontantin Veliki. Park omogoča vpogled v vsakodnevno življenje Rimljanov, njihovega načina zabave, ribarjenja in podobno ter dokazuje obstoj človeške kulture na območju Medulina med starejšim neolitikom.

Ližnjan je ribiško in turistično mestece, ki se nahaja na polotoku na jugu rta Istre. Znamenitosti v bližini so cerkve – mi smo obiskali cerkev Marije Kuj (zgrajena je bila v 17. stoletju, ima ohranjen zgodnjekrščanski mozaik, cerkev stoji na mestu, kjer je nekoč stala rimska vila) in tudi svetilniki – mi smo obiskali svetilnik Marlena (leži 4 km južno od mesteca, zgrajen je bil leta 1882 in obnovljen leta 2012, leži na skali 25 m nad morjem in ima čudovit razgled na okoliške otoke). Za neodkrit biser pa velja majhen otoček Levan (z eno najlepših peščenih plaž v Istri in dvema gostinskima objektoma z Mediteransko kuhinjo).

Zemljevid

NAN km, 04:48

Galerija slik