Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 6 do 8 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad, jesen

  • Primerno za: pohodnike
  • Nevarnosti: kače, nevaren teren (prepad), zdrs ali padec
  • Uživajte v:  razgled, turistična ponudba, gorsko cvetje, divje živali

  • Višina izhodišča: 1536 m
  • Višina cilja: 2181 m
  • Višinska razlika: 645 m

  • Parkirišče: označeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, kamnita pot, makadamski kolovoz
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: brez

1 1 1 1 1

Potopis

Najina pot se je ponovno pričela na že znanem izhodišču smučišču Zelenica. Rož je bilo v tem času že bistveno manj, kot sva jih vajena. Po dobri uri hoda pa sva že sedela pri Koči na Zelenici na najini prvi pavzi. Povprašala sva za smer in čas hoje, ki je pred nama, ter se kar hitro odpravila naprej, sonce je namreč že pripekalo. Ozka, bolj ali manj položna pot naju je precej časa vodila po senci gozda. Srečevala sva vse več rož, predvsem je bilo veliko divjih nageljnov, prvič pa sva v gorah videla tudi vijolico, in več raznolikih vrst metuljev. Vreme je postalo nekoliko spremenljivo, tako da je nekaj časa zelo pripekalo sonce, kar se je izmenjavalo z oblačnim nebom in je prijalo za lažjo hojo.

Gozdna pot se je spremenila v hojo preko melišča, dokler nisva prišla do križišča poti za Stol in Vrtačo. Od tu naprej sva hodila po zelo ozki kamniti poti, ki je bila najprej obdana z različnim grmičevjem, kasneje pa s travnatimi pobočji. Pot je postajala vse bolj strma in bolj zahtevna, kar pa so nama kmalu olajšali pogledi na številne črne murke, ki so kar klicale za fotografiranje. A ker je bilo pred nama še precej hoje, sva vseeno pospešila korak in murke ter lepe razglede le občudovala brez slikanja. Najin lep izlet pa se je v trenutku spremenil v strah ob vsakem koraku, saj naju je na ozki potki s svojim sikom pozdravil mladi gad (lahko bi rekla, da sva imela srečo v nesreči).

Bubi je takoj stopil korak nazaj in še preden sem uspela dojeti, kaj je pred nama, ga je že slikal. Za nekaj trenutkov sva ga izgubila izpred oči, a ko sva ga spet opazila, se je na srečo odločil splaziti nazaj v svojo kotlinico in stran od naju. Stala sva in gledala, če bi bila slučajno še kje njegova mama. A ker je bilo videti mirno pod nogami, sva hitro nadaljevala pot. Zame je bilo lepega izleta konec, saj me je stalno preganjal strah, da še kje srečava kakšnega. Vzpenjala sva se po vse bolj kamniti poti, ki je postajala še strmejša, hodila pa sva tudi vse bolj po grebenu. Odprl se je lep pogled na Stol, kar pa je tudi ena redkih stvari, za katere sem obrnila pogled s poti v okolico. Kmalu se je pot zravnala in že sva pričakovala vrh v bližini. Ko pa sva v daljavi zagledala velik cepin (ki označuje vrh Vrtače) sva vedela, da je pred nama vsaj še četrt ure hoje. In res je bilo tako, hoja pa tudi ni bila prijetna, saj je bila pot precej pestra, pihati pa je pričel tudi veter. Lačna in malce utrujena sva le prispela na Vrtačo, kjer so se nama kmalu pridružile za naju že domače planinske kavke. Ker sva bila edina planinca na vrhu, so se nama res približale in čakale na hrano. Z užitkom sem jim metala koščke sendviča, one pa so se še rajši vračale in pozirale za fotografiranje.

Na vrhu nisva ostala dolgo, saj sva videla, da spust vsaj v zgornjem delu poti ne bo lahek. Poleg tega sva oba komaj čakala, da prideva nazaj do Koče na Zelenici, kjer bova recimo varna kačjih obiskov. Pot nazaj pa žal ni bila mirna, saj nama jo je prečkal še eden, tokrat že odrasel in bistveno večji, gad. Na srečo se je le mirno odplazil naprej v travo, a je bilo dovolj, da nama je pognal nov strah v srce. Tako sva le gledala pod noge in hitela, kar se je dalo. Nekoliko mirnejša sva bila, ko sva prispela do križišča, melišča in gozdnate poti. Še približno tri četrt ure sva potrebovala, da sva prispela do Zelenice, kjer sva si v miru privoščila malico in počitek v senci. Pogledovala sva nazaj proti vrhu Vrtače in bila vesela, da nama je sreča kljub vsemu stala ob strani.

Pred nama je bil le še spust v dolino do avta, ki je bil mirnejši in sproščen. Za lepši zaključek dneva nama je pot prekrižala še srna, ki pa je žal ušla najinemu fotoaparatu. Nekoliko ogoreta od sonca in opikana od mrčesa sva prispela do avta in se odpravila kosilu naproti.

Povezani prispevki

Dostop

Mimo Tržiča proti mejnemu prehodu Ljubelj. Pred prehodom zavijemo na levo in pustimo avto na parkirišču na dnu smučarske proge ali pa pred hotelom. Pot nadaljujemo peš po gozdni poti proti Zelenici.

Zanimivosti

Vrtača je najvišji vrh v grebenu Begunjščice (po katerem zahodno od Ljubelja teče državna meja med Slovenijo in Avstrijo), ki leži v Karavankah na nadmorski višini 2181 m. Po južnih pobočjih Vrtače vodi Slovenska planinska pot, kljub temu in neposredni bližini dobro obiskanih vrhov pa je Vrtača precej osamljen vrh. Vrh Vrtače označuje velik cepin, vsakega obiskovalca, ki uživa v lepih razgledih (na jugu na Begunjščico in Stol, na severu pa na Celovško kotlino), pa pridejo pozdraviti tudi vedno lačne kavke.

Na Vrtačo se lahko povzpnemo z več lokacij (Završnice, Podna in Zelenice), verjetno pa se največ pohodnikov na vrh poda prav iz Zelenice, od koder vodijo tri poti: 2 poti vodita skozi krnico Suho ruševje (po brezpotju oz. nemarkirani poti, kjer vrh osvojimo v približno 2 h), ena in verjetno najbolj obiskana pot pa vodi čez sedlo Šija (po markirani in srednje zahtevni poti vrh osvojimo v približno 2 h).

Zemljevid

10,7 km, n/a

Galerija slik