Opisi lepih kotičkov v naravi in v mestih, ki pogosto ostanejo neopaženi.
Svetega Lovrenca smo osvojili po krožni Poti pod Storžičem. Iz vasi Povlje nas je pot skozi naselje pripeljala v gozd. Hojo nam je popestrilo več znamenitosti ob poti (Žagarjev mlinček, Odmrlo drevje, Srečotove mlinčke…), na vrhu pa smo pri cerkvi sv. Lovrenca uživali v razgledu. Po kratkem postanku pri Domu na Lovrencu smo se do avta vrnili po poti mimo kamnoloma, Babnega vrta in kapelice.
Premanturo smo letos obiskali malce drugačni Bubiji. Prvič sva dopustovala kot zakonca in prvič sva dopustovala kot starša. Premanturo je prvič obiskal najin mali fantič Samo, ki je na srečo enako kot midva užival v čofotanju po vodi in hlajenju v senčki borovcev. Dopoldneve smo preživljali v čistem in mirnem zalivčku Kamenjaka, popoldneve pa pri prikolici z zabavanjem novega družinskega člana.
Kljub burji smo se potepali po obali. Sprehajali smo se po ozkih primorskih uličicah Izole mimo Trga padlih in cerkve sv. Mavra do obale z glavnim pomolom. Ker je bila burja za obisk Debelega rtiča vseeno premočna, smo odšli v Koper. Ogled starega dela mesta smo pričeli na Ukmarjevem trgu in končali pri Da Pontejevem vodnjaku. Dan smo zaključili na prazniku kakijev v Strunjanu.
Pokljuko smo tokrat raziskovali po Pokljuški poti z začetkom pri Mrzlem studencu. Hodili smo po občasno precej zaraščeni gozdni poti vse do Grajske planine. Od tu smo v kratkem prišli do Velikega Blejskega barja in nato nadaljevali proti naselju Goreljek z učno potjo okoli šotnega barja. Tu smo le s težavo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do oglarske koče in zadnje točke poti, Savske linije.
Iz Krope smo se povzpeli na Jamnik, eno najlepših razglednih točk. Hoditi smo pričeli po Kovačkovi poti in sledili škratom, ki so nas pripeljali do svojega domovanja na vrhu Kugle. Nadaljevali smo proti Barigli, katere vrh označuje tabla otrok iz vrtca Kropa. Drugi del poti nas je nagradil z lepimi razledi v dolino in proti cerkvici sv. Primoža in Felicijana. Kljub soncu smo bili na vrhu sami.
Na zimski pohod do Blejske koče smo se odpravili iz planine Javornik. Pot je bila v zimskih razmerah dobro utrjena in zmerne strmine. Uživali smo v lepih zimskih pogledih in kakšni cvetlici na delu, kjer je sneg že odlezel. Na Blejski koči smo se pogreli s čajem, nato pa vrnili v dolino. Vožnja s smučmi je bila zaradi majhnega naklona kratka, hoja s krpljami pa enako lahka kot poleti brez njih.
Ko ni časa ali vremena za potep, je čas za dobro knjigo.
Pisatelj Paulo Coelho nas v romanu z naslovom Alef popelje v stičišče nas samih in celotnega vesolja in časa. V nenavadni zgodbi spoznavamo ne samo usodo pisatelja in njegovo stoletja dolgo povezanost z ljudmi, ki ga obdajajo, ampak nas popelje tudi skozi naše potovanje po prostoru in času ter po nas samih.