Nanos je široka kraška planota in najbolj značilna gora Notranjske. Pot nas je iz Razdrtega vodila po zelo gostem, a svetlem gozdu, bogatim tudi z različnim cvetjem. V zgornjem delu poti smo uživali lep razgled v Vipavsko dolino. Nato nas je do vrha z Vojkovo kočo na Nanosu ločil še kratek sprehod mimo cerkve sv. Hieronima. Vračali smo se po strmejši poti, ki je od nas zahtevala previden korak.

Na Golico sva se odpravila v času narcis. V izogib gneči pohodnikov na poti, sva se na vrh podala po zahtevni poti. Hodila sva po gozdu, kjer strmina ni popuščala. Malce pred Kočo na Golici se je odprl lep razgled v dolino in obenem pogled na Golico. Po druženju s kavkami pri koči sva se podala proti vrhu. Na poti žal nisva videla veliko narcis, je bil pa razgled v Avstrijo toliko lepši.

Na Blegoš sva se povzpela po najbolj obiskani poti, ki vodi izpred lovske koče na Črnem Kalu. Med hojo sva občudovala razgled na škofjeloške hribe in dolino, videla sva veliko pomladnih cvetlic in hkrati lahko naredila tudi snežno fotografijo. Na vrhu sva občudovala razgled, nato pa sva se spustila do Koče pod Blegošem. Pri vračanju v dolino sva se srečala z (bolnim) divjim petelinom.

Na Lubnik sva se povzpela iz vasi Podpulfrca. Izbrala sva bolje obiskano pot na Lubnik, kar sva opazila že pri parkiranju. Sonce je bilo že visoko, zato sva bila vesela sence gozdne poti. Vseeno pa je več strmih odsekov poskrbelo za najino rekreacijo in klopce ob poti so bile res dobrodošle. Izpred Doma na Lubniku sva kljub vlagi v zraku opazovala okolico, nato sva se po isti poti vrnila v dolino.

Jesenski dan sva izkoristila za vzpon na Kofce in Veliki vrh. Po začetnih težavah s parkiranjem sva uživala v čudovitih barvnih kombinacijah gozda. V kratkem sva mimo kapelice prišla v meglo in mraz pri Domu na Kofcah. Pri nadaljevanju vzpenjanja proti Velikem vrhu sva le prišla do sončnih žarkov in pogleda na morje belih kosmičev vate v dolini. Na vrhu sva bila v družbi vetra in planinskih kavk.

Na Trupejevo poldne sva se podala iz smeri Srednjega vrha po poti ob potoku Hladnik proti lovski koči. Do koče sva zelo uživala v šumih vode in čudovitih jesenskih barvah narave, ki so kar klicale po slikanju. Pot sva od koče naprej nadaljevala po napačni poti, zato Trupejevega poldneva žal nisva osvojila. Vrh naj bi ponujal lepe razglede, katerih sva bila delno deležna tudi na napačni poti.

Izhodišče najinega pohoda je bila Kriška planina. Prvi cilj je bila planina Koren s pastirsko kočo in razgledom na sosednje vrhove. Strm vzpon naju je ločil do planine Košutna s pastirskim domom, spominsko kapelico in lepim razgledom v dolino. Nad planino se nahaja vrh Košutna s še lepšim razgledom. Od tu sva se povzpela še na vrh Korena in preko grebena Jež do zadnjega cilja Velikega Zvoha.

Na Begunjščico vodi več poti. Najino izhodišče je bil tokrat Ljubelj, od koder sva se odpravila preko smučišča Zelenica do Planinskega doma na Zelenici in naprej proti Begunjščici. Zaradi vročine sva imela več težav na poti, a sva vztrajala do vrha, kjer je bilo še nekaj utrujenih pohodnikov. Vrh sva zaradi oblakov hitro zapustila. Vračala sva se mimo Roblekovega doma in čez planino Prevala.

Na Triangel sva se podala iz Ljubelja, od koder sva se vzpenjala po pobočju smučišča Zelenica. Pot ponuja lepe poglede na Begunjščico, obenem pa sva uživala tudi ob pogledih na številno cvetje. Kolovozna pot se je vila v serpentinah vse do Doma na Zelenici. Po čokoladnem prigrizku sva se po brezpotju travnika podala na vrh Triangla. Kljub oblakom sva uživala v malici s čudovitim razgledom.

Na Komno sva se preko Komarče odpravila iz Bohinja izpod slapu Savica. Vzpon preko Komarče sva si krajšala s slikanjem številnega cvetja. Pot je bila vse bolj zračna, v določenih delih tudi opremljena s klini. Pri Črnem jezeru sva uživala v miru, nato pa odšla po razgibani razgledni poti proti Komni. Oblaki pri Domu na Komni so naju pregnali nazaj v dolino, kjer sva obiskala še slap Savica.