Kratka vsebina
Evforija, ki jo je sprožil sedaj svetovno znan pisatelj Dan Brown, se je pričela z Da Vincijevo šifro, nadaljevala pa z Angeli in demoni. Obe knjigi sta na kontroverzni način predstavili v skrivnost zavit svet skrivnih redov, bodisi cerkvenih, poganskih ali pa posvetnih, znanstvenih. Sedaj se jima je pridružila še tretja detektivska zgodba omenjenega pisatelja, ki nosi naslov Izgubljeni simbol in tako kot predhodnici razkriva svet skrivne družbe prostozidarjev. Glavni akter dogajanja je ponovno Robert Langdon, profesor simbologije, ki se na povabilo uglednega prostozidarja Petra Solomona znajde v Washingtonu, kjer naj bi imel svoje predavanje. Čeprav je povabilo prejel šele pred kratkim in v zelo nenavadnih okoliščinah, šele ob prihodu v predavalnico spozna, da so ga potegnili za nos. Predavalnica je namreč prazna, uglednih gostov ni nikjer. Zato pa se sredi avle na tleh pojavi odrezana roka Solomona, na katero so zapisani znaki prostozidarske lože in povabilo na skrivnostno pustolovščino. Ko Robert prejme klic, ki mu sporoča, da je njegov prijatelj Peter ugrabljen in da mu grozi smrt, se po sledeh prostozidarjev poda iskati izgubljeni zaklad. Časa je, kot smo pri Brown-ovih knjigah že vajeni, zelo malo, saj mora skrivnost prostozidarjev rešiti do polnoči. Glas, ki je ugrabil Petra, mu namreč ukaže, naj do takrat prinese skriti zaklad prostozidarjev, ključ do spremembe v boga. V lasti ima dva kosa posebne, prostozidarske piramide, v katere šifrah se skriva zemljevid do zaklada. A prostozidarji so se resnično potrudili, da so svojo skrivnost več stoletij ohranili nedosegljivo. Pri reševanju skrivnosti so mu v veliko pomoč ljudje, ki jih je to noč spoznal, vseeno pa brez njegovega teoretičnega znanja in načina razmišljanja uspehov ne bi bilo. Čas pa neusmiljeno teče in kmalu pride trenutek, ko je potrebno samo, da se skrivnosti razkrije. Konec petsto strani dolge detektivke je tako skrivnosten kot tudi lep in eleganten. Skrivnost se še ravno pravi čas razreši na, kot smo za Brownova dela že vajeni, presenetljiv način. A bralec ostalih Brownovih del pa zna biti kar malo razočaran nad samo skrivnostjo. Ta je, kot je napisano večkrat v knjigi, med nami stalno prisotna in jo srečavamo vsak dan. Lahko pa vam razkrijem tudi, da je skrivnost resnično pot k preobrazbi človeka v boga.
Razmišljanje
Skrivnosti nas po eni strani neustavljivo privlačijo, po drugi pa nas plašijo in strašijo. Človeku radovednost nikoli v zgodovini ni dala miru, vedno se je pehal v temne jame našega planeta, na vrhove zavite v oblake, stremel po oddaljenih kotičkih vesolja in mikroskopskim svetom. A ravno ta področja so ga vedno plašila in skrbela. V jamah so prebivali zmaji, na gorah strašni bogovi, v vesolju marsovci, mikroskop pa odkrije smrtonosne in mesojede bakterije. Tako živimo razpeti med ta dva pola in na noben način se ne moremo odločiti, ali bi rajši varno živeli v temi neznanja ali pa bi v neznanje posvetili z baklo. In ta dva pola sta tudi glavna krivca, da pisatelji, kot je Dan Brown, v današnjem času doživljajo slavo, ki si je verjetno ne zaslužijo. Knjige, ki jih pišejo, namreč običajno niso nek višek prozne umetnosti, ampak bolj razvedrilo in potni list v svet domišljije. Vseeno pa Dan Brown v svojih delih, predvsem se tu nanašam na Da Vincijevo šifro, Angele in demone ter zadnjo izdano Izgubljeni simbol, razkriva svet, ki nam je zelo blizu, znan, a vseeno tuj. Gre za svet organizacij, ki jih vsakodnevno srečujemo v medijih, njihovi centri so postavljeni ob naših poteh v službo, njihovi pripadniki pa so naši sosedje. A vseeno so to organizacije, katerih notranjost je skrita nečlanom, pogosto še celo nižjim razredom članov. In, kot sem v zgornjih besedah že večkrat omenil, kar je skrito nas kar vleče nase. In v našo domišljijo naseljuje zmaje, bogove, marsovce in strupe. Cerkev je sicer tako močna organizacija z velikim številom zvestih pripadnikov, da njene skrivnosti ne kličejo po boju proti njej. Prav tako svet znanosti uživa prevelik ugled v naši miselnosti, da bi si ga upali označiti kot negativnega. A skrivna društva, kot so na primer mafija ter prostozidarji, ta pa v naša srca sejejo strah. Ravno prostozidarji so tema zadnje, v slovenščino prevedene, Brownove knjige, Izgubljeni simbol. Glavni junak, Robert Langdon, je že v prejšnjih dogodivščinah razkril svoje globoko poznavanje prostozidarskih lož in prijateljevanje z njihovimi člani. Znanje, ki ga ima na tem področju, mu je v preteklih delih omogočilo razkritje velikih skrivnosti. A tokrat mu je bolj v pogubo kot pa v prid, saj ga pod pretvezo predavanja zvabijo v Washington. Tu mora rešiti prijatelja prostozidarja in njegovo družino pred smrtjo, ki jim grozi. A na poti sreča ogromno nezaupanja, sovraštva in strahu. Vse to izvira iz neznanja ljudi, ki ga obdajajo. A Robert ima ne le potrpljenje, da sodelavcem razlaga pomene in običaje lože, ima tudi žilico, da s humorjem odgovarja na strahove, ki jih ima okolica do običajev v tej organizaciji. Čeprav besede, ki so jih izrekli v filmu Lobanje (The Skulls): „če je skrivnostno in elitno, ne more biti dobro“, veljajo, pa ne moremo posploševati. Določeni izrazi, uporabljeni pri opisih dvomljivih dogodkov, lahko med nas zasejejo strah, nejevero in dvom, četudi gre za čisto normalne, sprejemljive obrede. Sam Robert Langdon poda naslednji primer: Langdon je navidez žalostno zavzdihnil. „Škoda. Če se vam zdi to preveč grozljivo, potem ne boste hoteli vstopiti v moj kult.“
V predavalnici je zavladala tišina. Študentka iz Ženskega centra je bila v zadregi. „Pripadate kultu?“
Langdon je pokimal in zarotniško stišal glas v šepet. „Nikomur ne povejte, toda na poganski dan sončnega kralja Raja pokleknem pred starodavno mučilno napravo in užijem obredna simbola krvi in kruha.“
Študentje so zgroženo gledali.
Langdon je skomignil z rameni. „Če se mi želite pridružiti, pridite v nedeljo v univerzitetno kapelo, pokleknite pred križem in prejmite sveto obhajilo.“