Sprehodili smo se po Kovačkovi poti v Kropi, ki so jo “zgradili” otroci Vrtca Kropa. Pri cerkvi Matere božje smo uživali razgled na Kropo in na cerkev sv. Lenarta na nasprotni strani potoka Kroparica. Pot smo si popestrili z iskanjem skritih škratov in drugimi pravljičnimi znamenitostmi ob poti. V kratkem smo že stali pri Kugli in škratjem domovanju. Tudi povratek po Skrivni poti je bil hiter.

Pot Jeprškega učitelja se prične v naselju Drulovka. Vodila nas je po robu gozda ob kanjonu reke Save, zato smo večkrat lahko uživali v razgledu. Pot je lepo opremljena z informacijskimi tablami, še posebej zanimive pa so knjigobežnice, lesene omare s knjigami. Pot se zaključi pri Cerkvi matere Božje na Bregu, mi pa smo se vračali krožno levo v smeri ribiškega doma po slabši in neoznačeni poti.

Stari grad nad Kamnikom nam je ostal v spominu po lepem razgledu v dolino, ohranjenih ruševinah grajskega obzidja in pravljičnim presenečenjem za najmlajše. Kljub strmejšim odsekom vzpona do gradu, smo pot nadaljevali še na bližnjo Visoko špico. Tu smo uživali v počitku na klopeh in še lepšem razgledu kot pri Starem gradu. Ob povratku v dolino smo si privoščili dobro sladico v bližnji slaščičarni.

Tematska pot ob Šaleških jezerih je dobro označena sprehajalna pot ob treh jezerih v Šoštanju. Naš pohod smo začeli ob Družimirskem jezeru, ki je sicer zadnje nastalo jezero izmed treh. Poslovili smo se od družine labodov in nadaljevali mimo Velenjskega jezera, ki je največje v Šaleški dolini. Zadnje in tudi najmanjše med tremi jezeri je Škalsko jezero, okoli katerega smo se tudi sprehodili.

Dan smo namenili potepanju po Ljubljanskem barju. Naužili smo se lepega razgleda iz obzidja cerkvice v Dragomerju, obiskali kamnolom v Notranjih Goricah, nato pa se iz vasi Jezero povzpeli na bližnjo vzpetino s cerkvico sveto Ana. Preko gozda smo se sprehodili mimo spomenika Zore Luckmann in kaj hitro osvojili vrh z lepim razgledom. Dan smo zaključili na Sodnem vrhu z opazovanjem vlakov pod nami.

Na Vodnikov razglednik smo se povzpeli iz vasi Jereka. S slabim občutkom zaradi parkiranja smo sledili smerokazu in poti, ki nas je vodila po gozdu z večkratnim prečkanjem asfaltne ceste. Ob prijetnem pogovoru, zanimivi tlakovani cesti in lepotah narave nam je pot s postopnim vzpenjanjem hitro minila. Na vrhu so nas pričakali sonce, čudovit pogled na dolino, mir in tišina poletnega dopoldneva.

Vodna učna pot Grabnarca se prične v Lancovem pri Kulturnem domu. Ko smo zapustili glavno cesto, nas je pot peljala v senco gozda in hlad potokov Lipniške doline. Hoja po lesenih mostovih je bilo doživetje zase. Kar hitro smo prispeli do ruševin Grabnarjevega mlina, od koder smo nadaljevali ob potoku do Grofovega bajerja. Tu se pot obrne z vzponom do vasi Vošče in spustom po cesti do Lancovega.

Krvavec je vredno obiskati tudi izven smučarske sezone. Z gondolo smo se peljali na vrh, od tu pa odšli na naš pohod do vrha Krvavca. Na poti smo se naužili veliko pogledov na cvetoče travnike, srečali kakšno čredo krav, si oddahnili ob kapelici, hotelu in oddajniku ter uživali v razgledih v dolino, na Velikem Zvohu pa nas je pričakal še širši razgled in zaslužena osvežitev.

Pokljuko smo tokrat raziskovali po Pokljuški poti z začetkom pri Mrzlem studencu. Hodili smo po občasno precej zaraščeni gozdni poti vse do Grajske planine. Od tu smo v kratkem prišli do Velikega Blejskega barja in nato nadaljevali proti naselju Goreljek z učno potjo okoli šotnega barja. Tu smo le s težavo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do oglarske koče in zadnje točke poti, Savske linije.

Velika planina je edinstvena, saj je največja visokogorska pašna planina pri nas. Obisk pastirskega naselja nas je popeljal v drugačne čase. Sprehod po planini nas je pripeljal do različnih naravnih in etnoloških znamenitosti – jama Vetrnica, kapelica Marije Snežne… Uživali smo v lepih razgledih, obenem pa smo kar pazili na korak, da nismo stopili na kamniško murko, pogačico ali drugo cvetlico.

Ostrovrharjeva pot nas je popeljala skozi zgodovinsko, naravno in kulturno dediščino Podgrada ter vitezov Ostrovrharjev. Po potepanju po Kašeljskem hribu ponuja veliko znamenitosti. Videli smo staro vilo Novi grad, mesto meje med Nemčijo in Italijo med 2. sv. vojno, nasad himalajskega bora, ruševine Starega gradu, kamnolom mlinskih kamnov, pohod pa smo zaključili s spustom v Knapovsko drago.

Pot treh gradov je prijeten sprehod za nedeljsko popoldne. Iz starega dela mesta Škofja Loka smo se povzpeli mimo Loškega gradu in nadaljevali vse do razgledne plošče na Kranclju. Spustili smo se navzdol mimo domačije Grebenar in nadaljevali v smeri Starega gradu, kjer se pot odcepi desno do ruševin Divja Loka. Pri povratku smo se povzpeli še do Stolpa na Kranclju z lepo ohranjenimi ruševinami.

Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Popoldne smo se izpred cerkve v vasi Smokvica podali do vrha Lačna. Začetna strmina nas je pripeljala na vrh grebena, kjer je bil trud poplačan z lepim razgledom. Pred nami je bila mirna, a ne razgledna pot, zato smo opazovali več življenja v naravi. Vrh Lačna označuje zelen, visok razgledni stolp. Pri povratku smo uživali v žarkih zahajajočega sonca.

Na lep jesenski dan smo obiskali Primorsko. Sprehodili smo se od cerkve sv. Kvirika čez Kraški rob do Velega Badna oz. Ušes Istre. Na poti smo zelo uživali v lepi kraški pokrajini, ruju in razgledih na okolico. Visoke pečine Velega Badna smo si ogledali v tišini, pri povratku smo opazili tudi naravni most. Pri povratku smo se spustili do bunkerja, nato pa zaključili z ogledom zvonika in cerkve.

Riklijevo pot smo obiskali v organiziranem pohodu. Izpred hotela smo se povzpeli v zmeren klanec, speljan v serpentinah. Na vrhu smo bili deležni lepega razgleda na Blejsko jezero. Od tu smo po travnati poti odšli do spomenika Arnolda Riklija in naredili postanek pri okrepčevalnici. Po drugi strani hriba smo se v senci gozda mimo kamnoloma spustili do jezera in pohod zaključili v Zaki.