Krvavec je vredno obiskati tudi izven smučarske sezone. Z gondolo smo se peljali na vrh, od tu pa odšli na naš pohod do vrha Krvavca. Na poti smo se naužili veliko pogledov na cvetoče travnike, srečali kakšno čredo krav, si oddahnili ob kapelici, hotelu in oddajniku ter uživali v razgledih v dolino, na Velikem Zvohu pa nas je pričakal še širši razgled in zaslužena osvežitev.

Pokljuko smo tokrat raziskovali po Pokljuški poti z začetkom pri Mrzlem studencu. Hodili smo po občasno precej zaraščeni gozdni poti vse do Grajske planine. Od tu smo v kratkem prišli do Velikega Blejskega barja in nato nadaljevali proti naselju Goreljek z učno potjo okoli šotnega barja. Tu smo le s težavo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do oglarske koče in zadnje točke poti, Savske linije.

Velika planina je edinstvena, saj je največja visokogorska pašna planina pri nas. Obisk pastirskega naselja nas je popeljal v drugačne čase. Sprehod po planini nas je pripeljal do različnih naravnih in etnoloških znamenitosti – jama Vetrnica, kapelica Marije Snežne… Uživali smo v lepih razgledih, obenem pa smo kar pazili na korak, da nismo stopili na kamniško murko, pogačico ali drugo cvetlico.

Ostrovrharjeva pot nas je popeljala skozi zgodovinsko, naravno in kulturno dediščino Podgrada ter vitezov Ostrovrharjev. Po potepanju po Kašeljskem hribu ponuja veliko znamenitosti. Videli smo staro vilo Novi grad, mesto meje med Nemčijo in Italijo med 2. sv. vojno, nasad himalajskega bora, ruševine Starega gradu, kamnolom mlinskih kamnov, pohod pa smo zaključili s spustom v Knapovsko drago.

Pot treh gradov je prijeten sprehod za nedeljsko popoldne. Iz starega dela mesta Škofja Loka smo se povzpeli mimo Loškega gradu in nadaljevali vse do razgledne plošče na Kranclju. Spustili smo se navzdol mimo domačije Grebenar in nadaljevali v smeri Starega gradu, kjer se pot odcepi desno do ruševin Divja Loka. Pri povratku smo se povzpeli še do Stolpa na Kranclju z lepo ohranjenimi ruševinami.

Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Popoldne smo se izpred cerkve v vasi Smokvica podali do vrha Lačna. Začetna strmina nas je pripeljala na vrh grebena, kjer je bil trud poplačan z lepim razgledom. Pred nami je bila mirna, a ne razgledna pot, zato smo opazovali več življenja v naravi. Vrh Lačna označuje zelen, visok razgledni stolp. Pri povratku smo uživali v žarkih zahajajočega sonca.

Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Sprehodili smo se od cerkve sv. Kvirika čez Kraški rob do Velega Badna oz. Ušes Istre. Na poti smo zelo uživali v lepi kraški pokrajini, ruju in razgledih na okolico. Visoke pečine Velega Badna smo si ogledali v tišini, pri povratku smo opazili tudi naravni most. Pri povratku smo se spustili do bunkerja, nato pa zaključili z ogledom zvonika in cerkve.

Riklijevo pot smo obiskali v organiziranem pohodu. Izpred hotela smo se povzpeli v zmeren klanec, speljan v serpentinah. Na vrhu smo bili deležni lepega razgleda na Blejsko jezero. Od tu smo po travnati poti odšli do spomenika Arnolda Riklija in naredili postanek pri okrepčevalnici. Po drugi strani hriba smo se v senci gozda mimo kamnoloma spustili do jezera in pohod zaključili v Zaki.

Na Naravoslovno učno pot Pusti grad smo odšli iz Radovljice. Iz starega dela mesta smo se spustili do podhoda pod železnico, kjer nas je smerokaz učne poti pripeljal do Fuksove brvi čez Savo. Po krajšem vzponu na planoto in do Milega pogleda smo se preko čudovite pokrajine sprehodili do vasi Lipnica ter naprej do ruševin. Pusti grad nas je presenetil, obisk pa so nam polepšale še razigrane koze.

Izhodišče Brezjanske poti miru je v bližini znane bazilike na Brezjah. Začetek poti označuje informativna tabla, od koder stopnice vodijo v dolino potoka Peračica. Tu smo uživali v miru narave in prečkanju mostov, na tleh smo tudi večkrat opazili peračiški tuf. Pot se zaključi pri slapu Peračica, od kjer smo se preko vasi vrnili na Brezje ter se odpeljali še do arheološkega najdišča Villa Rustica.

Na zimski dan smo obiskali dolino Krnice pod Kriško steno. Prečkali smo most Velike Pišnice in ves čas hodili po cesti ob reki. Uživali smo v čudovitih zimskih prizorih narave, pot pa se je počasi vzpenjala. Strmina je bila nekoliko večja naprej od planine V Klinu pa vse do Koče v Krnici, kjer smo se ogreli s čajem. Spust s sankami je bil v zgornjem delu hiter, od planine naprej pa zelo počasen.

Hom in Osolnik sta dva vrhova Polhograjskega hribovja, za katera smo morali premagati kar nekaj strmih vzponov. Hom je v celoti poraščen z gozdom, na vrhu pa smo si lahko odpočili na klopci in iz nje skozi naravno okno uzrli le malo razgleda. Osolnik je travnat vrh, na katerem stoji Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, izpred katere smo uživali v lepem razgledu v dolino.

Naše izhodišče pohoda je bila vas Topol oz. Katarina nad Ljubljano, od koder smo obiskali razgledno točko Rog in tri cerkve – Cerkev sv. Katarine, Cerkev sv. Jakoba in pri povratku Cerkev sv. Florijana. Pot je bila zelo raznolika (asfalt, travnik, gozd), a ne preveč zahtevna. Večkrat smo uživali v lepih razgledih v dolino in tudi miru narave te lokacije, ki je sicer ob vikendih zelo obiskana.

Lahek sprehod po dolini potoka Kamniške Bele je bil kot nalašč za vroč poletni dan. Tu smo našli senco in res pravo tišino narave. Kljub označeni poti smo imeli na določenih odsekih nekaj težav, a smo kljub temu uspeli priti do žal suhega slapu Orglice. Vračali smo se mimo ostankov partizanske bolnišnice Bele. Dan smo zaključili pri izviru Kamniške Bistrice z ogledom Plečnikovega dvorca.

Potočko zijalko smo obiskali na dopustu v Logarski dolini. Po Panoramski cesti smo se peljali do Podolševe, ki je bilo naše izhodišče. Pot nam ni prizanašala s strmino. Vzpenjali smo se hitro, za kar smo bili nagrajeni z vse več lepimi pogledi v dolino. Pred vhodom v jamo Potočka zijalka smo na klopeh uživali v razgledu, nato pa smo pred odhodom v dolino še hitro pokukali v temno notranjost jame.