Podatki o knjigi

  • Avtor: Vladimir Bartol
  • Polni naslov: Alamut
  • Originalni naslov: Alamut
  • Število strani: 462
  • Jezik: Slovenski
  • ISBN: 961-6387-10-3
  • UDK: 821.163.6-311.6

Kratka vsebina

Roman Alamut avtorja Vladimirja Bartola nas popelje v Perzijo, kakršna je bila leta 1092, ko se bijejo boji za prevlado v Iranu. Skozi sicer zgodovinsko dogajanje nam poskuša avtor po korakih prikazati dejanja glavne osebe v knjigi, vodje sekte izmailcev Hasan Ibn Saba, poznanega kot Seidun, ki zaprt visoko nad svojimi sledilci kuje načrt za izpolnitev svoje vizije vere. Njegova dejanja vidimo najprej kot domoljubna, nato srhljivo sadistična in na koncu strogo filozofska. Bartol nas tako na koncu napete knjige pusti pred odločitvijo, ali je bil njegov glavni junak zmešan norec ali prefinjen strateg in človekoljub.

Zgodba se prične z mlado, lepo Alijevo sužnjo Halimo, ki v spremstvu bojevnikov potuje v njej neznan svet. Ne ve niti ali je s prijatelji ali sovražniki, niti kakšna bo njena usoda. Ve le to, da je pred njo pot polna nevarnosti, njen cilj pa zavit v skrivnost. Na drugi strani spoznamo mladeniča Ibn Tahirja, ki ga pošljejo iz rodnega mesta Save v skrivnostno trdnjavo Alamut, kjer naj bi se izučil za bojevnika.

Nihče od njiju ne ve, kakšna je dejansko njuna usoda in v kakšne kraje bosta prišla. Njun vladar bo namreč veliki bojevnik, verski voditelj in strateg Hasan Ibn Saba, ki visoko v stolpu vleče niti skrivnostnega načrta.

Ibn Tahir prispe v trdnjavo, kjer se prične učiti za bojevnika. Zaradi svojih sposobnosti in porekla je hitro povišan med četo izbrancev, najpogumnejših vojakov imenovanih fedaijev. Ti so deležni najbolj trdega učenja, napornih treningov in verske vzgoje. Dolžni se čutijo dati svoje življenje v izpolnitev višjih ciljev, kar večkrat dokažejo tako med učenjem kot tudi v bitkah.

Blizu njih, a za visokimi zidovi, biva Halima z ostalimi dekleti. Lepotice se učijo izbranih veščin zapeljevanja, ljubljenja in ženskosti ter uživajo vse užitke, ki jih življenje lahko nudi. A v resnici je njihova vloga hurij, rajskih deklic, strašna – so namreč orodje, s katerim bo veliki Hasan prepričal fedaije in ostale vernike v svojo vsemogočnost ter obenem, da ima ključe rajskih vrat.

Ko se prične boj za obstanek Alamuta se fedaiji odlično odrežejo in najboljši trije, Ibn Tahir, Sulejman in Jusuf, so povabljeni, da noč preživijo v raju. Omamljeni s hašišem verjamejo, da so bili resnično v raju in uživali ljubezen hurij. Njihovo prepričanje je tako močno, da v to prepričajo tudi ostale fedaije in vse v trdnjavi, glas pa seže še celo izven zidov trdnjave do njihovih sovražnikov. Vsi verjamejo, da ima Hasan ključe raja, kar v privržencih vzbudi popolno zaupanje v zmago in svojega voditelja, pri sovražnikih pa smrten strah.

To prepričanje se še utrdi, ko Hasan ukaže Sulejmanu in Jusufu storiti samomor, ona dva pa ukaz izpolnita brez razmišljanja in s trdno vero, da bosta kmalu za vedno med hurijami uživala zaslužene sladkosti. Hasan obdrži Ibn Tahirja pri življenju, saj ima z njim večje cilje. Pošlje ga na samomorilski pohod proti svojemu nekdanjemu zaupniku in prijatelju ter sedanjemu nasprotniku, sultanovemu vezirju Nizamu al-Mulki. Ibn Tahir vezirja ubije, a pred smrtjo mu le-ta razkrije svoje videnje Hasanovih načrtov ter resnico o raju v katerem je bil.

Ibn Tahir se ob spoznanju raja in resnice o njem odloči, da je treba Hasana ustaviti. Odpravi se na nov pohod, tokrat namenjen ubiti svojega voditelja. Resnično pride do Hasana, a tu odkrije še tretjo resnico, pravi obraz Hasanove vere: »nič ni resnično, vse je dovoljeno«. Spozna najvišje skrivnosti vere in končno razume Hasanova dejanja.

Hasan tako ustavi napad Ibn Tahirja in mu pusti oditi po svetu ter živeti v soju novih spoznanj. Kasneje odpošlje novega fedaija, ki ubije sultana in povzroči razpad turške države. Sam pa se do smrti zapre v svoje prostore in se poglobi v verske nauke ter spoznanja.

Razmišljanje

Filozofsko vprašanje o tem, ali je svet resničen ali zgolj laž naših čustev, razdeljuje filozofe in tudi ostale ljudi že odkar pomnijo. Odgovora na to vprašanje ni in ga verjetno tudi nikoli ne bo. Morda se je z zgodovinsko zgodbo o vladarju Alamuta, Hasanom Ibn Sabom, temu odgovoru še najbolj približal Vladimir Bartol. Ali pa je zgolj predstavil spoznanja, ki so mu jih lažnivi čuti ponudili na pladnju?

Na začetku se nam morda zdi Seidun popolnoma nor verski blaznež, ki je okoli sebe zbral vojsko enako mislečih slepo sledečih ovac. Njegova dejanja zagotovo kažejo na nek blazen načrt, ki si ga lahko zamisli le prevroča in s svojimi blodnjami zaslepljena glava. Norec se tekom pripovedi izkaže še za krvoločnega in sadističnega egoista, ki v želji po lastni mogočnosti laže svojim najbolj zvestim podanikom in jim izkrivlja njihov pogled na svet celo z uporabo droge, alkohola ter potešitvijo spolne sle.

A bolj ko spoznavamo globino misli tega vojskovodje, bolj nam je jasno, da je sam pri sebi že našel odgovore na vprašanja o etičnosti svojega početja. Ugotovil je, da ni nič resnično in če ni nič resnično, je vse dovoljeno. Ali z drugimi besedami: če nekdo resnično verjame, je lahko lažen svet dejansko resničen. To podkrepi z dejanjem dveh fedaijev, ki jih pošlje v smrt, ona dva pa z nasmehom na ustih izpolnita vladarjev ukaz, saj vesta, da bosta ponovno prišla v raj.

S tem dejanjem Hasan dokaže sebi, kasneje pa tudi tistim, ki jim razkrije svoja dejanja in razloge zanje, da ima prav. Fedaiji so pripravljeni narediti vse, da ostanejo v svojem svetu. Svetu, ki so ga izkusili z vsemi čutili. A ker ne vedo, da čutila niso mogla videti zidov raja, tudi ne posumijo, da je bil le-ta v resnici sosednji vrt.

Tako najdemo odgovor na začetno vprašanje: »Ali je svet resničen ali le laž naših čutov?«. Svet je resničen toliko, kolikor smo pripravljeni verjeti vanj. Pa naj bodo naša čutila resnicoljubna ali lažniva. Ta odgovor hkrati ponudi tudi novo ugotovitev, precej bolj strašno kot so dejanja velikega Ibn Sabe.

Če lahko preslepimo naša čutila in jim prikažemo našo vizijo sveta kot edinega resničnega, lahko vodimo človeka v smer, ki jo želimo. Tako lahko voditelji pridobijo somišljenike in podanike, ki so pripravljeni za pravo stvar storiti vse. Pri tem jih ne ustavita niti bolečina, niti grožnja smrti. Pomembno je sledenje svojemu svetu, četudi do bridkega konca.

Izhod iz iluzije, ki nam jo pripravlja naša okolica in kateri so podvržena naša čutila je zgolj to, da svet okoli nas stalno preverjamo skozi čutila nasprotnikov. Pot nam na koncu pokaže sam Bartol, ko dovoli Ibn Tahirju poslušati in razumeti tudi nauke Ibn Sabe in Nazima al-Mulke, s čimer je na koncu lahko prišel do svoje resnice ter se tako otresel Seidunove ječe.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Bogdan Novak
  • Polni naslov: Ninina pesnika dva
  • ISBN: 9788611162195
  • Število strani: 129
  • Jezik: slovenščina

Kratka vsebina

Bogdan Novak, slovenski pisatelj in novinar, se je rodil 4. aprila 1944. Kariero je gradil kot novinar, a ga slovenska javnost najbolje pozna kot pisatelja. Še posebej ga dobro pozna mladina, kateri je tudi posvetil večino svojih literarnih del. Najbolj brana je zagotovo zbirka Zvesti prijatelji, kjer avtor v desetih knjigah opisuje dogodivščine tabornikov odreda Rožnik, blizu nje pa se nahaja tudi ljubezenski roman Ninina pesnika dva.

Glavna junakinja romana Ninina pesnika dva je že v naslovu omenjena šestnajstletna Nina, ki s prijatelji obiskuje drugi letnik Gimnazije Poljane. Zgodba se plete okoli gimnazije, ki jo šestnajstletnica obiskuje, njene družine, prijateljev in obrežja Gradaščice, kjer se mladi radi zadržujejo. Čeprav je iz zgodbe razvidno, da je Nina že dodobra seznanjena z življenjem v srednji šoli, pa se roman prične zapletati ravno na prvi šolski dan, ko punce v svoj razred dobijo dva nova fanta. Večina ju pozna kot alpinista, nekateri kot glasbenika, Nina pa ju spozna kot pesnika.

Tako Boris kot Borut se namreč takoj zaljubita v Nino in ji na skrivaj v žepe obleke skrivata kratke, hudomušne ljubezenske pesmice. Nina je nanju na začetku huda, nato pa ji prične njuna pozornost ugajati, a se z njo ne obremenjuje preveč. Svoj čas in misli rajši posveča zabavi s prijateljicami, ki se dobivajo v Saksu in Turistu.

Tam se pogovarjajo in, letom primerno, raziskujejo svojo mladost. Srečajo se tako z alkoholom, cigaretami in drogo, kot tudi s fanti. In ti Nino še posebej zanimajo. Zavrne sicer ljubezensko ponudbo sošolca Borisa, a z navdušenjem sprejme ljubezen Nika, faliranega študenta prava. Nina je z Nikom presrečna, raziskuje svoja čustva, tudi svoje in njegovo telo, spozna se z radostmi spolnosti. Niko pa, kot je za fante te starosti značilno, svoje telo že dodobra pozna in raziskuje telo svojega dekleta. A ker za čustva še ni slišal (v literaturi za rimsko pravo namreč niso ravno pogosto omenjena) se, ko dodobra užije Ninine sladkosti, rajši ogreje za njene prijateljice.

Nina izgubi ljubezen svojega življenja in ostane strtega srca.. Pokoplje njenega oboževalca Borisa, ki se je smrtno ponesrečil med vzponom na Triglav. Mamila v psihiatrično ustanovo odpeljejo prijateljico. Poleg vsega za rojstni dan ugotovi, da njena biološka ura zamuja. In to kar za štirinajsti dni. Na srečo pa je to, kot pokaže test nosečnosti, zgolj posledica čustvenega nihanja in prvih spolnih odnosov. Tolažbo najde pri prijateljih, ki jo na njeno veselje razumejo. In tako na koncu romana Nina spozna prav vse vidike odraščanja.

Razmišljanje

Ljubezenski roman Ninina pesnika dva sem prvič dobil v roke, ko sem zapustil tako srednješolske kot univerzitetne klopi ter se posvetil družini in karieri. Odprl sem ga z neodločnostjo, saj mi je kratka vsebina na zadnji platnici vsadila dvom, kaj mi avtor po preživetih gimnazijskih dnevih in prebrani Ingoličevi Gimnazijki sploh lahko novega ponudi.

A že po prvih prebranih besedah me je zgodba ponesla v moja gimnazijska leta. Leta, ko smo se učili in zabavali, raziskovali svet in iskali sebe. Med tednom smo se sicer družili v šoli in ob popoldnevih, večere pa smo preživljali doma. Novost je bil Internet, tam pa zloglasni IRC, ki je nadomestil vpitje v lokalih z možnostjo enostavne komunikacije, ker smo si, skriti vsak za svojim vzdevkom, končno upali več, kot pa na šolskih hodnikih.

Vikend pa je bil drugačen. Saksa in Turista nismo imeli. Mi smo poznali Mitnco, Down Town ter koncerte na Primskovem, kjer smo spoznavali še drugo plat najstniškega življenja. Uslišane in neuslišane ljubezni, pričakovanja, raziskovanje dovoljenih in nedovoljenih užitkov. Tako kot so droge pustile svoj pečat pri Ninini prijateljici, so to naredile tudi v naši druščini. A nedovoljeno ni bilo edini moto našega življenja. Še zdaleč ne. Zakaj bi tudi bilo?

Vsak teden je imel kdo od nas zlomljeno srce, ki pa se je do naslednjega petka že zacelilo. Ljubezen. O njej so tekle številne debate. Take filozofske in tudi take, čisto stvarne. Načrti. Za življenje ta večer, jutrišnji dan, naslednji teden, mesec, leto. Realni in pa čisto zasanjani. Saj ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da smo v tem uživali, da smo živeli.

Saj ni bilo vedno lepo. Nina nikoli ne omeni težav v šoli, a so vedno del šolskega procesa. Tako uspehi kot neuspehi so del učenja o življenju po šoli. Važno je bilo vztrajati, truditi se, poskušati vedno znova in znova. Nekaterim je šlo bolje, drugim slabše, večina pa je bila v zlati sredini. Tako se je zgodilo tudi kasneje, po gimnaziji. Nekateri so postali uspešni, drugi so propadli, večina pa je v zlati sredini.

Nina opiše predvsem svoje življenje v prostem času, jaz pa se pogosto spomnim tudi življenja v šoli. Ne samo odmorov, malic in šolskih ur, na katere nam ni uspelo priti, ampak tudi profesorjev, ki smo se jih bali in jih hkrati spoštovali. Večkrat so nam, tako mimogrede, na pladnju postregli z miskijo, ki mi še dandanes veliko pomeni v življenju. Nekaterih profesorjev ni več med živimi. Res je škoda, da svoje filozofije ne delijo več mlademu rodu, a na srečo imajo svoje naslednike.

Tako kot jih imamo mi, ki smo šolske klopi drugega letnika gulili daljnega leta 1997. Za nami so prišle nove generacije, ki so drugačne od nas. A še vedno počnejo to, kar smo počeli mi. Učijo se, tako v šoli kot izven nje. O življenju. Tako kot Nina. In vsi, ki se ozremo nazaj, vidimo, da v tem času ni bil pomemben ne alkohol, ne zabave, ne šola. Pomembni so bili prijatelji. In to je lekcija, katere se je v romanu Ninina pesnika dva naučila glavna junakinja.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Paulo Coelho
  • Polni naslov: Ob reki Piedri sem sedela in jokala
  • ISBN: 978-961-00-1520-8
  • Število strani: 232
  • Jezik: slovenščina

Kratka vsebina

Ob reki Piedri sem sedela in jokala nam njen avtor Paulo Coelho pripoveduje zgodbo o dekletu Pilar in njenemu prijatelju. Svetovno znanega pisatelja sicer bolje poznamo po delih kot so Alkimist, Magov dnevnik, Veronika se odloči umreti in Zahir, a za vsa njegova literarna dela je značilno, da nam poskuša določen življenjski nauk predstaviti v obliki zgodbe. In tudi Ob reki Piedri sem sedela in jokala ni nič drugačna.

Glavna junaka sta Pilar in njen prijatelj, ki je hkrati tudi njena mladostniška ljubezen. Vsak od njiju je v času odraščanja izbral svojo pot, a sta v vseh teh letih ostala v stiku preko pisem. Pisatelj ju ulovi, ko sta se kot odrasla znašla na križišču svoje usode. Pilar je ženska, ki še vedno živi v domačem kraju, nerada tvega in, kot večkrat omeni, stoji na trdnih tleh. Zato svoje življenje živi zelo po načrtu – študij, služba, nato pa mož in družina. Njen prijatelj pa je domači kraj zapustil in odšel odkrivati svet. V pismu ji je nekoč omenil, da si želi postati duhovnik, a ji nikoli ni sporočil, da je to dejansko tudi postal. Poleg tega pa ni postal samo navaden duhovnik. V sebi je namreč našel tudi moč zdravljenja ljudi in je pravi karizmatični duhovni vodja množicam vernikov.

Pilar na robu reke Piedre ponovno bere pismo s katerim jo je prijatelj povabil na eno izmed njegovih predavanj v bližini njunega rojstnega mesta. Pilar se predavanja udeleži, saj si resnično želi srečanja s svojo mladostniško ljubeznijo. Tako se po enajstih letih srečata in kmalu ugotovita, da se še vedno privlačita in sta sorodni duši.

A Pilar ne verjame, da mladostniška ljubezen lahko traja celo življenje, zato je zelo zadržana in dolgo časa prijatelju ne dovoli vstopiti v njeno srce, čeprav si tega potihoma zelo želi. Skupaj preživita nekaj dni, v katerih doživita marsikaj in obenem tudi spoznavata drug drugega. Pilar pravzaprav ugotovi, da o prijateljevem življenju ne ve nič, on pa jo vodi na različne kraje in jo vedno znova preseneča s svojimi dejanji.

Nekega večera pa ji on izpove svojo ljubezen in prosi, naj še naprej ostane z njim. Pilar se temu vabilu prepusti, čeprav ne ve kaj naj pričakuje. A druženje jo privede do borbe s svojimi strahovi, na dan privrejo tudi vsa dolga leta potlačena čustva.

Njuna zgodba je stalno čustveno napeta in obenem polna dvomov ter vprašanj. Prijatelj je razpet med duhovniškim poklicem in svojimi čustvi do Pilar. Ona se znajde razpeta med svojo življenjsko ljubeznijo in udobnim ter načrtovanim življenjem.

V knjigi se tako ves čas prepletata ljubezenska zgodba in verska tematika. Pisatelj poda veliko verskih razmišljanj, modrosti in resnic, sicer z vidika vere povezanih s krščanstvom. A v knjigi se lahko bralec, tudi nekristjan, poveže tako z ljubezensko kot versko platjo zgodbe. In kakšen je razplet zgodbe? Tega avtor ne razkrije skoraj do zadnje strani. Edino, v kar smo lahko prepričani je, da nas bo konec, kot se za Coelhova dela spodobi, presenetil.

Razmišljanje

Ob branju knjige mi je avtor podal ogromno snovi za razmišljanje, res težko opišem vse, kar se mi je podilo po glavi. Bojim se, da je tudi marsikaj že ušlo iz nje. V knjigi se namreč prepletata ljubezenska in verska tematika, pri čemer je mene najbolj prevzela sama ljubezenska zgodba. Čeprav sem lahko našla vzporednice z obema glavnima likoma, pa sem se sama poistovetila predvsem s Pilar.

Ljubezenska zgodba je namreč pisana tako, da sem bila iz strani v stran v napetem pričakovanju, kaj bo sledilo. Spraševala sem se, kaj se plete po glavi glavni junakinji Pilar in kaj po glavni njenega prijatelja. Tako je bilo čisto do zadnje strani. Ko sem knjigo odložila, sem še naprej razmišljala o njuni zgodbi. Kako sta se po toliko letih zopet našla in kako sta po vsem tem času oba ohranila ljubezen drug do drugega, a sta to vsak na svoj način spretno prekrivala. S prekrivanjem čustev in ljubezni smo se najbrž vsi srečali vsaj enkrat v življenju, zato bodo ti drobci zgodbe zagotovo povod za razmišljanje vsakemu bralcu.

Pritegnilo me je tudi, kako glavna junakinja Pilar govori o njiju kot o sorodnih dušah, ob branju pa sem stalno ugotavljala, da sta si pravzaprav karakterno zelo različna. Ona svoje življenje vozi po načrtovanih tirnicah in se ne prepušča raznim razburkanim valovom življenja, da bi jo zanesli v drugo smer. Njegov pogled na življenje pa je bolj sproščen, odprt. Prepušča se različnim tokovom življenja in s svojimi dejanji vsak dan preseneča. Življenja nima tako strogo začrtanega in je, tako za Pilar kot za bralca, precej skrivnostno. A pokaže se njegov močni karakter, s katerim Pilar popelje na pot, katere si želi on, zanjo pa je to popolnoma drug svet. Ob tem tudi Pilar  pokaže, da je na zunaj sicer močna, a znotraj krhka in precej nesamozavestna ženska, ki jo je zlahka voditi, čeprav si tega ne želi priznati. Ob tem sem pomislila, kako močno pravzaprav dovolimo pravi ljubezni vplivati na naše življenje in koliko stvari v življenju zaradi vpliva ljubljene osebe naredimo drugače, kot smo sprva nameravali?

Ob vseh spremembah, ki jih je Pilar doživela zaradi srečanja s svojo pravo ljubeznijo, sem pomislila, kako vedno rečemo, da je težko nekaj narediti drugače, kot smo vajeni in da je težko v svojem življenju nekaj spremeniti. A to pravzaprav sploh ni res. Za ljubezen smo precej hitro pripravljeni marsikaj spremeniti. Le zakaj so spremembe tako težke za druga področja našega življenja?

Pilar je imela veliko borb s svojim pravim jazom, preden se je odločila in prepustila poti, ki jo je vodila v dnevih, ko je slepo sledila svoji ljubezni. Vse, kar je bilo potrebno za spremembo, je bila ena odločitev. Odločitev, da skoči v morje in plava, kamor jo bodo nesli tokovi. In ni ji bilo žal. Pravzaprav si kmalu sploh ni več predstavljala živeti tako, kot je živela celo dosedanje življenje. V resnici je torej zelo malo potrebno, da v življenju naredimo spremembo in potem uživamo njene sadove. Ni dovolj samo želeti si, kajti če bi si nekaj dovolj želeli, bi to že davno tudi storili. Potrebno je samo upati, tvegati in odkriti neznano.

Če sedaj še enkrat pomislim na knjigo moram reči, da me je presenetila. Najprej zato, ker od Coelha nisem pričakovala, da si bo za rdečo nit izbral ljubezensko zgodbo. In zato, ker je napisana skoraj tako napeto, kot bi brala kriminalko (vsaj jaz sem jo tako doživljala in zato tudi prebrala v rekordno hitrem času). Predvsem pa zato, ker mi je zgodba o Pilar in njenem prijatelju prebudila poplavo razmišljanj o lastnem življenju.

Peta gora je eden manj znanih del sicer poznanega brazilskega avtorja Paula Coelha. Avtor je sicer znan po njegovi uspešnici Alkimist, pa tudi Brida, Zahir in Veronika se odloči umreti. Zanj je značilno, da v vsaki knjigi predstavi novo tematiko, pogosto nam bralcem tujo, in v vsaki knjigi tudi na drug način. Vse tematike pa imajo skupno točko, duhovno rast in sledenje t.i. Osebni legendi.

Vas zanima?

Podatki o knjigi

  • Avtor: Mark Gessner
  • Polni naslov: First to Find, a novel by Mark Gessner
  • Originalni naslov: First to Find
  • ISBN: 978-0-577-5218-3
  • Število strani: 280
  • Jezik: angleščina

Kratka vsebina

Mark Gessner, avtor knjige First to Find oz. v mojem prevodu Prvonajditelji, je tudi sam GeoCacher – iskalec zakladov. To igro igra že vrsto let in prav ta igra je bila navdih za zanimivo in napeto kriminalko. Čeprav je knjiga resnično razumljiva in zanimiva tistim, ki tudi sami iščejo zaklade, pa jo lahko berejo tudi ostali. A morda bo tu kakšen element manj razumljiv, predvsem pa si neigralec težje predstavlja sam potek iskanja ali lova na zaklad in zaradi tega težje sledi dogajanju.

Glavne osebe v knjigi lahko razdelimo v dva tabora. Prvi tabor je morilec, čigar identiteto avtor razkrije šele na koncu dela. Drugi tabor pa so Iskalci zakladov, kjer glavno vlogo igrajo Kurt Denzer, njegovo dekle Judi in prijateljica Bonnie. Ta tabor je seveda veliko večji od omenjenih, saj pri zapletu in razpletu sodelujejo vsi igralci igre, nekateri na srečanjih, drugi prek zapisov v dnevnike.

Morilec prične svoj morilski pohod. Ima načrt, ki se ga mora držati, da ga ne bodo ujeli. Sam razlog morije so osebne zamere iz preteklosti, zato so žrtve skrbno izbrane, a med seboj na videz nepovezane. Njegova pot je zamudna, predstavlja gibanje po celotni državi, uporabo različnih prevoznih sredstev in javnih prenočišč. Policija umorov resnično ne poveže med seboj in vse kaže, da bo njegov načrt uspel. A načrt ima napako. Trupla se znajdejo na krajih, kjer so postavljeni zakladi.

"Ne igrajte se z Iskalci zakladov, mi poznamo najboljša mesta za skrivanje trupel!" je stavek, ki ga vsak iskalec pozna. Nismo nasilni, ampak cilj igre je zaklad skriti na način, da ga mimoidoči ne morejo najti. In ravno zaradi tega se pričnejo v zapisih o najdbah zakladov pojavljati čudne informacije. Sicer vsaka posamezna ni nič posebnega, a ko jih je vedno več, se je v njih možno razbrati načrt. Ravno ta načrt, ki ga je morilec želel prikriti. Glavni junak, Kurt mu na tak način pride na sled.

Ko Kurt ugotovi, da je na sledi morilcu, ga prične opazovati. Ker je nepreviden, namesto da bi sam opazil morilca, le-ta opazi njega. Pri tem morilec najde tudi svoj prvi zaklad, z njim pa igro. Ker se želi znebiti vsake morebitne priče, v sami igri najde idealno priložnost. Postavi zaklad, ki pa ni zaklad, ampak past.

Se bodo Iskalci zakladov ujeli vanjo? Se bodo lahko rešili? Bo morilčev načrt uspel? Bo Kurt še kdaj našel FTF (op. a.: First to Find, nagrado za prvonajditelja)? Odgovorov na ta vprašanja pri tovrstnih literarnih delih ne smemo podati. Tako kot ne smemo razkriti skrivališča našega zaklada. Do njega se morate dokopati sami!

Razmišljanje

Predlansko pomlad me je prijatelj navdušil za nenavadno igro, imenovano GeoCaching oz. po naše Iskanje zakladov. Samo ime se sliši precej nenavadno in ko vam igro predstavijo, si kar težko predstavljate, kako le-ta poteka in kaj igralci pravzaprav počnemo. Sedaj se sicer ne bom spuščal v globine Iskanja zakladov, saj so temu namenjene druge strani in prispevki. Rajši se bom poglobil v razmišljanje, ki sem ga kot igralec doživljal med branjem knjige.

Iskanje zakladov je skozi celotno knjigo dobro predstavljeno in se tudi lepo vključuje v sam potek knjige. Na številnih mestih je Mark, sicer tudi sam igralec, zelo lepo opisal želje iskalcev in nagon, ki nas vleče naprej in naprej. Moram pa priznati, da v kolikor sam ne bi poznal te igre, me zgodba verjetno ne bi pritegnila. Kot sem že omenil, Iskanje zakladov je treba izkusiti, šele potem razumemo, kako igra poteka. Pravil, navodil, namigov in izkušenj je namreč toliko, da bi z njimi lahko napolnil enciklopedijo. Zato bo za nekoga, ki sam ni izkusil te igre, ta knjiga verjetno zmedena in nejasna, tudi zaplet in razplet neobičajen. Igralci pa jo razumemo in se z njo lahko poistovetimo.

To je oseba, ki prva najde zaklad. To je častna pozicija, prestiž za iskalce, zato med igralci potekajo stalni boji za to nagrado. A vedno me je čudilo, da se nekateri rajši ne spuščajo v te boje, čeprav bi bili pogosto zmagovalci. Knjiga lepo prikaže tudi razloge, zakaj je bolje počakati, da kdo drug najde zaklad in se šele potem odpraviti na iskanje.

Prvonajditelj se namreč znajde na popolnoma novem terenu. Na voljo ima samo opise in namige lastnika zaklada, ki pa so pogosto pomanjkljivi, subjektivni in v obliki ugank. Ko iščemo zaklad, smo namreč na nam nepoznanih tleh. In brez dodatnih pojasnil in namigov preostalih najditeljev ne vemo, kaj bomo našli. Prelepo lokacijo? Trnje? Črepinje? Pasji ali še kakšen drug iztrebek? Pogled, ki nam bo vzel dih? Kozarec urina in mrtvega psa? Vse je možno.

Ne vedeti, kje je skrit zaklad, in ne vedeti, na kakšnem terenu je postavljen, je del igre. Je tisto, kar nam požene adrenalin po žilah. A tudi občutek varnosti je pomemben. Namigi igralcev, da je teren spolzek, da so prisotne divje živali, da je potrebno plezati prek ovir, pomagajo ostalim, da se po nepotrebnem ne izpostavljamo nevarnostim. Prvonajditelji tega nimajo. Adrenalina je več, več pa je tudi resničnih nevarnosti. In avtor knjige gre v ekstrem, srečanje z blaznežem.

Morda me je knjiga kar malo streznila in mi dala vedeti, da igra Iskanje zakladov poteka v resničnem življenju. Kot taka se razlikuje od ostalih iger, ki jih igramo v varnem zavetju sobe in skriti za ekranom. Tako sem v svojo torbico, ki jo uporabljam pri iskanju zakladov pospravil rokavice in na hladilnik obesil listek, kateri zaklad grem iskat. Prav tako me je pripravila do tega, da ne tečem ravno k vsakem na novo objavljenem zakladu. A igro še vedno igram. Igra jo cela družina. In v tem uživamo. Vsakič bolj. Vsakič imamo izkušnjo ali dve več. Dobro ali slabo. Tako kot je tudi življenje. In to je njen čar. Resničnost, pa čeprav s kozarcem urina.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Paulo Coelho
  • Polni naslov: Magov dnevnik
  • Originalni naslov: O diario de um mago
  • ISBN: 978-961-00-1613-7
  • Število strani: 222
  • Jezik: slovenščina

Obnova

Jakobova pot, posvečena sv. Jakobu, je ena najbolj znanih verskih romarskih poti v Evropi. Vodi h katedrali Santiago de Compostela in vzdolž nje se spreminjajo usode ljudi, ki hodijo po njej. Eden izmed njenih popotnikov je bil tudi znani pisatelj, avtor Alkimista, Paulo Coelho, ki je svoje doživetje ob poti opisal v knjigi Magov dnevnik.

Avtor svoje pripovedovanje prične dvajset let po zaključku svojega potovanja, ko ga pogled na znane gore odnese na potovanje po spominu. Kot učenec reda RAM (regnum, agnus, mundi) se je odpravil na romanje proti Santiagu de Compostela, kjer naj bi našel svoj meč in tekom poti simbolni jezik sveta.

A nič ne poteka tako kot si avtor sam zamisli. Pot je daljša, nauki preprosti, vodič pa neizkušen, a poln znanja. Med potovanjem se učita drug od drugega, saj je vodič sicer poln znanja, a ga posreduje na Paulu nepričakovan način, zato ga ta ne dojame vedno tako kot bi si vodič želel. Petrus, kot Paulo imenuje svojega vodiča, ga poučuje o skrivnostnih obredih reda RAM, hkrati pa mu pokaže vsakdanje in nevsakdanje vaje, ki mu bodo pomagale razumeti skrivnostni svet duhovnosti.

Z vajami odkriva skrivnosti življenja in ljubezni. Ljubezen se kaže skozi tri oblike: Eros, Filos in Agape, pri čemer je slednja pisatelju najtežje dosegljiva. A ko jo končno izkusi, se mu odpre pot proti cilju. Oborožen z znanjem in izkušnjami se mora dokopati še do zadnje skrivnosti. Najti mora meč, ki se skriva nekje ob Jakobovi poti.

Če mu to uspe, in uspeti mu mora samemu, brez vodila, bo izpolnil enega izmed ključnih obredov reda RAM. A tudi, če mu to uspe, skrivnosti ne bo mogel zaupati nam, bralcem, saj se mora do njih prikopati vsak sam.

Razmišljanje

Ko mi je po srečnem naključju v roke prišla dolgo pričakovana knjiga z opisom Coelhovega potovanja po Jakobovi poti, sem jo poln pričakovanja odprl. In bil razočaran. Podobno razočaran, kot je bil Paulo, ko je stopal po njej. Nauki so obema tako preprosti, da so skoraj nevredni omembe, skrivnosti nevredne razumevanja in obredi nevredni opravljanja.

Iz izkušenj vem, da dolga pot vedno prinese globoko razumevanje samega sebe. Vsako potovanje, ki ga opravljamo s srcem, je hkrati tudi potovanje vase in poleg lepot sveta smo na koncu bogatejši tudi za spoznanja o samem sebi. Tako, sem prepričan, je tudi romanje po Jakobovi poti dogodivščina, ki na človeku pusti močan pečat.

Hkrati pa je, kot ugotavlja Coelho tekom celotne poti, Jakobova pot zgolj pot. Utrudljiva, prašna, enolična, realna. Ko si na potovanju, ni okoli tebe nič pravljičnega, vse kar vidiš so stvari, ki jih lahko vidi in se jih dotakne tudi vsak drugi popotnik.

In knjiga prav tako. V njej ni čarobnih napotkov, kako do bogastva, uspeha in zadovoljstva. Nauki so preprosti in njih sporočilo zgolj sporočilo o ljubezni, življenju, zavedanju. A tekom branja bralec ugotovi, da ni branje o poti tisto, kar bi mu dalo razumevanje skrivnosti, ampak je pomembna osebna izkušnja. Knjigo je avtor napisal, da bi nas vodila po naših poteh. Vaje so v njej, da bi jih izvajali tako v prahu gorske poti kot v zavetju našega doma. In skrivnosti so tu, da jih spoznamo sami. In knjiga nikakor ni razočaranje, je prej bogastvo, ki nam ga ne more nihče vzeti. Le prebrati jo je treba in iti na pot.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Snorri Sturluson
  • Polni naslov: The Prose Edda – Norse Mythology
  • ISBN: 978-0-14-044755-2
  • Število strani: 180
  • Jezik: angleščina

Kratka vsebina

Nordijska mitologija se lahko po svojem bogastvu postavi ob bok bolj znanim mitologijam Grčije in Rima, čeprav jo praktično ne poznamo. Za to naše nepoznavanje je možnih več vzrokov, eden glavnih pa je zagotovo tudi izguba mitološke zgodovine severa ob pokristjanjevanju teh držav. Ob tem se je ljudsko izročilo pričelo počasi izgubljati in bi bilo do današnjih dni tudi za vedno izgubljeno, če ne bi v trinajstem stoletju Snorri Sturluson, islandski vladar, pričel z zbiranjem in zapisovanjem zgodb. Tako je nastalo delo The Prose Edda (Prozne Ede), ki skupaj z The Poetic Edda (Poetične Ede) predstavlja enega redkih avtentičnih pričevanj o mitologiji severnih ljudstev.

Delo je sestavljeno iz treh poglavij, vsako od njih pa ima dodatna podpoglavja. V uvodu je predstavljen nastanek sveta in vesolja, pa tudi nekatere bolj pomembne zgodbe iz nordijske mitologije. Bistveno daljši je drugi del, ki opisuje obisk Gylfija, mogočnega vladarja, pri treh vrhovnih bogovih. Tretji del predstavlja razne zgodbe in reference, ki same po sebi ne sodijo v ostali dve deli, čeprav ga pogosto dopolnjujeta.

Uvod je izrazito kratek in v nekaj kratkih podpoglavjih govori o nastanku sveta ter bogov. V njem je že čutiti vplive krščanstva, pa tudi zavedanja ostalih civilizacij (predvsem antične Grčije). Čeprav gre pri nordijski mitologiji za verovanje k več bogovom, ki s krščanstvom ni povezano v nobeni stvari, se delo prične z besedami: »Na začetku je vsemogočni Bog ustvaril …« Hkrati tudi namigne, da je bog Thor prišel iz mesta Troja.

V drugem delu, ki opisuje obisk vladarja Gylfija pri bogovih, delo predstavi vse pomembnejše bogove in ostale mitološke osebe, njihovo vlogo v svetu ter številne mitološke zgodbe, v katerih te osebe nastopajo. Vsako poglavje se prične z vprašanjem, ki ga Gylfi zastavi trojici najmočnejših bogov, pri čemer jih ne pozna niti se sami ne predstavijo. Gre za igro, v kateri Gylfi išče vprašanje, na katerega bogovi ne bi poznali odgovora. Pri tem pa bogovi razkrivajo svojo zgodovino, zgodovino sveta in njeno urejenost.

Tretji del predstavlja dialog med dvema bogovoma, bogom morja in bogom poezije. V tem delu se predstavi preostanek nordijske mitologije v obliki zgodb, z njimi pa se prepleta tudi teorija severnjaške poezije. Bogova predstavita načine oblikovanja sinonimov, hkrati pa tudi sistematično predstavita imena in njihove sinonime (nekatere bralec spozna že v drugem poglavju).

V rokah sem držal delo iz zbirke Penguin Classics, v kateri je prevajalec poleg golega prevoda podal tudi razlago številnih pojmov, dogodkov in besednih zvez, ki bi bralcu drugače lahko ostala skrita. Prav tako je v dodatkih podal tudi osnovno sestavo nordijske mitologije, družinska drevesa glavnih bogov, dodatno razlago pesniškega jezika, predstavljenem v tretjem delu knjige, hkrati pa tudi uvod v Snorrijevo delo, v katerem na kratko predstavi glavne značilnosti časa, mitološka bitja ter bogove.

Pozoren bralec »Proznih zgodb« bo v delu našel odličen dokaz o bogastvu in razvejanosti nordijske mitologije ter zgodovine. Hkrati bo opazil tudi razlike med manj znano, prvinsko in divjo mitologijo severa ter bolj znanima, in naši civilizaciji bližjima, mitologijama antične Grčije in Rima.

Razmišljanje

Preteklost ljudi vedno zanima skoraj tako kot prihodnost. V vsakem primeru se potek dogodkov sliši kot romantična zgodba z bolj ali manj srečnim koncem. Ta romantični občutek še dodatno podkrepi spoznavanje mitologij našega sveta. Tu pa se moramo ustaviti in se povprašati, koliko in katere mitologije dejansko poznamo. Odgovor je vse prepogosto mitologiji antične Grčije in antičnega Rima. Kaj pa verovanja Slovanov, Germanov, ljudstev Amerike, Bližnjega in Daljnega vzhoda?

Zgodbe antične Grčije sem kot otrok kar požiral. Ko pa sem se srečal z ustnim izročilom naših severnih sosedov sem spoznal, da niso vse mitologije polne grozdnega nektarja in belih tog. Nordijci so svoje bogove oblikovali po svoji podobi. Namesto grozdnega soka je teklo vino, namesto lepih spevov glasen prepir, ki se je namesto s strelo pogosto končal kar s pestmi ali še bolje meči.

Življenje nordijskih bogov je prebivalcu Evrope bližje kot pa pomehkuženost grških. Drugačen tip podnebja in drugačne življenjske navade so pripeljale do drugačnega ustnega izročila. Nordijski narodi so živeli trdo, divje, hladno življenje. Radi so zvrnili kak vrč ali dva, radi so izkazovali svojo moč in pogum, saj so bili to ključni elementi za preživetje družine in naroda. Tako so tudi nordijska božanstva kruta in neizprosna, prebrisana in na čase tudi nepoštena.

Ko sem bral knjigo The Prose Edda sem ugotavljal, kako malo pravzaprav poznamo zgodovino severnjakov. Kako v njih vidimo le barbare, ki so predstavljali občasno grožnjo Rimskemu imperiju. A branje njihovega ustnega izročila nam da vedeti, da so bili to le ljudje, željni preživetja, s strahovi in veseljem, ljubeznijo in sovraštvom, pohlepom in revščino. Njihova mitologija poskuša v svojem bistvu pojasniti kruto naravo in dati ljudem upanje ter znanje za preživetje.

Mene osebno so zapisi Snorri Sturlusona presenetili v tem, kako so strukturirano predstavili bogove, mitološka bitja in tudi na kakšen način se lahko tovrstno izročilo prenaša naprej. Presenetili so me s povezanostjo življenja, junaštva, mitologije, znanja, umetnosti in magije. Zaradi tega se k njim rad vračam. Hkrati pa so mi odprli oči. Sedaj si želim spoznati zgodbe in mitologijo drugih starih ljudstev ter spoznati njihov pogled na svet.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Michael Freeman
  • Polni naslov: Fotografov pogled: Kompozicija in oblikovanje za boljše digitalne fotografije
  • Originalni naslov: The Photographer's Eye: Composition and Design for Better Digital Photos
  • ISBN: 978-961-251-254-5
  • Število strani: 190
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna stran avtorja: https://www.michaelfreemanphoto.com/

Kratka vsebina

Michael Freeman je eden izmed vodilnih svetovnih fotografov in avtor številnih knjig na temo fotografije ter predvsem praktične uporabe fotografskih tehnik. V svojih knjigah poskuša bolj ali manj izkušenim bralcem približati napredne tehnike fotografiranja. Tako raziskuje slikanje v barvni in črno-beli tehniki, uporabo globinske ostrine, različnih leč, svetlobe, njegovo delo Fotografov pogled pa se ukvarja predvsem s kompozicijo.

Knjiga je smiselno razdeljena na šest glavnih poglavij (Okvir fotografije, Osnove oblikovanja, Grafični in fotografski elementi, Komponiranje s svetlobo in barvo, Osnovna zamisel in Fotografski postopek). Vsako poglavje ima več podpoglavij, ki se povečini raztezajo prek dveh strani. Na njih zgoščeno, a vseeno natančno in zanimivo predstavi tematiko, ki jo tudi podkrepi s svojimi ali izposojenimi fotografijami, skicami ali drugim grafičnim materialom. S tem nadgradi zapisano besedilo in na praktičnemu primeru pojasni glavne zakonitosti podpoglavja.

Grafično gradivo je zagotovo ena izmed točk, zaradi katere je vredno Fotografov pogled vzeti v roke in  natančno preučiti. Ne le, da z lepimi fotografijami privabi oko bralca, slike so tudi skrbno izbrane, da resnično zastopajo tematiko, ki jo avtor želi predstaviti. Še posebej pohvalno je, da avtor teorijo pogosto predstavi z variacijami istega motiva v različnih svetlobnih ali vremenskih pogojih, z različnih zornih kotov in z različnimi nastavitvami fotoaparata. Hkrati pa tudi nudi razlago prednosti in slabosti vsake fotografije, pogosto tudi z namigi za njeno izboljšavo.

Fotografov pogled je vstopna točka v svet fotografske kompozicije. Njena vsebina pokriva številna kompozicijsko pomembna področja in bo zadovoljila tako začetnike v svetu fotografije kot tudi tiste, ki se s fotografijo ukvarjajo že dalj časa, a njihovim slikam vedno nekaj manjka. S tem je tudi odlična odskočna točka za nadaljnji študij fotografije.

Razmišljanje

Knjige, ki se ukvarjajo s teorijo umetnosti, in fotografija je postala veja umetnosti, sem vedno obravnaval z določeno mero previdnosti. Umetnost mora po definiciji biti izrazito subjektivna, v odjemalcu (bodisi gledalcu, bodisi bralcu) izvabiti izrazita čustva. Zato mi kakršnokoli omejevanje umetnosti v obliki teorije ni nikoli dišalo. Vseeno se zavedam, da je tudi poznavanje teorije za dobro umetniško delo skoraj neizogibno potrebno, saj predstavlja osnovo za samo delo.

Pri svojih fotografijah pa sem vedno nekaj pogrešal, zato sem se razveselil, ko sem knjigo prejel za darilo. Vsebinsko me ni razočarala, prej navdušila. Čeprav so bila poglavja kratka, so mi pojasnila glavne teme, na katere mora biti fotograf pozoren. In že s tem mi je predstavila kompleksnost področja, v katerega sem se podal. Ko sem se spustil še v prakso in pridobljeno znanje poskusil praktično uveljaviti sem spoznal, da je za dobro fotografijo potrebno veliko več kot le pritisniti na sprožilec aparata in upati na najboljše.

Čeprav mi je knjiga dala ogromno in je pridobljeno znanje krepko pripomoglo k boljšim ter bolj zanimivim fotografijam, mi je tudi pokazala, da na samo sliko ne vpliva zgolj znanje fotografa, ampak tudi drugi elementi. Z iskanjem zanimivega motiva, zornega kota, pravilne izbire svetlobe, ostrenja sem uspel izboljšati fotografijo. A pri tem sem potreboval čas in veliko domišljije. Pri slikanju zanimivih dogodkov ali živali pa mora biti fotografiranje nagonsko, saj vsak zaradi razmišljanja zamujen trenutek pomeni izgubo motiva.

Sam avtor, Michael Freeman, tekom knjige večkrat prizna, da mu tiste, res odlične slike uspejo po naključju, torej ker v pravem trenutku s pravega mesta pritisne sprožilec. Znanje in izkušnje v tem trenutku ne pomenijo prav nič, tu sta začetnik in profesionalec enakovredna. Razlika je v tem, da se nekdo z znanjem in izkušnjami zna večkrat postaviti na pravo mesto ob pravem času kot pa tisti, ki se zanaša zgolj na srečo. In te besede potrjujejo, kar sem zapisal v prvem odstavku; knjige o teoriji umetnosti same po sebi ne morejo ustvarjati umetnin, lahko pa pomagajo umetniku, da s svojim delom v ljudstvu prebudi čustva, za katere niso vedeli, da jih imajo.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Cesar Millan, Melissa Jo Peltier
  • Polni naslov: Šepetalec psom, Vodnik za razumevanje in odpravljanje pogostih težav pri psih
  • Originalni naslov: Cesar's Way, The Natural, Everyday Guide to Understanding and Correcting Common Dog Problems
  • ISBN: 978-964-251-280-4
  • Število strani: 308
  • Jezik: slovenščina

 

Kratka vsebina

Cesar Millan je danes znana zvezda oddaje Šepetalec psom (ang. Dog Whisperer). On ni le zvezda, je tudi strokovnjak na področju pasje psihologije, ki s svojim znanjem pomaga lastnikom psov z vedenjskimi težavami. Verjame, da pravzaprav niso psi tisti, ki so težavni, ampak so največkrat za problematične pse krivi njihovi lastniki. Cesar je torej nekdo, ki pasje lastnike uči, pse pa prevzgaja.

Prvi del, ki zaseda približno tretjino knjige, Cesar posveti opisovanju sebe, svojega življenja - vse od otroštva, prve zaposlitve pa do danes, ko pravzaprav živi svoje sanje. V tem uvodnem delu se bralec spozna z njim kot z osebo, obenem pa tudi z vsemi njegovimi izkušnjami s psi, razumevanjem njihovega življenja, vedenja in psihologije. Avtor opisuje svoje otroštvo, katerega pomemben del predstavlja življenje na dedkovi kmetiji, kjer je domovalo veliko živali. Med njimi so bili tudi psi, s katerimi je ded ravnal mirno – odločno, predvsem pa kot z živalmi in ne kot z ljudmi (kot to danes dela večina pasjih lastnikov). Cesar se je o psih na eni strani veliko naučil od dedka, na drugi strani pa tudi od na kmetiji živečih psov. Svoje znanje in izkušnje je dodatno izpolnjeval kot zaposlen v pasjem salonu v San Diegu v Mehiki, kjer je kmalu postal znan kot človek, ki obvladuje številne problematične pse. Kljub uspešni zaposlitvi se je pri 21. letih odločil, da bo sledil svojim življenjskim sanjam. Zato je odšel v Ameriko, kjer se je kasneje poročil, si ustvaril družino in danes vodi svoj Center za psihologijo psov. V knjigi avtor tudi izpostavi, da svoje dejavnosti ni nikoli oglaševal in da so mu na poti do uspeha pomagale tudi številne slavne osebnosti Hollywooda, kot sta Will Smith in njegova boljša polovica Jada, Oprah Winfrey in drugi.

Večina knjige je seveda posvečena psihologiji, razmišljanju in življenju psov. Cesar večkrat bralca želi opozoriti na to, da psi niso ljudje, ampak so živali in imajo zato drugačne fizične in psihične potrebe kot mi. Izvor vseh njihovih vedenjskih težav pa je običajno človek oziroma to, da jih ljudje počlovečimo, z njimi ravnamo tako kot z ljudmi in jim zadovoljujemo potrebe, ki so pravzaprav naše in ne njihove. Psi potrebujejo gibanje, disciplino in naklonjenost, ljudje pa jim danes vse prevečkrat nudimo zgolj naklonjenost. Njihova narava je takšna, ki na prvem mestu potrebuje močnega vodjo krdela, šele nato prijatelja in nekoga, ki nudi naklonjenost. In prav tu nastanejo problemi v psihologiji naših psov, ki se posledično razvijejo v problematične pse in pse z vedenjskimi težavami, ki pa za napake ljudi vse prevečkrat plačajo s svojim življenjem. Zadnji del knjige zato Cesar posveti predstavitvi njegove formule za uravnoteženega in zdravega psa in ponudi nekaj preprostih nasvetov za življenje z njim. Za konec pa avtor še posebej izpostavi, da se tudi ljudje lahko marsikaj naučimo od naših psov in da je izpolnitev naših najboljših prijateljev pravzaprav izpolnitev nas samih.

Razmišljanje

Knjiga Cesar Millana je namenjena vsem pasjim ljubiteljem in pasjim lastnikom. Bralcu bo podala veliko informacij o pasjem razmišljanju, naravnem vedenju in psihologiji. Avtor v knjigi predstavlja tudi številna zmotna mišljenja o pasjih potrebah zaradi nepoznavanja pasje narave. Verjetno pa bo še veliko več kot zgolj ljubiteljem v razmislek ponudila vsakemu pasjemu lastniku. Slednji bo ob prebiranju knjige namreč spoznal, kako malo pravzaprav vemo o pravi pasji naravi. Mene so iz strani do strani knjige stalno presenečala ta drobna, a pomembna in zelo nepoznana dejstva o pasji naravi. Od tega, da psi postanejo težavni in problematični zaradi napak ljudi, do tega, da je počlovečenje psov, kot to danes naredi večina lastnikov, pravzaprav ena največjih napak kar jih lahko ljudje naredimo psu.

S knjigo avtor želi sporočiti ljudem, naj poslušajo in zadovoljujejo potrebe svojih psov in ne svojih lastnih. Pri tem večkrat izpostavi, da naj na pse gledamo kot na živali in ne kot na ljudi, za kar nam bodo naši štirinožci zelo hvaležni. Ljudje se večkrat slabo počutimo, ko ukazujemo svojemu psu, saj nanj gledamo kot na lastnega otroka. A Cesar poudarja, da psi potrebujejo vodjo svojega krdela (kar psu, ki živi s človekom, predstavlja družina s katero živi), disciplino in določene omejitve. Ob tem tudi sporoča, da nam bodo naši štirinožci za prevzem vodstvenega položaja in postavitev omejitev hvaležni in nam ne bodo zamerili (kot to ljudje večkrat zmotno mislimo in zato raje ne omejujemo svojih pasjih prijateljev).

Cesar zelo poudarja pomen krdela za pse, saj so to bitja, ki potrebujejo vodstvo oz. če le-tega ne začutijo, vodstvo prevzamejo sami. Prav zaradi te pasje potrebe v življenju človeka in psa velikokrat pride do problemov, kadar lastniki ne prevzamejo vodstva oz. psu ne pokažejo, kdo je glavni. Pri takšnih lastnikih pes začuti energijo šibkega in zato on postane glava družine. Ljudje takšnega psa potem kmalu smatramo kot nevzgojenega, težavnega oz. problematičnega, saj ga ne moremo obvladovati. Ker pa premalo poznamo pasjo naravo in njihove potrebe ne vemo, da smo takšno vedenje pravzaprav povzročili sami.

Glavno sporočilo avtorja pa je tridelna formula za pasje lastnike, kako lahko kar najbolje zadovoljijo potrebe svojega psa: gibanje, disciplina, naklonjenost-v tem vrstnem redu! Avtor zagovarja stališče, da pes vsakodnevno potrebuje dovolj gibanja, da je najprimernejši čas za disciplino in vzgojo takrat, ko je le-ta že potrošil dovolj energije, ter da je naklonjenost potrebno namenjati ob pravem času in v bistveno manjši meri, kot to običajno počne večina pasjih lastnikov. Cesar pravi, da je formula ameriških lastnikov naklonjenost, naklonjenost, naklonjenost. Posledično pa številni psi postanejo problematični, saj takšni lastniki ne zadovoljujejo njihovih osnovnih potreb. Pri tem izpostavlja, da deljenje naklonjenosti ni nekaj, kar je v pasji naravi.

Po vseh že prebranih spoznanjih o pasji naravi se me je v zadnjem delu knjige še posebej dotaknilo področje smrti in umrljivosti. Avtor izpostavi, da smo ljudje edina živa bitja, ki se bojimo smrti in ki se z njo obremenjujemo že veliko prej preden sploh nastopi. Ob tem poudarja, kako drugačna je pasja narava tudi na tem področju. Razlaga, da psov ne skrbi, če so na smrt bolni ali jim je veterinar postavil diagnozo raka in bodo živeli le še nekaj mesecev. Oni se ne bojijo smrti in se z njo ne obremenjujejo, ampak živijo svoje življenje kar se da polno do zadnjega trenutka. Zato tudi ne žalujejo tako kot ljudje. Po obdobju žalovanja psi svojega lastnika pozabijo in brez večjih problemov sprejmejo novega. Za zaključek te tematike Cesar poudarja, da so psi živa bitja, ki imajo zelo velik vpliv na nas in naše življenje, česar se večkrat ne zavedamo. Da jih ljudje lahko veliko naučimo, a se tudi sami lahko zelo veliko naučimo od njih, še posebej uživanje življenja v sedanjem trenutku.

Knjiga predstavlja lahkot berljivo in hkrati poučno branje, obenem pa vsakemu bralcu ponudbi precej stvari v razmislek. Čeprav se ne strinjate z vsemi Cesarjevimi metodami ali pogledi na pasjo naravo in življenje, vsekakor lahko z njegovimi posameznimi nasveti vplivate na boljšo povezanost z vašim štirinožcem.

Podatki o knjigi

  • Avtor: Paulo Coelho
  • Polni naslov: Brida
  • Originalni naslov: Brida
  • ISBN: 978-961-6468-46-6
  • Število strani: 216
  • Jezik: slovenščina

Obnova

Paulo Coelho je svetovno znan pisatelj, ki je zaslovel s pisanjem del z duhovno vsebino. Njegov paradni konj je zgodba o pastirju, ki se odpravi na potovanje, da bi videl piramide. Tudi ostala pisateljeva dela govorijo o stalnem nihanju človeške usode, včasih med dobrim in zlim, drugič v iskanju ljubezni in spet tretjič v iskanju "Osebne legende". V njegovem delu Brida se glavna junakinja sreča z iskanjem svoje duhovne usode in hkrati z iskanjem prave ljubezni. Ona, Brida, je namreč na poti, da postane čarovnica.

Brida, glavna in naslovna junakinja, že dalj časa čuti potrebo po duhovni rasti. Prek raznih srečanj, društev in ostalih napotkov prispe v okultno knjigarno, kjer ji po dolgem času le povedo za Učitelja, Čarovnika. Odloči se, da ga bo obiskala. Obisk sam poteka v prijetnem vzdušju, Čarovnik jo sprejme kot učenko in ji tudi že naloži prvo nalogo. Samo jo pusti prek noči v gozdu, kjer spozna skrivnost Temne Noči. A Izročilo Sonca, ki ga uči Čarovnik, ni tisto, kar privlači Brido, zato se obrne na Wicco, ki uči Izročilo Lune.

Čeprav tudi učenje Wicce ni tisto, kar je Brida pričakovala, vseeno sprejme njene obrede. Pridno se uči tarota, vadi vsako noč in obiskuje Wicco, kjer se uči o Izročilu. Čeprav se skoraj nikoli ne zgodi nič posebnega, Brida napreduje v svojih znanjih in sposobnostih. Poleg samih obredov in vaj moči se Brida uči tudi o pomenu tradicije, zgodovine čarovništva, pa tudi o svojem življenju. Razkrijejo se ji prejšnja življenja, razkrije se ji pomen Druge Polovice (sorodne duše, edine in prave ljubezni).

Večkrat še obišče Čarovnika, ki ji pomaga premostiti težave na poti. Žal pa Brida ne ve, da je ravno Čarovnik njena Druga Polovica. Tako vztraja pri svoji "zemeljski" ljubezni, trenutnem fantu Lorensu. Z njim tudi spozna naslade magične spolnosti, ko izžari svojo spolno moč. S tem obredom postane zrela za Iniciacijo. Hkrati pa spozna Čarovnika kot svojo Drugo Polovico, se zlije z njim in skupaj odplavata skozi čas in prostor.

Dan Iniciacije se bliža, Brida pa ostaja ujeta med zemeljsko in kozmično ljubeznijo. Za nasvet se odpravi k materi, ki ji pove svojo ljubezensko zgodbo. Brida tako na obred povabi obe svoji Ljubezni. Med obredom oba, Čarovnik in Lorenso spoznata drug drugega, Brida pa postane čarovnica in s tem del prastarega izročila.

Delo se zaključi kot se enostavno mora zaključiti. Brida, ki je izpolnila eno izmed svojih življenjskih nalog, odide v življenje s svojo veliko ljubeznijo pod roko, drugi pa z zavestjo, da je izpolnil svoje poslanstvo.

Razmišljanje

Včasih je bil svet enostaven. Bili smo mladi, politična in ekonomska ureditev je bila drugačna. Predvsem pa smo bili mladi. Nismo opazili, kako se ljudje obremenjujejo z banalnimi težavami. Naši najstniški mozolji so nam bili prva skrb. Potem je prišlo odraščanje. In z njim Harry Potter. In z njim čarovniki. In še vedno smo bili otroci. Potem pa smo slišali za ljudi, ki so trdili, da so te pravljice delo samega Luciferja in da se bo, kdor bo bral te urokov polne čarovniške bukve, večno cvrl v ognju Pekla. In potem smo odraščali. In so prišle Valkire. In je prišla Brida. Knjige o čarovnici, o ritualih, o urokih, o duhovnem iskanju, bolj oprijemljivem in trdnem kot ljubezenski napoji ter urok "Oculus Reparo". In nihče ni rekel nič. Mi, ki smo postali odrasli, pa smo se temu čudili.

Vsaka kvalitetna knjiga, včasih pa tudi straniščna literatura, lahko obogati bralca in mu širi obzorja. Lahko s podatki, lahko pa z idejami, mislimi in temami, ki se skrivajo v njej. Avtor Coelho je s tega vidika zelo zanimiv. Po eni strani je avtor Alkimista, kjer je zgodba bolj podobna pravljici, čeprav so nauki še kako resnični in življenjski. Po drugi strani je avtor Valkir, kjer se v vsej globini dotakne svoje preteklosti. In podobno tudi pri Bridi pripoveduje zelo odkrito in resnično o procesu vključevanja dekleta v čarovniški krog.

Kot smo začudeno opazovali že kot otroci, ljudje rajši iščemo skrivnosti v pravljicah kot pa v resničnih zgodbah. Kot bi se slepo držali prinčevega »bistvo je očem prikrito« in iskali pomene tam, kjer jih ni. A mene se je knjiga dotaknila na številnih točkah. Malo, ker tudi sam poznam težko iskanje prave ljubezni. Malo, ker sam poznam težko pot duhovnega razvoja. In malo, ker so me čarovniki zanimali že odkar znam brati. Tako bi se težko odločil ali je zgodba bolj čarovniška, ljubezenska ali gre ponovno za duhovno potovanje.

V prvi vrsti bi rekel, da je življenjska. In druge vrste ne bi bilo. Kajti naš vsakdan ni nikoli samo čustven, duhoven, čuten ali otopel. Vedno je zmes vseh elementov, le da včasih tehtnica visi bolj na stran enih, drugič pa na stran drugih. In ravno zaradi tega nisem bil razočaran nad Bridino odločitvijo. In morda ravno zaradi tega nisem bil navdušen nad Bridino odločitvijo. Življenje je le življenje, napačnih in pravih odločitev tu ni.

Coelhu je ponovno uspelo. Napisal je knjigo, ki sem jo prebral z dušo in v njej videl sebe. Čeprav bi tu morda lahko kdo upravičeno videl uroke, obrede, čarovnice in čarovnike. In v Coelhu samega Belcebuba. No, pa saj smo vsi že kdaj videli njegovo sliko, kajneda.