Na Vodnikov razglednik smo se povzpeli iz vasi Jereka. S slabim občutkom zaradi parkiranja smo sledili smerokazu in poti, ki nas je vodila po gozdu z večkratnim prečkanjem asfaltne ceste. Ob prijetnem pogovoru, zanimivi tlakovani cesti in lepotah narave nam je pot s postopnim vzpenjanjem hitro minila. Na vrhu so nas pričakali sonce, čudovit pogled na dolino, mir in tišina poletnega dopoldneva.

Vodna učna pot Grabnarca se prične v Lancovem pri Kulturnem domu. Ko smo zapustili glavno cesto, nas je pot peljala v senco gozda in hlad potokov Lipniške doline. Hoja po lesenih mostovih je bilo doživetje zase. Kar hitro smo prispeli do ruševin Grabnarjevega mlina, od koder smo nadaljevali ob potoku do Grofovega bajerja. Tu se pot obrne z vzponom do vasi Vošče in spustom po cesti do Lancovega.

Pokljuko smo tokrat raziskovali po Pokljuški poti z začetkom pri Mrzlem studencu. Hodili smo po občasno precej zaraščeni gozdni poti vse do Grajske planine. Od tu smo v kratkem prišli do Velikega Blejskega barja in nato nadaljevali proti naselju Goreljek z učno potjo okoli šotnega barja. Tu smo le s težavo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do oglarske koče in zadnje točke poti, Savske linije.

Riklijevo pot smo obiskali v organiziranem pohodu. Izpred hotela smo se povzpeli v zmeren klanec, speljan v serpentinah. Na vrhu smo bili deležni lepega razgleda na Blejsko jezero. Od tu smo po travnati poti odšli do spomenika Arnolda Riklija in naredili postanek pri okrepčevalnici. Po drugi strani hriba smo se v senci gozda mimo kamnoloma spustili do jezera in pohod zaključili v Zaki.

Na zimski dan smo obiskali dolino Krnice pod Kriško steno. Prečkali smo most Velike Pišnice in ves čas hodili po cesti ob reki. Uživali smo v čudovitih zimskih prizorih narave, pot pa se je počasi vzpenjala. Strmina je bila nekoliko večja naprej od planine V Klinu pa vse do Koče v Krnici, kjer smo se ogreli s čajem. Spust s sankami je bil v zgornjem delu hiter, od planine naprej pa zelo počasen.

Podali smo se v zasneženo dolino Vrata. Sprehodili smo se iz Mojstrane po dolini potoka Bistrica. Zaradi lepih zimskih prizorov narave smo hodili počasi, fotografirali in uživali v zimi pa veliko. Pri Koči pri Peričniku smo naredili krajši postanek, potem pa smo se povzpeli še na razgledno ploščad slapu Peričnik. Vračali smo se po isti poti, pred odhodom domov pa smo obiskali še izvir Zelenci.

Pot na Slemenovo špico smo začeli na Vršiču. Hodili smo po melišču in preko ruševja po pobočju Mojstrovke. Po prijetnem vzponu smo na vrhu prelaza zavili desno in nadaljevali z večinoma ravninsko potjo, le zadnji vzpon pred planino Sleme je nekoliko strmejši in bolj izpostavljen. Tu smo uživali v prečudovitem razgledu, jezeru, miru... Na kratko smo odšli tudi na vrh z lepim razgledom.

Na Soriško planino smo odšli z zimsko opremo. Po robu smučišča smo se povzpeli do koče reševalne postaje in preverili razmere na naši poti. Kmalu smo zavili v gozd, kjer je bila strmina še večja, a pogledi na zimsko idilo in modro nebo so poplačali trud. Ko se je gozd končal, se je pot zravnala in začelo se je prečkanje pobočja do opuščene kasarne. Tu smo se okrepčali s čajem in vrnili v dolino.

Na zimski pohod do Blejske koče smo se odpravili iz planine Javornik. Pot je bila v zimskih razmerah dobro utrjena in zmerne strmine. Uživali smo v lepih zimskih pogledih in kakšni cvetlici na delu, kjer je sneg že odlezel. Na Blejski koči smo se pogreli s čajem, nato pa vrnili v dolino. Vožnja s smučmi je bila zaradi majhnega naklona kratka, hoja s krpljami pa enako lahka kot poleti brez njih.

Na Lipansko planino smo odšli s planine Javornik. Prečkali smo Medvedovo Konto in do Blejske koče videli že veliko cvetja in čudovite okolice. Nadaljevali smo proti Mrežcam, kjer smo si vzeli čas za slikanje pogačic. Na grebenu smo uživali razgled na Triglav in drugo visokogorje, izpostavljeni del tik pred Lipanskim vrhom pa nas je res napolnil z adrenalinom. Spustili smo se po strmejši poti.

Proti Martuljškim slapovom smo se odpravili iz Gozda Martuljek. Hodili smo po soteski potoka Martuljek, prečkali nekaj mostičkov in se povzpeli do Spodnjega slapu. Mimo Brunarice pri Ingotu nas je vse strmejša pot vodila proti Zgornjemu slapu, ker pa je voda odnesla del poti do njega žal nismo prišli. Pri povratku smo po še zahtevnejši poti obiskali dolino Za Akom, ki je bila zavita v meglo.

Na toplo pomladno popoldne smo obiskali Pokljuško sotesko, ki je bila ob našem obisku žal zaprta. Po pogovoru z ostalimi pohodniki smo se le odločili za obisk. Uživali smo v res lepi naravi in miru. Sprehodili smo se do Pokljuške luknje in tudi na njen vrh. Po precej divji poti in prečkanju mostu v najožjem delu soteske smo uspeli priti do galerij kraljeviča Andreja, ki so bile žal polomljene.

Na topel pomladni dan smo obiskali Blejski Vintgar. Pot je nezahtevna in lepo urejena ob reki Radovni. Poseben čar obisku so nam naredili hoja po mostovih in galerijah, pogledi na brzice in manjše slapove ter seveda pogled na slap Šum, ki zaključuje sotesko. Sprehodili smo se še do cerkvice sv. Katarine, kjer smo uživali lep razgled na Bled in okolico, nato pa smo se vrnili skozi sotesko.

Sprehodili smo se po dolini Tamar. Izpred skakalnice v Planici smo po lepo urejeni makadamski poti prišli do Planinskega doma Tamar, kjer pa se zaradi gneče turistov niti nismo zadrževali. Od Kapele Marije Pomagaj smo rajši odšli proti slapu Nadiža. Naša vztrajnost pri strmem vzpenjanju do izvira je bila poplačana z vsemi vodnimi lepotami na poti. Iz doline Tamar smo se odpeljali še do Zelencev.

Obiskali smo tri vrhove nad Soriško planino. Na Možica smo se podali po bolj razgledni poti mimo Lajnarja, preko grebena pod Slatnikom in mimo stare kasarne do vrha Možica. Od tu smo se spustili mimo bunkerjev in kasarne do sedla, kjer je bil pred nami vzpon na vrh Lajnar. Pri spustu smo se odločili še za vzpon na bližnji Trauh. Tu pa smo res zaključil naš pohod in se vrnili na Soriško planino.