Prehodili smo krožno pot po planinah Velike planine. Mimo Gašperjeve koče smo se povzpeli na Zeleni rob in vrh Velike planine, nadaljevali mimo pastirskega naselja do Domžalskega doma in Črnuškega doma. Z Male planine smo mimo Jarškega doma nadaljevali do Gojške planine in naprej skozi Dovjo raven. Tu smo se začeli vračati nazaj vse do Kapele Marije Snežne. Krog smo sklenili ob jami Veternici.

Na Begunjščico smo se odpravili iz smeri Završnice. Prehodili smo krožno pot od Tinčkove koče na Roblekov dom, od tu pa naprej na Veliki vrh Begunjščice. Vračali smo se čez Roblek, mimo opuščenega rudnika mangana do Polške planine s Tomčevo kočo. Od tu pa preko zahodnega pobočja Begunjščice nazaj do Tinčkove koče.

Po dolgih letih smo se ponovno odpravili na Golico. Nismo je obiskali v času narcis, a so nam pot polepšale številne cvetlice, med njimi tudi narcise. Povzpeli smo se mimo Planinske postojanke Pri Fencu. Pod Kočo na Golici smo uživali razgled na Klopci ljubezni, na vrhu pa razgled na Julijske Alpe in na avstrijsko Koroško. Vračali smo se mimo slapu Bašar in Savskih jam s Korlnovim rovom.

Običajno pot na 1471 m visoko Kriško goro vodi iz vasi Gozd. Mi smo si želeli pot še podaljšati, zato smo kot izhodišče izbrali parkirišče ob Kliniki Golnik. Strma pot nas je spremljala vse do vrha s Kočo na Kriški gori. Kljub temu pa je bilo med vzponom ravno prav počivališč in razgledišč, da smo si lahko odpočili. Med spustom smo se ustavili na Vzletišču Kriška gora in opazovali let padalcev.

Pot na Sv. Jakob nad Preddvorom letno obišče ogromno ljudi. Na vrhu vsi uživamo v naravi, razgledih in prehojeni poti. Malokdo pa se odloči zapustiti nemir romarske poti in se podati v samoto bližnjih vrhov. Mi smo tako obiskali z gozdom poraščen vrh Potoške gore in gol ter izrazito razgleden Javorov vrh. Na poti smo srečali le peščico planincev, se z vsakim prijazno pozdravili in poklepetali.

Od zadnjega vzpona na Lubnik, 1025 m visok vrh nad Škofjo Loko, je minilo že precej let. Tokrat smo se na vrh povzpeli iz vasi Breznica. Kot je značilno za vse poti, je tudi ta pot strma. A s primerno motivacijo smo uspešno premagali strmino in izpred Doma na Lubniku uživali v lepem razgledu sončnega, a vročega poletnega dne. Povratek po drugi poti je še dodatno popestril celoten pohod.

Piramidasto oblikovan vrh nad vasjo Zminec je opazen že od daleč. Hkrati pa je popolnoma neviden in poznan le redkim. Nanj vodi kratek, a strm vzpon. Na koncu poti nas pričaka med drevesa skrita cerkev, za njo domiselno skrita vpisna knjiga, še kakšnih 200 m naprej pa pravi vrh. Čeprav prav na vrhu Lovrenške gore ne moremo opazovati razgleda, pa je ta med potjo toliko bolj izrazit.

Rovnik nad Besnico smo tokrat obiskali po drugi poti. Izhodišče vzpona je bilo sicer enako, ob informacijski tabli učna pot Besnica »Rovnik – slap Šum«, a hojo smo pričeli v nasprotni smeri učne poti. Naša orientacija je bila zaradi bolje označene krožne učne poti večkrat otežena, a sama pot je bila prav tako lepa, zanimiva in ne preveč naporna. Podaljšali smo jo še s sprehodom do slapu Šum.

Ob obisku Postojne smo se tam povzpeli na Sovič s čudovitim razgledom na mesto in okolico. Obiskali smo ruševine gradu Adelsberg in znamenito razgledno točko Pri Slovenski štangi s slovensko zastavo, se spustili v mesto Postojna in si ogledali Titov trg s skulpturo človeške ribice, Inštitut za raziskovanje krasa s proteusom na steni in Cerkev sv. Štefana ter doprsni kip papeža Janeza Pavla II.

Na Čemšeniško grajsko pot sva se podala iz Lavrice. Prijeten vzpon naju je vodil na Šeparjev hrib z lepim razgledom na okoliške vasi. Pot sva nadaljevala mimo Dvorca Lisičje in čez avtocesto proti najvišji točki poti – vrh Molnik. Po spustu mimo kamnoloma sledi vzpon v naselje Orle, kjer sva se pri brunarici usmerila proti kapelici. Spust naju je pripeljal do Daljne vasi in nazaj v Lavrico.

Podal sem se na pohodno pot po Škofjeloškem hribovju, v kateri sem povezal Križno goro, Planico in Crngrob. Začel sem v Podlubniku in preko naselja Trnje sledil oznakam poti. Ta se je kmalu začela strmo vzpenjati vse do Križne gore. Od cerkve sv. Križa sem nadaljeval hojo proti Lavtarskemu vrhu, Planici in naprej proti cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Pot sem zaključil pri TIC Škofja Loka.

Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se tokrat podali iz Čepulj in skozi Benedikovo dolino. Gre za manj znan dostop, ki ga brez težav prehodijo tudi mlajši otroci. Že pri hoji skozi dolino smo našli svoj mir in tudi v nadaljevanju nismo srečali veliko pohodnikov. Na poti nas je spremljalo spomladansko cvetje, večkrat pa smo tudi uživali razgled v dolino – proti Kranju in Ljubljani ter v smeri Besnice.

Iz Krope smo se povzpeli na Jamnik, eno najlepših razglednih točk. Hoditi smo pričeli po Kovačkovi poti in sledili škratom, ki so nas pripeljali do svojega domovanja na vrhu Kugle. Nadaljevali smo proti Barigli, katere vrh označuje tabla otrok iz vrtca Kropa. Drugi del poti nas je nagradil z lepimi razledi v dolino in proti cerkvici sv. Primoža in Felicijana. Kljub soncu smo bili na vrhu sami.

Raziskovali smo kraje pomembne bitke v 2. svetovni vojni, Dražgoše. Po strmi poti smo se povzpeli do Bičkove skale, kjer smo občudovali razgled in razmišljali o vojnih časih. Nadaljevali smo do Bele peči, kjer so nam ob čudovitem razgledu družbo delali številni metulji. Naš krožni pohod smo nadaljevali še do razgledne točke na Dražgoški gori, nato pa dan zaključili pri Spomeniku Dražgoški bitki.

Obiskali smo bližnjo Besnico in se podali na Učno pot Besnica »Rovnik – slap Šum«. Že takoj pri informacijski tabli smo zagrizli v prvi klanec. Pot je lepo označena, le med št. 5 in 8 smo imeli velike težave z orientacijo. Uživali smo v razgledu pri Veduti, zvonjenju na vrhu Rovnika, raziskovanju kraških pojavov ob poti in v družbi številnih metuljev. Pohod smo zaključili v hladu slapu Šum.