Izleti

Potopis

Tako imenovane „krompirjeve počitnice“ so prinesle dopust tudi našemu prijatelju, novopečenemu Primorcu Juretu, ki se je tako vrnil domov na Gorenjsko. Bubiji smo mu želeli razkazati severni del Slovenije, a je vremenska napoved to pokvarila. Tako smo se rajši odpravili na toplejši jug. Načrt za izlet smo naredili kar med vožnjo proti Primorski.

Na Juretov predlog smo si najprej ogledali znano Kačno jamo. Pravzaprav smo si ogledali le njen vhod, 200 metrov globoko brezno. Jama je skrita ob robu gozda pod daljnovodi, stati na njenem robu pa ni ravno prijetno, saj vsak zdrs predstavlja resno nevarnost. Vseeno smo na sončen in topel jesenski dan uživali v lepoti kraške pokrajine.

Pot nas je nato vodila proti vasi Lokev. Čeprav smo že naredili nekaj sprehodov v okolici vasi, si Lokev pravzaprav nismo nikoli dejansko ogledali. Prikupna vasica z lepo arhitekturo in primorskim vzdušjem nas je prevzela. Nismo pa mogli mimo dveh znamenitosti, cerkve sv. Mihaela in obrambnega stolpa Tabor. V slednjem trenutno domuje vojaški muzej, ki sem si ga ogledal sam, ostali pa so rajši raziskovali vas (in iskali dobro kavico). Zasebni muzej ima bogato zbirko orožja, uniform in vojaške opreme skozi celotno primorsko zgodovino. Obisk toplo priporočam. Prepustite se prijaznim vodičem, ki vas bodo popeljali skozi vojaško zgodovino kraja. Ko je bil ogled končan (jaz sem si zaradi zadrege s časom vse skupaj ogledal v kakšnih dvajsetih minutah), sem se odpravil iskati glavnino skupine. Našel sem jih v bližnjem lokalu, hkrati pa sem srečal še našo prijateljico iz Lokev in minute do našega odhoda so minile v prijetnem klepetu.

Ker smo kobilarno Lipica že večkrat videli, smo se rajši odpravili proti jami Vilenica. Jama je pod vodstvom odprta za obiskovalce, a nas je bolj zanimal park pred jamo, kjer smo se z veseljem nastavljali sončnim žarkom in uživali energijo kraja.

Sledila je vožnja skozi Sežano. Tu smo si želeli ogledati botanični vrt, a je bil zaprt. Ker bomo v naslednjih mesecih še večkrat prišli v te kraje, smo se odločili, da bomo njegov obisk preložili na bolj ugodne in zanimive pomladne dni. Rajši smo se odpeljali proti Štanjelu.

Pot nas je vodila skozi dve lični vasici. V vasi Križ smo se ustavili na pokopališču in si ogledali tamkajšnjo cerkev. V Tomaju pa smo se po ozkih uličicah sprehodili proti vrhu hriba, kjer smo na obzidju pred cerkvijo uživali v razgledu na Primorsko. Jesen je trte in gozdove odela v mavrične barve, ki so kar klicale po fotografiranju.

Ko smo končno prišli v Štanjel, se je dan že prevesil v drugo polovico. Pred naseljem so na stojnicah prodajali spominke, med in likerje. Mi tu nismo izgubljali časa, ampak smo se hitro povzpeli do Ferrarijevega vrta, nato pa še skozi naselje do cerkve z značilnim belim ošiljenim zvonikom. Štanjel je tokrat pustil boljši vtis. Obnove niso bile v največjem zamahu, tako da smo hodili po urejenih ulicah. Edino znameniti vodnjak je bil okrašen s plastenkami. Polni vtisov, a praznih želodcev smo ugotovili, da moramo obisk gostilne žal zamakniti za nekaj ur.

Odhiteli smo proti Gorici, kjer smo si ogledali staro mesto jedro, Trg zmage in cerkev sv. Ignacija. Trgovine so žal že zaprli, popoldanska svetloba pa je vseeno polepšala naš obisk. Lahko bi obiskali še grad, a smo se rajši odpeljali na slovensko stran, kjer smo ob železniški postaji našli Evropski trg s simbolično mejo med državama.

