Hribi

Info

  • Zahtevnost: lahka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Letni čas: pomlad, jesen

Višine

  • Višina izhodišča: 295 m
  • Višina cilja: 590 m
  • Višinska razlika: 295 m

O poti

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: asfaltna cesta, gozdna pot, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

Vrednote

  • Uživajte v: mir, narava
  • Naravne znamenitosti: potoki, reke
  • Urbane znamenitosti: brez

Potopis

S parkirišča smo ponovno prečkali Celovško cesto in se po pločniku odpravili v smeri predora Šentvid. Pred predorom je pot zavila levo na Cesto v Hrib. Sledili smo poti, ki je vodila mimo hiš, nato pa smo pri oznakah zavili levo na makadamsko cesto, ki nas je vodila v gozd. Pot nas je peljala mimo velike pasje ute, ki jo je stražil prelep pes. Bil je tako zaverovan v okolico, da je od daleč dajal videz skulpture. Šele ko smo se mu približali, je pričel mahati z repom in se premikati.

Pot se je pričela vzpenjati in kmalu smo se znašli visoko nad mestom. Strmina se je po nekaj minutah napete hoje umirila in pred nami je bila precej bolj položna pot, ki nas je pripeljala do križišča z znamenjem in klopjo ob njem. Tu smo si odpočili.

Pot smo nato nadaljevali po kolovozu po gozdu. Zlagoma smo se vzpenjali. Ker večjih naporov tu ni bilo, smo lahko opazovali naravo in uživali v tišini. Ves čas smo sledili markacijam in smerokazom, saj so si bila razpotja med seboj zelo podobna.

Tu sama pot ne ponuja večjih posebnosti. Za lepši razgled smo se na enem od razpotij odločili za vzpon po desni poti proti električnemu daljnovodu, od koder smo uživali lepe poglede na nižino. Spet drugič nas je presenetilo majhno jezerce z mostičkom in mlinčki. Škoda, da je bila voda tako kalna, drugače bi bil kraj še lepši.

Proti koncu se nismo odločili za levo, strmejšo pot, ampak smo nadaljevali naravnost in prišli v vas. Tam smo morali zaviti levo na asfaltno cesto, ki nas je pripeljala mimo vrha Toškega Čela na razgleden travnik. Pod njim smo zagledali naš cilj – Lovsko kočo na Toškem Čelu.

Pri koči smo si odpočili, pomalicali in popili nekaj tekočine. Tako spočiti smo se odpravili nazaj v dolino. Na vrhu travnika smo se tokrat odločili za desno pot, ki nas je peljala mimo hiš v gozd.

Kmalu smo se tako priključili že poznani gozdni cesti. Navzdol je šlo hitreje. Tako smo brez kakšne večje dogodivščine hitro prispeli nad Ljubljano. Tam pa smo se v želji po čim prejšnji vrnitvi odločili za desno bližnjico, ki pa nas je pripeljala na opuščeno stezo za gorske kolesarje.

Nekaj časa smo tej stezi sledili, nato pa z nekaj smisla za orientacijo prispeli naravnost nad prve hiše mesta. Po strmem pobočju smo se spustili k njim in kmalu smo že sedeli v našem avtomobilu.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Šentvid, kjer se odločimo za pot po Celovški cesti v smeri centra Ljubljane. Na semaforiziranem križišču zavijemo levo na Prušnikovo ulico, kjer pustimo avtomobil na enem od označenih brezplačnih parkirnih mest ob cesti.

Zanimivosti

Hrib Toško Čelo je vrh v Polhograjskem hribovju, zahodno od Ljubljane. Leži na nadmorski višini 590 m in se dviguje nad vasjo z istim imenom. Je priljubljena izletniška točka domačinov. Obiskovalcem nudi lep razgled na Ljubljansko kotlino. Malo pod vrhom je tudi Lovska koča na Toškem Čelu, kjer se lahko obiskovalci okrepčajo tako s hrano kot pijačo.

Ime vasi Toško Čelo se v pisnih virih prvič pojavi leta 1376 kot Vaystemek, nato v letu 1414 kot Vaistenekk, 1453 kot Faisen Hirn in med leti 1763-87 kot Taustutschel. Sedanje ime je vas dobila po gori Tošč. Vas je bila 19. marca 1743, med drugo svetovno vojno, požgana s strani italijanske vojske. Po vojni pa so jo ponovno zgradili in je dobila sedanjo obliko.

Zemljevid


Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik