Hribi
Velika planina je edinstvena, saj je največja visokogorska pašna planina pri nas. Obisk pastirskega naselja nas je popeljal v drugačne čase. Sprehod po planini nas je pripeljal do različnih naravnih in etnoloških znamenitosti – jama Vetrnica, kapelica Marije Snežne… Uživali smo v lepih razgledih, obenem pa smo kar pazili na korak, da nismo stopili na kamniško murko, pogačico ali drugo cvetlico.
Ostrovrharjeva pot nas je popeljala skozi zgodovinsko, naravno in kulturno dediščino Podgrada ter vitezov Ostrovrharjev. Po potepanju po Kašeljskem hribu ponuja veliko znamenitosti. Videli smo staro vilo Novi grad, mesto meje med Nemčijo in Italijo med 2. sv. vojno, nasad himalajskega bora, ruševine Starega gradu, kamnolom mlinskih kamnov, pohod pa smo zaključili s spustom v Knapovsko drago.
Pot treh gradov je prijeten sprehod za nedeljsko popoldne. Iz starega dela mesta Škofja Loka smo se povzpeli mimo Loškega gradu in nadaljevali vse do razgledne plošče na Kranclju. Spustili smo se navzdol mimo domačije Grebenar in nadaljevali v smeri Starega gradu, kjer se pot odcepi desno do ruševin Divja Loka. Pri povratku smo se povzpeli še do Stolpa na Kranclju z lepo ohranjenimi ruševinami.
Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Popoldne smo se izpred cerkve v vasi Smokvica podali do vrha Lačna. Začetna strmina nas je pripeljala na vrh grebena, kjer je bil trud poplačan z lepim razgledom. Pred nami je bila mirna, a ne razgledna pot, zato smo opazovali več življenja v naravi. Vrh Lačna označuje zelen, visok razgledni stolp. Pri povratku smo uživali v žarkih zahajajočega sonca.
Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Sprehodili smo se od cerkve sv. Kvirika čez Kraški rob do Velega Badna oz. Ušes Istre. Na poti smo zelo uživali v lepi kraški pokrajini, ruju in razgledih na okolico. Visoke pečine Velega Badna smo si ogledali v tišini, pri povratku smo opazili tudi naravni most. Pri povratku smo se spustili do bunkerja, nato pa zaključili z ogledom zvonika in cerkve.
Riklijevo pot smo obiskali v organiziranem pohodu. Izpred hotela smo se povzpeli v zmeren klanec, speljan v serpentinah. Na vrhu smo bili deležni lepega razgleda na Blejsko jezero. Od tu smo po travnati poti odšli do spomenika Arnolda Riklija in naredili postanek pri okrepčevalnici. Po drugi strani hriba smo se v senci gozda mimo kamnoloma spustili do jezera in pohod zaključili v Zaki.
Na Naravoslovno učno pot Pusti grad smo odšli iz Radovljice. Iz starega dela mesta smo se spustili do podhoda pod železnico, kjer nas je smerokaz učne poti pripeljal do Fuksove brvi čez Savo. Po krajšem vzponu na planoto in do Milega pogleda smo se preko čudovite pokrajine sprehodili do vasi Lipnica ter naprej do ruševin. Pusti grad nas je presenetil, obisk pa so nam polepšale še razigrane koze.
Izhodišče Brezjanske poti miru je v bližini znane bazilike na Brezjah. Začetek poti označuje informativna tabla, od koder stopnice vodijo v dolino potoka Peračica. Tu smo uživali v miru narave in prečkanju mostov, na tleh smo tudi večkrat opazili peračiški tuf. Pot se zaključi pri slapu Peračica, od kjer smo se preko vasi vrnili na Brezje ter se odpeljali še do arheološkega najdišča Villa Rustica.
Na zimski dan smo obiskali dolino Krnice pod Kriško steno. Prečkali smo most Velike Pišnice in ves čas hodili po cesti ob reki. Uživali smo v čudovitih zimskih prizorih narave, pot pa se je počasi vzpenjala. Strmina je bila nekoliko večja naprej od planine V Klinu pa vse do Koče v Krnici, kjer smo se ogreli s čajem. Spust s sankami je bil v zgornjem delu hiter, od planine naprej pa zelo počasen.
Hom in Osolnik sta dva vrhova Polhograjskega hribovja, za katera smo morali premagati kar nekaj strmih vzponov. Hom je v celoti poraščen z gozdom, na vrhu pa smo si lahko odpočili na klopci in iz nje skozi naravno okno uzrli le malo razgleda. Osolnik je travnat vrh, na katerem stoji Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, izpred katere smo uživali v lepem razgledu v dolino.
Naše izhodišče pohoda je bila vas Topol oz. Katarina nad Ljubljano, od koder smo obiskali razgledno točko Rog in tri cerkve – Cerkev sv. Katarine, Cerkev sv. Jakoba in pri povratku Cerkev sv. Florijana. Pot je bila zelo raznolika (asfalt, travnik, gozd), a ne preveč zahtevna. Večkrat smo uživali v lepih razgledih v dolino in tudi miru narave te lokacije, ki je sicer ob vikendih zelo obiskana.
Lahek sprehod po dolini potoka Kamniške Bele je bil kot nalašč za vroč poletni dan. Tu smo našli senco in res pravo tišino narave. Kljub označeni poti smo imeli na določenih odsekih nekaj težav, a smo kljub temu uspeli priti do žal suhega slapu Orglice. Vračali smo se mimo ostankov partizanske bolnišnice Bele. Dan smo zaključili pri izviru Kamniške Bistrice z ogledom Plečnikovega dvorca.
Potočko zijalko smo obiskali na dopustu v Logarski dolini. Po Panoramski cesti smo se peljali do Podolševe, ki je bilo naše izhodišče. Pot nam ni prizanašala s strmino. Vzpenjali smo se hitro, za kar smo bili nagrajeni z vse več lepimi pogledi v dolino. Pred vhodom v jamo Potočka zijalka smo na klopeh uživali v razgledu, nato pa smo pred odhodom v dolino še hitro pokukali v temno notranjost jame.
Robanov kot velja za naravno znamenitost in krajinski park. Gre za dolgo ledeniško dolino, imenovano po več kot 500 let stari kmetiji Roban. Pot do Robanove kmetije nas je vodila preko pašnikov, planin in skozi gozd. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, zato pa je narava poskrbela za zanimive prizore ob poti. Na koncu Robanovega kota smo pomalicali, ob odhodu pa prejeli prav posebno spremstvo.
Solčavska tisa je največja znamenitost Solčave in ena večjih znamenitosti Logarske doline. Njena točna starost ni znana, ima pa za tise velik obseg. Velja za naravni spomenik in naravno znamenitost, zato je planinsko društvo do nje speljalo planinska pot. Čeprav nas je strmina poti nekoliko presenetila, smo uživali v miru in samoti narave. Pohod je bil lep začetek našega dopusta v Logarski dolini.
Na Križno Goro smo tokrat odšli iz Crngroba. Ogledali smo si Cerkev Marijinega Oznanjenja, nato pa sledili poti v gozd z daljšim, a zmernim vzponom. Na Planici smo se mimo spomenika NOB povzpeli do cerkve sv. nadangela Gabrijela, nato pa se večinoma spuščali vse do Križne gore in cerkve Svetega Križa. Vračali se nismo preko Planice, ampak po bolj ravninski poti mimo Lavtarskega vrha.
Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se povzpeli iz Stražišča. Izbrali smo Pot prijateljev, na katero smo od parkirišča pod vznožjem zavili desno preko travnikov pod daljnovodi v gozd. Pot je na določenih odsekih slabše označena in je v prvem delu manj strma, kasneje pa se priključi Sodarjevi poti. Na vrhu smo uživali v lepem razgledu in guganju, nato smo se vrnili v dolino po glavni cesti skozi Javornik.
Sveti Jakob nad Preddvorom velja za priljubljeno izletniško točko, ki izpred Planinske koče Iskra in cerkvice Svetega Jakoba na vrhu ponuja tudi lep razgled v dolino. Strmino poti na določenih predelih lahko premagamo z obiskom več znamenitosti ob poti. Mi smo si ob povratku ogledali ruševine Novega gradu in senčnico Josipine Turnograjske, v bližini parkirišča pa stavbo srednjeveškega Gradu Turn.
Sveti Peter nad Begunjami velja za vrh z najlepšim razgledom na Gorenjsko in njene gore, ki nas ni razočaral. Do vrha smo hodili po gozdni poti in sledili oznakam Petrove poti. Gre za romarsko pot, na kar so nas spomnile tri kapelice v zadnjem delu poti. Na vrhu stoji cerkev svetega Petra, ki velja za enega najzanimivejših spomenikov cerkvene arhitekture in slikarstva na Gorenjskem.
Polhograjska Grmada je eden najvišjih vrhov Polhograjskega hribovja. Kljub vsemu pa je razmeroma lahko dostopna in zato velja za bolj obiskan vrh. Naše izhodišče je bila vas Topol, od koder smo vrh Polhograjske Grmade osvojili po sorazmerno položni poti. Strmejši je bil le zadnji vzpon, ki nas je ob pomoči stopnic pripeljal na skalnat vrh z izrednim razgledom. Pri povratku smo le uživali na soncu.
Podali smo se v zasneženo dolino Vrata. Sprehodili smo se iz Mojstrane po dolini potoka Bistrica. Zaradi lepih zimskih prizorov narave smo hodili počasi, fotografirali in uživali v zimi pa veliko. Pri Koči pri Peričniku smo naredili krajši postanek, potem pa smo se povzpeli še na razgledno ploščad slapu Peričnik. Vračali smo se po isti poti, pred odhodom domov pa smo obiskali še izvir Zelenci.
V dolino reke Glinščice smo odšli iz Boljunca, ki velja za eno najbolj popularnih izhodišč. Izbrali smo desno gozdno pot v dolino in sledili oznakam za vas Botač. Pot se je postopoma dvigovala, s čimer smo bili deležni tudi vse lepših razgledov. Pogled na slap je bil prečudovit in smo ga brez besed le občudovali. Ob povratku smo se povzpeli še do cerkve sv. Marije na Pečeh s še lepšim razgledom.
Pot na Slemenovo špico smo začeli na Vršiču. Hodili smo po melišču in preko ruševja po pobočju Mojstrovke. Po prijetnem vzponu smo na vrhu prelaza zavili desno in nadaljevali z večinoma ravninsko potjo, le zadnji vzpon pred planino Sleme je nekoliko strmejši in bolj izpostavljen. Tu smo uživali v prečudovitem razgledu, jezeru, miru... Na kratko smo odšli tudi na vrh z lepim razgledom.
Na Begunjščico vodi več poti. Naše izhodišče je bil tokrat Ljubelj, od koder smo se odpravili po Bornovi poti skozi Bornove tunele do planine Prevala. Po počitku smo pohod nadaljevali s postankom pri vodnjaku Roža vse do Roblekovega doma. Pred nami je bil še strmejši del poti do vrha Begunjščice, kjer so nas pozdravile kavke. Do Ljubelja smo se vrnili kar preko melišč po pobočjih Zelenice.
Dovžanovo sotesko smo prehodili po Razgledni poti, ki vodi čez celo sotesko. Hodili smo po gozdu desne strani struge do najožjega dela soteske, kjer smo prečkali most in se sprehodili skozi predore. V kratkem smo prišli do geološkega stebra, levo čez most pa smo preko galerij odšli še do starega predora. Pri povratku po cesti smo zavili še na gozdno učno pot in do stare partizanske tiskarne.
Ajdna je vzpetina nad vasjo Potoki, na vrhu katere se nahaja Arheološko najdišče Ajdna iz poznoantičnih časov. Na pohodu smo imeli težave s parkiranjem, pri vzpenjanju pa poleg strmine tudi s slabše označenimi predeli poti. Pot je tik pod vrhom zelo izpostavljena in jo je mogoče premagati le ob pomoči klinov. Iz Ajdne smo pot nadaljevali v dolino Završnice in si pri lovski koči ogledali medvede.
Blegoš smo tokrat obiskali pozimi s krpljami in turnimi smučmi. Dan brez oblačka smo začeli na koncu vasi Gornje Žetine. Pri lovski koči smo po kratkem počitku nadaljevali vzpon prek grebena. Izbrali smo prestrmo pot za zimske razmere, a vseeno osvojili vrh in uživali v spustu do Koče pod Blegošem. Pri povratku v dolino smo zašli do vasi Potok in si precej podaljšali povratek na Črni Kal.
Na Soriško planino smo odšli z zimsko opremo. Po robu smučišča smo se povzpeli do koče reševalne postaje in preverili razmere na naši poti. Kmalu smo zavili v gozd, kjer je bila strmina še večja, a pogledi na zimsko idilo in modro nebo so poplačali trud. Ko se je gozd končal, se je pot zravnala in začelo se je prečkanje pobočja do opuščene kasarne. Tu smo se okrepčali s čajem in vrnili v dolino.
Na zimski pohod do Blejske koče smo se odpravili iz planine Javornik. Pot je bila v zimskih razmerah dobro utrjena in zmerne strmine. Uživali smo v lepih zimskih pogledih in kakšni cvetlici na delu, kjer je sneg že odlezel. Na Blejski koči smo se pogreli s čajem, nato pa vrnili v dolino. Vožnja s smučmi je bila zaradi majhnega naklona kratka, hoja s krpljami pa enako lahka kot poleti brez njih.
Na Peč (Tromejo) sva se iz Rateč tokrat podala pozimi. Najin cilj je bilo sankanje in turna smuka. Odločila sva se za vzpon po cesti, ki je bila v zimskih razmerah do Doma na Tromeji dobro utrjena. Pot proti Peči je bila bolj mehka in nama je povzročala nekaj težav, a sva vseeno vztrajala do vrha. Spust s sankami je bil sprva bolj počasen, od doma naprej pa hiter. Turna smuka pa je bila v užitek.