Zadnje sončne žarke dneva smo želeli ujeti na razglednem stolpu v Goriških Brdih. Navigacija nas je peljali po bližnjici skozi Italijo, a bi zaradi številnih obvozov skoraj zamudili sončni zahod. Ko smo končno prispeli do stolpa v Gonjačih, je bilo tam že nekaj ljudi, a so se večinoma že vračali. Tako smo imeli stolp le zase. Na vrhu se odpre prelep pogled na Brda. Zahajajoče sonce pa je razgled še dodatno popestrilo s svojo toplo svetlobo in izrazitimi sencami.

Sestradani smo se odpravili proti domu. Želodčki pa so morali počakati prav do Brezovice, kjer smo v Kašči še njim privoščili nekaj „znamenitosti“. Ugotovili smo, da Gorenjci Primorske pravzaprav ne poznamo. Zato smo sklenili, da jo bomo v prihodnosti podrobneje raziskali.

Povezani prispevki

• Pot miru na Krasu
• Štanjel

Dostop

Peljali smo se po primorski avtocesti v smeri Kopra. Avtocesto smo zapustili pri izvozu Divača. Skozi Divačo smo se peljali proti zahodu in po prečkanju železnice zavili desno v gozd. Pod daljnovodi smo parkirali avtomobil in se peš odpravili proti Kačni jami (orientacija tu je bolj zahtevna, zato priporočamo, da imate s seboj zemljevid).

Pot smo nadaljevali po lokalni cesti v smeri vasi Lokev. Avto smo parkirali pred vojaškim muzejem in se sprehodili skozi naselje. Iz vasi bi lahko pot nadaljevali levo proti kobilarni Lipica, kjer je urejeno parkirišče. Mi pa smo zavili desno proti jami Vilenici in avto parkirali na primernem mestu pred parkom.

Pot smo nadaljevali skozi Sežano in naprej proti severu do vasi Križ, kjer nas je prevzela lična cerkvica, zato smo parkirali na majhnem, a urejenem parkirišču pred pokopališčem. Pot nas je naprej vodila proti Tomaju. Poleg zanimive, a ozke vasice, nas je sem vlekla razgledna točka pri cerkvi nad vasjo. Avto smo parkirali kar ob cesti sredi vasi, lahko pa bi se pripeljali prav do razgleda, a po nekoliko daljši in ožji cesti.

Skozi Dutovlje smo prišli do Štanjela. S parkiranjem tu ni bilo težav, saj so parkirišča pred vasjo dobro označena. Pot smo nadaljevali proti Vrtojbi, kjer smo prečkali mejo z Italijo in se znašli v Gorici. Avto smo pustili na enem od označenih parkirišč in si peš ogledali stari del mesta. Žal se nismo povzpeli na grad. Iz Gorice smo se odpravili nazaj v Slovenijo, v Novo Gorico. Avto smo parkirali ob železniški postaji in si ogledali Evropski trg.

Do vasi Gonjače v Goriških Brdih smo prišli prek Italije. Ker smo naleteli na številne obvoze in dela na cesti, bi bila skoraj bolj primerna pot po slovenski strani skozi Solkan in Podsabotin. Pri razglednem stolpu je urejeno parkirišče. Domov smo se vračali mimo Podsabotina do Nove Gorice in nato na avtocesto proti Gorenjski.

Zanimivosti

Najpomembnejše prometno središče na Krasu je naselje Divača, ki leži na kraški planoti in ima okoli 1300 prebivalcev. Skoznjo poteka železniška proga Ljubljana – Sežana, mimo pa teče avtocesta Ljubljana – Koper. Poleg kraške arhitekture (Škrateljnova hiša) je znana župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika iz leta 1603, v okolici pa najdemo številne kraške jame in udornice. Najbolj znani sta Divaška jama in Kačna jama.

Sežana, gospodarsko, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče Krasa, ima okoli 5500 prebivalcev. Leži ob cestni in železniški povezavi Ljubljana – Trst. Mesto je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisnih virih pa se prvič omenja leta 1086. Razvijati se je pričela šele v 18. stol., ko je postala administrativno središče regije. V tem času se je z izboljšanjem cestnih povezav pričelo tudi doseljevanje, še hitrejši razvoj pa je prinesla južna železnica Dunaj – Trst. Po prvi svetovni vojni je pripadla Italiji, leta 1947 pa je bila priključena Jugoslaviji. Tu so se rodili pesnik Srečko Kosovel, grafik in slikar Avgust Černigoj inpisatelj Jože Pahor, med večje znamenitosti pa poleg arhitekture spada tudi botanični vrt.

