Izhodišče Brezjanske poti miru je v bližini znane bazilike na Brezjah. Začetek poti označuje informativna tabla, od koder stopnice vodijo v dolino potoka Peračica. Tu smo uživali v miru narave in prečkanju mostov, na tleh smo tudi večkrat opazili peračiški tuf. Pot se zaključi pri slapu Peračica, od kjer smo se preko vasi vrnili na Brezje ter se odpeljali še do arheološkega najdišča Villa Rustica.

Na zimski dan smo obiskali dolino Krnice pod Kriško steno. Prečkali smo most Velike Pišnice in ves čas hodili po cesti ob reki. Uživali smo v čudovitih zimskih prizorih narave, pot pa se je počasi vzpenjala. Strmina je bila nekoliko večja naprej od planine V Klinu pa vse do Koče v Krnici, kjer smo se ogreli s čajem. Spust s sankami je bil v zgornjem delu hiter, od planine naprej pa zelo počasen.

Hom in Osolnik sta dva vrhova Polhograjskega hribovja, za katera smo morali premagati kar nekaj strmih vzponov. Hom je v celoti poraščen z gozdom, na vrhu pa smo si lahko odpočili na klopci in iz nje skozi naravno okno uzrli le malo razgleda. Osolnik je travnat vrh, na katerem stoji Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, izpred katere smo uživali v lepem razgledu v dolino.

Naše izhodišče pohoda je bila vas Topol oz. Katarina nad Ljubljano, od koder smo obiskali razgledno točko Rog in tri cerkve – Cerkev sv. Katarine, Cerkev sv. Jakoba in pri povratku Cerkev sv. Florijana. Pot je bila zelo raznolika (asfalt, travnik, gozd), a ne preveč zahtevna. Večkrat smo uživali v lepih razgledih v dolino in tudi miru narave te lokacije, ki je sicer ob vikendih zelo obiskana.

Lahek sprehod po dolini potoka Kamniške Bele je bil kot nalašč za vroč poletni dan. Tu smo našli senco in res pravo tišino narave. Kljub označeni poti smo imeli na določenih odsekih nekaj težav, a smo kljub temu uspeli priti do žal suhega slapu Orglice. Vračali smo se mimo ostankov partizanske bolnišnice Bele. Dan smo zaključili pri izviru Kamniške Bistrice z ogledom Plečnikovega dvorca.

Potočko zijalko smo obiskali na dopustu v Logarski dolini. Po Panoramski cesti smo se peljali do Podolševe, ki je bilo naše izhodišče. Pot nam ni prizanašala s strmino. Vzpenjali smo se hitro, za kar smo bili nagrajeni z vse več lepimi pogledi v dolino. Pred vhodom v jamo Potočka zijalka smo na klopeh uživali v razgledu, nato pa smo pred odhodom v dolino še hitro pokukali v temno notranjost jame.

Robanov kot velja za naravno znamenitost in krajinski park. Gre za dolgo ledeniško dolino, imenovano po več kot 500 let stari kmetiji Roban. Pot do Robanove kmetije nas je vodila preko pašnikov, planin in skozi gozd. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, zato pa je narava poskrbela za zanimive prizore ob poti. Na koncu Robanovega kota smo pomalicali, ob odhodu pa prejeli prav posebno spremstvo.

Solčavska tisa je največja znamenitost Solčave in ena večjih znamenitosti Logarske doline. Njena točna starost ni znana, ima pa za tise velik obseg. Velja za naravni spomenik in naravno znamenitost, zato je planinsko društvo do nje speljalo planinska pot. Čeprav nas je strmina poti nekoliko presenetila, smo uživali v miru in samoti narave. Pohod je bil lep začetek našega dopusta v Logarski dolini.

Na Križno Goro smo tokrat odšli iz Crngroba. Ogledali smo si Cerkev Marijinega Oznanjenja, nato pa sledili poti v gozd z daljšim, a zmernim vzponom. Na Planici smo se mimo spomenika NOB povzpeli do cerkve sv. nadangela Gabrijela, nato pa se večinoma spuščali vse do Križne gore in cerkve Svetega Križa. Vračali se nismo preko Planice, ampak po bolj ravninski poti mimo Lavtarskega vrha.

Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se povzpeli iz Stražišča. Izbrali smo Pot prijateljev, na katero smo od parkirišča pod vznožjem zavili desno preko travnikov pod daljnovodi v gozd. Pot je na določenih odsekih slabše označena in je v prvem delu manj strma, kasneje pa se priključi Sodarjevi poti. Na vrhu smo uživali v lepem razgledu in guganju, nato smo se vrnili v dolino po glavni cesti skozi Javornik.

Sveti Jakob nad Preddvorom velja za priljubljeno izletniško točko, ki izpred Planinske koče Iskra in cerkvice Svetega Jakoba na vrhu ponuja tudi lep razgled v dolino. Strmino poti na določenih predelih lahko premagamo z obiskom več znamenitosti ob poti. Mi smo si ob povratku ogledali ruševine Novega gradu in senčnico Josipine Turnograjske, v bližini parkirišča pa stavbo srednjeveškega Gradu Turn.

Sveti Peter nad Begunjami velja za vrh z najlepšim razgledom na Gorenjsko in njene gore, ki nas ni razočaral. Do vrha smo hodili po gozdni poti in sledili oznakam Petrove poti. Gre za romarsko pot, na kar so nas spomnile tri kapelice v zadnjem delu poti. Na vrhu stoji cerkev svetega Petra, ki velja za enega najzanimivejših spomenikov cerkvene arhitekture in slikarstva na Gorenjskem.

Polhograjska Grmada je eden najvišjih vrhov Polhograjskega hribovja. Kljub vsemu pa je razmeroma lahko dostopna in zato velja za bolj obiskan vrh. Naše izhodišče je bila vas Topol, od koder smo vrh Polhograjske Grmade osvojili po sorazmerno položni poti. Strmejši je bil le zadnji vzpon, ki nas je ob pomoči stopnic pripeljal na skalnat vrh z izrednim razgledom. Pri povratku smo le uživali na soncu.

Podali smo se v zasneženo dolino Vrata. Sprehodili smo se iz Mojstrane po dolini potoka Bistrica. Zaradi lepih zimskih prizorov narave smo hodili počasi, fotografirali in uživali v zimi pa veliko. Pri Koči pri Peričniku smo naredili krajši postanek, potem pa smo se povzpeli še na razgledno ploščad slapu Peričnik. Vračali smo se po isti poti, pred odhodom domov pa smo obiskali še izvir Zelenci.

V dolino reke Glinščice smo odšli iz Boljunca, ki velja za eno najbolj popularnih izhodišč. Izbrali smo desno gozdno pot v dolino in sledili oznakam za vas Botač. Pot se je postopoma dvigovala, s čimer smo bili deležni tudi vse lepših razgledov. Pogled na slap je bil prečudovit in smo ga brez besed le občudovali. Ob povratku smo se povzpeli še do cerkve sv. Marije na Pečeh s še lepšim razgledom.