Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se povzpeli iz Stražišča. Izbrali smo Sodarjevo pot, ki velja za bolj priljubljeno. Večino časa poteka po senci gozda, kjer tudi strmina ne popušča. Pri lesenem krokodilčku, ki skriva izvir pitne vode, smo imeli pavzo. Mimo taborniškega doma smo nadaljevali po cesti, ki nas je pripeljala do Doma na Joštu in cerkve sv. Jošta. V dolino smo se vrnili skozi Javornik.

Tokrat smo Pokljuko obiskali v snegu. Naš pohod smo začeli pri vojašnici in nadaljevali proti strelišču biatlonske proge. Ob tekaški progi smo se odpravili v smeri planine Konjščice, a zaradi več ledenih in snežnih težav na poti do planine nismo prišli. Odločili smo se za povratek po isti poti in uživanje v pogledih na zimske Pokljuške gozdove. Dan smo zaključili s sprehodom ob Blejskem jezeru.

Na Križno goro smo se podali iz Javornika pod Sv. Joštom nad Kranjem. Hodili smo po asfaltni cesti vse do Čepulj in Planice ter uživali v pogledih na jesensko obarvano naravo. Pri Lavtarskem vrhu smo zavili na gozdno pot in hodili preko travnatega pobočja z lepimi razgledi v dolino ter naprej po gozdu. Do cerkve Sv. Križa nas je vodil še spust po asfaltu v naselje in krajši sprehod po makadamu.

Na Triglav smo se odpravili iz Rudnega polja. Naš pohod je trajal tri dni. Prvi dan smo šli mimo Vodnikovega doma čez Konjski preval do Kredarice. Drugi dan smo se povzpeli čez Mali Triglav na vrh Triglava in se krstili pri Aljaževem stolpu. Spustili smo se preko Planike do Doliča in tam zaradi vremena prespali. Tretji dan smo uživali v Dolini Triglavskih jezer med svizci, belkami in kozorogi.

Storžič je precej obiskan dvatisočak, prepoznan po stožčasti obliki. Mi smo se na vrh odpravili izpred Doma pod Storžičem po poti skozi Žrelo. Na tej težji poti smo se večkrat srečali z utrujenostjo in izpostavljenostjo terena. Ob poti smo videli planiko in drugo gorsko cvetje, na vrhu pa so nam družbo delale planinske kavke. Spustili smo se prek Škarjevega robu, ki je zahteval kar previden korak.

Na Vrtačo sva se podala iz Ljubelja preko pobočja smučišča Zelenica. Izpred Doma na Zelenici sva se zaradi sonca kmalu odpravila naprej. Gozdna pot se je spremenila v kamnito, na kateri sva videla veliko gorskega cvetja. Hoja po grebenu je ponujala lep razgled na Stol in okoliške gore. Vrh Vrtače označuje cepin, pri katerem sva kljub vetru v družbi kavk naredila daljši počitek pred povratkom.

Na Stol sva se povzpela izpred Valvazorjevega doma. Na poti sta se izmenjevali hoja preko travnikov in hoja po senci gozda. Na Žirovniški planini sva se odločila za položnejšo, Žirovniško pot proti vrhu. Po počitku na klopci pri Janezu sva se povzpela proti Prešernovi koči. Po krajšem počitku sva se povzpela na vrh Stola. Vračala sva se po strmejši poti po sedlu med Malim in Velikim Stolom.

Češka koča stoji na ovalni krnici pod Grintavcem in ob robu prepadnega pobočja. Midva sva se do nje podala s smeri Planinskega jezera na Jezerskem. Pot je speljana po gozdu in nudi precej sence, vseeno je bil počitek na Andrejevi klopi dobrodošel. Drugi del poti ponuja lepe razglede, pri hoji pa so naju spremljali metulji, muhe in lepo cvetje. Zaradi snežne odeje do Koče na Ledinah nisva prišla.

Nanos je široka kraška planota in najbolj značilna gora Notranjske. Pot nas je iz Razdrtega vodila po zelo gostem, a svetlem gozdu, bogatim tudi z različnim cvetjem. V zgornjem delu poti smo uživali lep razgled v Vipavsko dolino. Nato nas je do vrha z Vojkovo kočo na Nanosu ločil še kratek sprehod mimo cerkve sv. Hieronima. Vračali smo se po strmejši poti, ki je od nas zahtevala previden korak.

Na Golico sva se odpravila v času narcis. V izogib gneči pohodnikov na poti, sva se na vrh podala po zahtevni poti. Hodila sva po gozdu, kjer strmina ni popuščala. Malce pred Kočo na Golici se je odprl lep razgled v dolino in obenem pogled na Golico. Po druženju s kavkami pri koči sva se podala proti vrhu. Na poti žal nisva videla veliko narcis, je bil pa razgled v Avstrijo toliko lepši.

Na Blegoš sva se povzpela po najbolj obiskani poti, ki vodi izpred lovske koče na Črnem Kalu. Med hojo sva občudovala razgled na škofjeloške hribe in dolino, videla sva veliko pomladnih cvetlic in hkrati lahko naredila tudi snežno fotografijo. Na vrhu sva občudovala razgled, nato pa sva se spustila do Koče pod Blegošem. Pri vračanju v dolino sva se srečala z (bolnim) divjim petelinom.

Na Lubnik sva se povzpela iz vasi Podpulfrca. Izbrala sva bolje obiskano pot na Lubnik, kar sva opazila že pri parkiranju. Sonce je bilo že visoko, zato sva bila vesela sence gozdne poti. Vseeno pa je več strmih odsekov poskrbelo za najino rekreacijo in klopce ob poti so bile res dobrodošle. Izpred Doma na Lubniku sva kljub vlagi v zraku opazovala okolico, nato sva se po isti poti vrnila v dolino.

Jesenski dan sva izkoristila za vzpon na Kofce in Veliki vrh. Po začetnih težavah s parkiranjem sva uživala v čudovitih barvnih kombinacijah gozda. V kratkem sva mimo kapelice prišla v meglo in mraz pri Domu na Kofcah. Pri nadaljevanju vzpenjanja proti Velikem vrhu sva le prišla do sončnih žarkov in pogleda na morje belih kosmičev vate v dolini. Na vrhu sva bila v družbi vetra in planinskih kavk.

Na Trupejevo poldne sva se podala iz smeri Srednjega vrha po poti ob potoku Hladnik proti lovski koči. Do koče sva zelo uživala v šumih vode in čudovitih jesenskih barvah narave, ki so kar klicale po slikanju. Pot sva od koče naprej nadaljevala po napačni poti, zato Trupejevega poldneva žal nisva osvojila. Vrh naj bi ponujal lepe razglede, katerih sva bila delno deležna tudi na napačni poti.

Izhodišče najinega pohoda je bila Kriška planina. Prvi cilj je bila planina Koren s pastirsko kočo in razgledom na sosednje vrhove. Strm vzpon naju je ločil do planine Košutna s pastirskim domom, spominsko kapelico in lepim razgledom v dolino. Nad planino se nahaja vrh Košutna s še lepšim razgledom. Od tu sva se povzpela še na vrh Korena in preko grebena Jež do zadnjega cilja Velikega Zvoha.