V občini Sežana leži vas Lokev. Ime je dobila po veliki lokvi, kjer so napajali živino. Starejši, zgornji del vasi je strjen okoli župnijske cerkve sv. Mihaela in obrambnega stolpa Tabor, ki so ga kot odgovor na napade Turkov vaščani postavili leta 1485, danes pa v njem domuje vojaški muzej. V vasi je znana tudi pršutarna.

Ob cesti Sežana – Lokev leži jama Vilenica. Je ena najlepših jam Matičnega Krasa, znana po svojih kapnikih, zgodbi o nastanku (Kako je ratala jama Vilenica), pa tudi po večerih slovenskih književnikov in mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Jamo je lokavska župnija dobila v upravljanje že leta 1633, od takrat je tudi odprta za javnost. Ogledalo si jo je več znanih osebnosti, med njimi naravoslovec Balthasar Hacquet, kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand, cesarja Franc I. in Leopold II., saški kralj Friderik II., ... Leta 1963 jo je v upravljanje prevzelo jamarsko društvo Sežana, ki je obnovilo poti in uredilo električno razsvetljavo.

V osrednjem delu kraške planote se nahaja naselje Tomaj. Poseljeno je bilo že v času prazgodovine, kar dokazujejo tudi arheološke najdbe, kasneje pa je tu stal srednjeveški tabor. Danes tu stoji cerkev sv. Petra in Pavla, ob njej pa stavba nekdanjega samostana šolskih sester. V Kosovelovi domačiji lahko najdemo spominsko sobo pesnika Srečka Kosovela.

Štanjel je naselje v občini Komen, ki se terasasto razporeja proti vrhu griča Turn. Zaradi svoje lege je bilo to pomembno naselje že v mlajši železni dobi, razcvet pa je doživelo v romanski dobi. V 11. in 12. stol. je bil grič na novo utrjen, na vrhu Turna pa postavljen stolp, katerega ostanke je moč videti še danes. V 15. stoletju je bil zavarovan z obzidjem, končno podobo pa so naselju dali grofje Cobenzli v 17. stol.

Za naselje so značilne kraške, kamnite hiše in ozke ulice. Poseben vpliv na Štanjel je imel zdravnik dr. Enrico Ferrari, sicer dober prijatelj Maksa Fabianija. Med leti 1924 in 1942 sta pod obzidjem uredila velik park, trenutno največjo znamenitost Štanjela. Naselje je z vseh strani prepoznano po zvoniku poznogotske cerkeve sv. Danijela, ogledati pa si velja tudi Fabianijevo pot, kraško hišo, Gledanico (najvišja točka hriba Turna) in avstro-ogrsko pokopališče.

Gorica je glavno mesto Goriške pokrajine, ki je del Furlanije – Julijske krajine. Meji s Slovenijo in mestom Nova Gorica, ki leži na slovenski strani meje. Prvič je omenjena leta 1001. V naslednjih stoletjih se je pričela razvijati v pomembnejše mesto s centralnim pomenom za celotno regijo. Glavne znamenitosti so srednjeveški grad nad mestom, katedrala in cerkev sv. Ignacija iz Loyola.

Gričevnat svet na skrajnem zahodu Slovenije se imenuje Goriška brda. Brda so večinsko kmetijska pokrajina, odmaknjena od glavnih prometnih povezav. Glavni kmetijski panogi sta vinogradništvo in sadjarstvo. Brda ležijo v dveh državah: južni in skrajni zahodni del v Italiji, preostali del pa v Sloveniji. Ob delitvi so v Italiji ostali številni Slovenci, ki tako predstavljajo narodno manjšino. Najlepši razgled na to čudovito pokrajino nudi 23 metrov visok razgledni stolp v Gonjačah. Ostale znamenitosti so še renesančni grad na Dobrovem in cerkev Svetega Križa v Kojskem.

Zemljevid

Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik