Hribi

Info

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Letni čas: pomlad, poletje, jesen

Višine

  • Višina izhodišča: 832 m
  • Višina cilja: 1133 m
  • Višinska razlika: 301 m

O poti

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: asfaltna cesta, gozdna pot, makadamski kolovoz
  • Tip poti: neoznačena pot
  • Značilnosti poti: krožna pot

Vrednote

  • Uživajte v: razgled, mir, narava, divje živali
  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani, spomeniki, kipi

Potopis

Avto smo pustili na omenjenem parkirišču. Po glavni, asfaltirani cesti smo se pričeli vzpenjati in slediti oznakam za Bičkovo skalo in Belo peč. Čeprav je bila pot strma, smo v jutranjem hladu uživali v številnih cvetlicah, ki smo jih seveda tudi navdušeno fotografirali. Na tak način smo kmalu prispeli do odcepa za Bičkovo skalo, ki se je nahajala na naši desni. Označevala jo je znamenita zvezda. Precej časa smo si vzeli, da smo občudovali lep razgled na dolino in si poskušali predstavljati, kako so v vojnih časih tu branili našo domovino.

A pot nas je vabila naprej. Kar po asfaltirani cesti smo se podali proti Beli peči. Med hojo nas je prehitelo nekaj vozil. Očitno so se na ta lep sončen dan domačini odločili podirati drevesa. A nas niso preveč motili. Ko smo pričeli ugibati, kje se bo cesta odcepila proti našemu drugemu cilju, smo z asfalta prišli desno na makadam in kmalu za tem do označb za območje Natura 2000.

Med znakom in spomenikom smo zavili desno na slab kolovoz, ki nas je vodil skozi gozd. Sledili smo oznakam in kmalu zavili levo s kolovoza na gozdno pot. Le-ta nas je vodila skozi gozd proti robu planote in nekaj časa prav po njenem robu. Opazovali smo ciklame in poslušali klice ptic ujed nad nami.

Kmalu smo prišli na čistino in nekaj korakov proti desni zagledali klopi. Prispeli smo na Belo peč. Tu smo si odpočili in se med tem tudi zatopili v svet metuljev, ki so se popolnoma neustrašno podili med nami. Vonj cvetov jih je premamil. Nas pa je premamil razgled, ki je v teh krajih resnično čudovit. Šele hladen piš in oblačno nebo sta nas spomnila, da moramo osvojiti še tretji cilj – Dražgoško goro.

Odpravili smo se naravnost skozi gozd in prispeli do lepe makadamske gozdne ceste. Na prvem večjem križišču smo verjeli zemljevidu in zavili desno, nato pa po nekaj sto metrih zavili na slabšo levo makadamsko cesto in ji sledili skoraj pol ure. Na nekem odcepu smo zavili na še slabši desni kolovoz, ki je bil na številnih delih precej zaraščen. Ko smo že mislili, da smo se izgubili, smo prispeli nazaj na cesto, ki smo jo pred tem zapustili.

S to bližnjico smo si precej skrajšali pot, ki sicer po gozdni cesti naredi ravno v tem predelu ogromen ovinek. Ravno, ko smo se odločali, kako naprej, smo naleteli na gozdarje. Prijazno so nas usmerili na pot po robu Dražgoške gore in nam s tem ponovno precej skrajšali pot.

Gozdna pot se je polagoma spuščala. Vodila nas je po robu Dražgoške gore. Je lepa in utrjena. Kmalu nas je pripeljala na križišče, kjer smo se po navodilih gozdarjev usmerili levo navzdol. Pot se je precej spustila in nas pripeljala na pešpot, ki vodi od našega parkirišča do razgledne točke na Dražgoški gori.

Ker se je vmes zjasnilo, smo se seveda odločili obiskati razgledno točko, ki je bila kakšnih 10 minut oddaljena na naši desni. Pot je bila ves čas odlično označena. Glede na tip oznak (puščice narejene s fluorescentno zeleno) smo sklepali, da je moral tu potekati kakšen gorski tek. Kmalu smo prišli do križišča, kjer smo zavili levo in po kratkem vzponu prispeli do klopi in razgledne točke.

Tu smo pojedli malico, se naužili razgleda in cvetlic. Kar nekaj časa smo posedeli in uživali v miru. Presenečeni smo ugotovili, da smo ta dan »že« šesti osvojili ta vrh. Na Bičkovi skali in Beli peči smo bili namreč prvi.

Ko smo se spočili, smo se odpravili po isti poti navzdol. Tokrat smo se držali glavne poti proti Dražgošam in v dobre pol ure prispeli do avtomobila.

Celotno pot nas je spremljala zgodovina kraja in dogodki v drugi svetovni vojni. Tako smo morali narediti še en postanek pri Spomeniku Dražgoški bitki. Povzpeli smo se na njega in pod njega, si ogledali mozaik in nagrobno ploščo. Še en spomin in opomin na dogodke, ki se ne bi smeli nikoli zgoditi. Včasih bi morali ljudje rajši uživati v lepotah, ki nam jih svet nudi, kot pa v svojih idealih in sovraštvu do drugačnih.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se skozi Škofjo Loko in naravnost sledimo glavni cesti. Ko zapustimo Škofjo Loko, se peljemo po glavni cesti skozi Selško dolino do Železnikov. Na začetku Železnikov na večjem križišču zavijemo desno proti Dražgošam. Peljemo se po glavni cesti, ki se vztrajno vzpenja. Ko prispemo v vas Dražgoše, se peljemo skozi vas do oznake za Bičkovo skalo in Belo peč. Tam zavijemo levo v smeri Bele peči in na ustreznem mestu ob cesti pustimo avtomobil. Parkirišče se nahaja na enem izmed skoraj 180 stopinjskih ovinkov in je prostorno.

Zanimivosti

Dražgoše so naselje v občini Železniki. Nahajajo se na južnih, terasastih pobočjih Jelovice. Skozi njih pelje cesta, ki povezuje Selško dolino (Železnike) s Kropo in Gorenjsko. Znane so po lepi legi, Dražgoških kruhkih, slikarju Gabrijelu Stupici in zgodovinskih dogodkih med 2. svetovno vojno, ko so v t.i. Dražgoški bitki partizani Cankarjevega bataljona branili vas pred Nemci. Na te dogodke nas spominja spomenik Dražgoški bitki, kjer je tudi vsakoletna proslava, ter Bičkova skala, kjer so zadnji branitelji Dražgoš, Bičkov vod, vztrajali do zadnjega.

Spomenik Dražgoški bitki so postavili v spomin na že omenjeno bitko, ki se je odvijala od 9. do 11. januarja, in v kateri je umrlo 41 domačinov, vas pa je bila popolnoma uničena in požgana. Spomenik so postavili v juliju 1976 po zasnovi arhitekta Borisa Kobeta. Bronasto kostnico je naredil akademski slikar Stojan Batič, v njej pa so posmrtni ostanki žrtev boja. Nad spomenikom se nahaja polkrožni mozaik bojev v Dražgošah in na Mošenjski planini, ki ga je ustvaril akademski slikar Ive Šubic.

Bičkova skala se imenuje kamniti rogelj Jelenca nad vasjo Dražgoše, od koder naj bi partizani v Dražgoški bitki branili vas. V aprilu 1981 so na tem mestu taborniki Bičkove skale postavili šesterokotno bronasto ploščo z reliefnim napisom. Na samem robu pa se nahaja tudi peterokraka zvezda, simbol upora proti okupatorju.

Bela peč je 1157 m skalna gmota in lep razglednik nad vasjo Podblica. Do nje vodi gozdna cesta in več gozdnih pešpoti. Na vrhu lahko najdemo vpisno knjigo, klopce in mizo ter čudovit razgled na dolino in okoliške hribe.

Dražgoška gora je južni rob planote Jelovica, ki se strmo vzpenja nad vasjo Dražgoše. Najvišji vrh je 1140 m visok razgledni travnik, kjer so domačini postavili nekaj klopi in mizo ter vpisno knjigo, padalci pa ga radi izkoristijo za svojo vzletno točko.

Zemljevid


Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik