Kratka vsebina
Sherlocka Holmesa pozna pravzaprav ves svet. Gre za detektiva, ki ga je Sir Arthur Conan Doyle svetu predstavil skozi številne zgodbe, ki jih je objavljal v časopisu The Strand med leti 1887 in 1927. Tekom tega časa se je nabral kar lep kupček dogodivščin, ki opisujejo mojstrovine slavnega misleca. Zgodbe različnih dolžin in težavnosti najpogosteje spremljamo skozi oči in zapiske Sherlockovega prijatelja, zdravnika Watsona, ki je čudaškega kemika, fizika, logika in psihologa spoznal po naključju, ko je iskal streho nad glavo. Čudaški in na prvi pogled popolnoma neskladen par se je kmalu spoprijateljil in pričel sodelovati v njuni prvi skupni dogodivščini. Točnega življenjepisa obeh glavnih junakov ne zasledimo nikjer v knjigi, a iz različnih naključnih podatkov v zgodbah lahko sestavimo tako njuna karakterja kot tudi njuni življenjski poti. Watson, vojaški zdravnik, ki se z medicino ukvarja tudi za časa pripovedovanja zgodb o Sherlocku Holmesu, je samec, vojak, ki je končal z vojaško službo zaradi poškodbe ter se sedaj zaposlil kot civilni zdravnik. Na začetku samec, pravi gentleman, pa tekom dogodivščin spozna gospodično in se z njo poroči. S tem se počasi prične oddaljevati od detektiva, a še vedno ostaneta prijatelja in skupaj razkrijeta marsikatero skrivnost. Sherlock je čudak, samotar, katerega strog analitični um ne dovoli zapravljanja časa in misli za nepomembne stvari. Edina zabava so mu primeri, no tudi pipi tobaka ali brizgi kokaina in morfija se ne more upreti. Škripajoč na svojo violino, preoblečen v staro ženico ali berača rešuje primere, ki se mu zdijo vredni premisleka. Pri izbiri primera ne izbira glede na plačilo, spol ali čast; rešuje namreč le tiste primere, ki mu nudijo dovolj gradiva za zaposlitev njegovih vedno aktivnih misli. Pisati o posameznih primerih, ki so opisani v knjigi, ni smiselno, saj so v knjigi zbrana vsa A. C. Doyleova dela o njegovem detektivu. Njegovi vzponi, njegovi padci in spodrsljaji, neverjetna razkritja in vonj po londonski megli, ki veje iz vsake pripovedi, so vredni branja. Obnove teh kratkih zgodb ne morejo pričarati vzdušja, kakršnega opiše Watson.
Razmišljanje
Detektivske zgodbe so zaradi svoje nepredvidljivosti, napetosti in hitrega dogajanja vedno bolj priljubljene. Za dokaz te trditve nam ni potrebno delati analize populacije bralcev knjig, za to zadostuje že pogled na knjižne police knjigarn, kjer je vedno na voljo kar nekaj naslovov tega žanra. Vendar pa so le redki pisatelji sposobni ustvariti junaka, ki preživi celo stoletje in pri tem kljub pojavu drugih načinov zabave ne izgubi na popularnosti. Eden takih nesmrtnih junakov je slavni Sherlock Holmes, pionir analitičnega uma kot pomočnika pri reševanju zapletenih primerov iz kriminalnega sveta. Detektiva ter vsaj njegove najbolj slavne primere poznamo vsi – Študija v škrlatnem, Baskervilski pes in Dolina strahu so mojstrovine, ki so poleg v pisani obliki prikazane tudi na filmskem platnu oziroma na naših malih ekranih. Vendar pa Sir Arthur Conan Doyle ni ustvaril le Sherlocka in Watsona, večna prijatelja in pomočnika, hkrati z njima je namreč ustvaril tudi trajen oris Londona konec devetnajstega stoletja. Pri pisanju je namreč precej temeljito prikazal tako lepote kot tudi umazanijo tega že tedaj ogromnega mesta, njegov blišč in bedo. Hkrati pa je, morda namerno ali pa čisto po naključju, zajel tudi družbo od njenih najnižjih pa do najvišjih slojev. Glavna junaka sta namreč predstavnika ugledne meščanske družbe. Pod palcem imata ravno dovolj, da se lahko aktivno vključujeta v družabno življenje, ki pritiče njunemu položaju. Sta samca, prava gentlemana in skozi oči svojega razreda spremljata in delujeta v svetu. Njuna dejanja so dejanja časti in pravičnosti. A sama čast in pravičnost je bila včasih malce drugače pojmovana kot je sedaj. Dobro ime dekleta ali družine ima namreč prednost pred zakonom, dama pred gospodom, pijančevanje, kajenje in vpitje pa nedopustni. Še posebej Watson je močno obremenjen s pravili družbe v kateri živi. Njegov kolega, slavni detektiv Sherlock Holmes se s tem ne obremenjuje preveč. Čeprav še vedno spoštuje dobro ime, dame, pa sam rad poseže po opojnih substancah. Zna se tudi povsem nepričakovano pojaviti v manj uglednih predelih Londona ali skriti v ženska oblačila, kar je za Watsona povsem nepredstavljivo. Njune stranke pa prihajajo iz celega spektra družbene lestvice tega velemesta. Pomagata namreč tako beračem brez vsakega premoženja kot tudi kraljem. Plačilo zahtevata glede na zahtevnost in zanimivost primera ter tudi glede na častnost namena, s katerim naročnik pristopi k njima. Pogosto se namreč zgodi, da plačilo povsem odklonita, pojavijo pa se tudi primeri, ko za svoje delo dobita dovolj, da bi lahko mirno živela do konca svojih dni. Tako kot se osebe med seboj razlikujejo po svojem položaju in navadah, se razlikuje tudi London sam. V zgodbah ga namreč srečamo zavitega v meglo, sneg, pa tudi s soncem obsijanega. Na njegovih ulicah se sprehajajo tako goljufi kot poštenjaki, bogataši in berači. Dno družbe se, tako kot tudi sedaj, zadržuje v svojih predelih, smetana pa se drži svojih nenapisanih pravil plesnih soban in družabnih večerij. Kot sem omenil že na začetku – Sir Arthur Conan Doyle je ob svojem nesmrtnem junaku postavil tudi spomenik Londonu, kakršen je nekoč bil. Orisuje ga brez olepševanja, saj njegova podoba popolnoma ustreza glavnemu junaku, pa tudi pripovedovalec se prav lepo zlije v družbo. Kdor je London obiskal v današnjih časih pa si po ogledu nekaterih znamenitosti lahko v živo predstavlja, kako Sherlock in Watson po blatnih in hrupnih ulicah iščeta sledi, ki ju bodo pripeljale do odgovorov na vprašanja, ki se jima postavljajo. Morda jima lahko v mislih celo malce pomagamo.