Naslovna slika

Podrobnosti potovanja

  • Predlagan letni čas: pomlad

  • Uživajte v: razgled, mir, narava, turistična ponudba

  • Naravne znamenitosti: jezero, potoki, reke
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani, galerije, gradovi, mestni trgi, mostovi, ruševine, spomeniki, kipi, stare zgradbe, stara mestna jedra, vodnjaki

Kazalo vsebine


5 1 1 1 1 1 Rating 100% (2 Votes)

Potopis

19. 4. 2010 - Ogled mesta Firence in vožnja po pokrajini Chianti

Pot: Kranj – mejni prehod Dane – Trst – Benetke – Bologna – Padova – Firence – Chianti – Siena

Na pot smo krenili zgodaj zjutraj. Ura je kazala dvajset minut čez tri, ko smo se odpeljali iz parkirišča. Sledila je mirna vožnja po slovenskih avtocestah, medtem ko so bile italijanske polne tovornjakov. Prehitevanje le-teh je zahtevalo stalno zbranost, saj sem ter tja radi pričnejo prav pred teboj prehitevati svojega predhodnika. Vseeno pa smo se brez večjih kršitev omejitev hitrosti v Firence pripeljali malo pred deveto uro zjutraj.

Avto smo pustili na parkirišču na Piazzale Michelangelo, ki se nahaja nad Firencami. Iz njega smo že takoj zjutraj občudovali razgled po mestu. Gruče turistov so nas pregnale po hribu navzdol. Prečkali smo reko Arno in se sprehodili prek mostu Ponte Vecchio. Tu sedaj namesto prvotnih trgovinic mesarjev srečamo zlatarje. Trgovine po Toskani se odpirajo med deveto in deseto uro zjutraj, tako da smo se mi sicer res izognili gnečam turistov, a ob pol desetih zjutraj je bila tudi večina trgovin še zaprtih. Vseeno pa smo uživali v razgledu z mostu vzdolž reke.

Sprehodili smo se mimo svetovno znane galeriji Uffizi, ki se nahaja v Palazzo degli Uffizi, le nekaj korakov naprej od Ponte Vecchio. Do tja pridemo prek Vasari Corridorja, podhoda, ki povezuje palači Uffizi in Vecchio. Zaradi našega spremljevalca Podija, ki si je z nami ogledoval mesto, si notranjosti večine znamenitosti nismo ogledali. Rajši smo občudovali idealizirano ulico, ki se razteza med obema krakoma palače Uffizi.

Prispeli smo do Piazza della Signoria, kjer smo si ogledali repliko kipa Michelangelovega Davida ter Neptunov vodnjak. Iz tega trga smo odšli proti trgu Piazza del Duomo, kjer stoji firenška katedrala Basilica di Santa Maria del Fiore, zvonik Campanile di Giotto in krstilnica Battistero di San Giovanni.

Sledil je sprehod do verskega kompleksa San Marco, nato pa smo se obrnili proti Piazza della Repubblica. Med vračanjem smo obiskali še Piazza Mercato Nuovo, palačo Pitti in se povzpeli do trdnjave Fortezza di Santa Maria in San Giorgio del Belvedere, ki pa je zaradi nesreče s smrtnim izidom trenutno zaprta. Tako smo se le še vrnili proti avtomobilu in se odpeljali v pokrajino Chianti.

Pokrajina, znana tako po svoji lepoti kot tudi po odličnem vinu, nas ni razočarala. Čeprav smo mogoče sem prispeli kak teden prezgodaj in trte še niso bile v polnem zelenju, pa smo vseeno uživali v vožnji po tej gričevnati pokrajini. Ustavljali smo se ob cesti in se sem ter tja zapeljali do kakšnega gradu, ki je bil kot restavracija ali hotel odprt tudi za javnost. Videli smo namreč veliko vil, ki pa so bile v privatni lastnini in dostop ni bil dovoljen.

Po nekaj urah res počasne vožnje smo se približali Sieni, mestu, kjer smo želeli zaključiti naš prvi dan. Presenetljivo hitro smo našli kamp in se utaborili. Ker je bila ura šele okoli petih popoldan, smo se odločili še za ogled mesta. Žal pa se Italijani niso strinjali z našo namero. Zaradi prireditve so namreč zaprli dve glavni ulici, kar nas je pripeljalo v stoječo kolono. Do večera smo se komaj prebili nazaj v kamp. Večerjali smo v tamkajšnji restavraciji. Čeprav gre za restavracijo v kampu, je bilo osebje na visokem nivoju, pice odlične, vino pa zelo pitno. Kar žal nam je bilo zaključiti večer in se odpraviti spat.

20. 4. 2010 - Ogled mest Siena, Lucignano, Cortona in Montepulciano

Pot: Siena – Lucignano – Cortona – Lago di Trasimeno – Montepulciano – Siena

Jutro je bilo oblačno in ne pretirano toplo. Podrli smo naš kamp in se odpravili v Sieno nadoknaditi zamujeno. Tokrat so bile vse ceste odprte, tako da smo lahko našli našo parkirno hišo. Sledil je ogled glavnega trga Piazza del Campo. Zaradi zgodnje ure so bile kavarne okoli trga še zaprte, zaradi oblačnega in vetrovnega vremena pa trga nismo izkoristili tako, kot bi se spodobilo – si na njem privoščili en obilen zajtrk, kavo ali pa le poležavanje. Namesto tega smo si bolj na hitro ogledali vodnjak Fonte Gaia, stopili v mestno hišo Palazzo Pubblico in si še od spodaj ogledali Torre del Mangia. Imeli smo kar nekaj težav slikati tako stolp in mestno hišo kot tudi sam trg. Vse skupaj je namreč zelo lepo, a tudi zelo veliko.

Sprehodili smo se do katedrale Duomo di Siena, ki smo si jo ogledali od spredaj in zadaj. Mogočna zgradba nas je, tako kot večina drugih stvari, presenetila ravno s svojimi detajli. Med sprehodom po mestu smo srečali očarljiv in, takrat še, miren trg Piazza Salimbeni, nekaj manjših cerkva in nekaj uličnih umetnikov. Vrnili smo se do naše parkirne hiše in pot nadaljevali proti Cortoni.

Če smo se že prejšnji dan navduševali nad pokrajino, smo tu ostali brez besed. Včeraj so prevladovali vinogradi, danes travniki. Vse je bilo zeleno, cvetoče v rumenih in rdečih odtenkih. Sem ter tja smo srečali kako glavico maka ali samotno drevo na vrhu zelenega griča. Srečali smo kar precej turistov, ki smo jih prepoznali po tem, da so se skupaj z nami drenjali ob redkih robovih cestišča, kjer je bil možen postanek za razgledovanje in fotografiranje. Kar prekmalu smo prišli do našega naslednjega cilja, srednjeveškega mesta Lucignano. Gre za majhno, a urejeno mestece. Glavna ulica, pravzaprav edina ulica v starem delu mesta, je zavita v obliko polža. V središču najdemo trg Piazza San Francesco in cerkev San Francesco, pred vhodom pa lepo urejen spominski park z vodnjakom.

Spustili smo se v dolino. Pokrajina je bila še vedno čudovita, a drugačna. Nekako nam je vožnja po gričih bolj odgovarjala. Vseeno pa smo našli dovolj počivališč, da smo poslikali delček lepot, mimo katerih smo se vozili. Prispeli smo do mesta Cortona, kjer smo brez težav parkirali in tudi zelo hitro našli vhod v staro mestno jedro. Glavne ulice so bile sicer strme, a polne trgovinic s spominki, ki so bile povečini zaprte. Tu ljudje odpirajo pozno, vmes radi naredijo kak premor, nato pa zgodaj zaprejo. Videli smo palačo Palazzo Comunale, na trgu Piazza Signoreli smo pojedli pico, si ogledali katedralo Duomo in uživali v razgledu s trga pred njo. Odločili smo se izkoristiti lep dan in se podali še do jezera, ki smo ga videli v daljavi. Zato smo se ustavili v mestu Castiglione del Lago, ki je s parkirišča s svojo mogočno podobo pritegnilo naš pogled.

Lago di Trasimero je od daleč prav lepo jezero, od blizu pa ni pokazal take lepote. Precej umazanije in naplavljenega materiala v kampu, kjer smo pustili avto, ni bilo ravno tisto, po kar smo prišli. A sprehod od kampa do jezera je nudil prijeten počitek od vožnje. Pot smo nadaljevali po slikoviti Toskanski pokrajini in si ogledali še mesto Montepulciano. Majhno srednjeveško mestece je znano po svojem vinu Vino Nobile di Montepulciano. Zaradi utrujenosti ali degustiranja vina, predvsem pa v avtu pozabljenega vodiča po mestu, smo zgrešili glavni trg in se zadovoljili z dvema manjšima cerkvicama.

Popoldansko sonce je omehčalo barve pokrajine, tako da je le-ta dobila še poseben čar. V kampu v Sieni, kamor smo se vrnili po celem dnevu vožnje, niso bili preveč presenečeni nad našim prihodom. Tudi ta večer sva večerjala v restavraciji, a sva vino tokrat pustila pri miru. Tako sva uživala v lepoti Siene ponoči ter miru v kampu.

21. 4. 2010 - Ogled mest Monteriggioni, Volterra in San Gimignano, obisk Pise in odhod domov

Pot: Siena – Monteriggioni – Volterrra – San Gimignano – dolina reke Else – Pisa – Firence – Padova – Bologna – Benetke – Trst – Koper – Kranj

Po še eni mirni noči smo zjutraj ponovno pospravili tabor, se poslovili od zmešnjave sienskih ulic ter se odpravili proti zahodu. Pri vožnji skozi slikovito pokrajino, ki jo je žal kazilo oblačno vreme, smo skoraj zgrešili eno najlepših mest Toskane – Monteriggioni. Mesto, kot je običajno tudi za ostala srednjeveška mesta, stoji na vrhu hriba. Verjetno lahko rečemo, da je med najbolj poznanimi italijanskimi mesti, obdanimi z obizdjem. Njegova posebnost pa je, da 570 m dolgo zid, ki ga krasi 14 stolpov. Avto smo pustili na velikem parkirišču ob vznožju mesta in se sprehodili po lični potki mimo lepo urejenih vrtov do vhoda v mesto Porta Romea. Če bi bila ura vsaj pol desetih zjutraj, bi se lahko povzpeli tudi na obzidje, tako pa je bil dostop še zaprt. Spal je tudi še glavni mestni trg Piazza Roma, kjer smo si od zunaj ogledali romansko cerkev Pieve S.M. Assunta, najstarejšo zgradbo v mestu Torre via Matteotti in evangelikansko cerkev Chiesa di San Giovanni ter se sprehodili po glavni ulici. Zavili smo tudi v nekaj stranskih uličic, kjer smo našli majhne trgovinice in lokalne obrtnike. Mesto smo zapustili na drugih vratih Porta San Giovanni in se sprehodili okoli obzidja do parkirišča.

Sledili smo oznakam za Colle di Val d'Elsa in Volterra, kjer je bil naš naslednji postanek. Parkiranje tu ni bil problem, saj smo kmalu našli napol prazno parkirišče, od koder nas je do mestnega jedra ločilo le nešteto stopnic. Kmalu smo se znašli pred trgovinicami, ki krasijo glavno ulico, od koder so nas smerokazi vodili do glavnih znamenitostih. Tako smo si ogledali trg Piazza dei Priori. Na eni strani trga stoji palača Palazzo dei Priori, palača Pretorio, škofova palača, sedaj pa lahko tu najdemo tudi pošto. Katedrala Cattedrale di Santa Maria Assunta se skriva za trgom, za njo pa krstilnica. Po glavni ulici smo se sprehodili do utrdbe Fortezza Medicea, poleg katere stoji tudi park Parco Arheologico, po katerem smo se sprehodili. Ime nakazuje na arheološka izkopavanja, ki potekajo v bližini, a si jih nismo ogledali, ampak smo jih le slikali prek ograje. Ob povratku smo videli tudi rimsko gledališče.

San Gimignano je, tako kot večina toskanskih mest, ki smo jih videli te dni, staro srednjeveško mesto. Znano je po številnih stolpih, ki se dvigujejo nad stavbami. Včasih naj bi bilo stolpov več kot 70, saj so služili za obrambo pred someščani. Zavist je, tako kot je to v navadi tudi drugod po svetu, mesto iz vrha bogastva pahnila v pozabo. Mi smo avto pustili na enem izmed dobro označenih parkirišč in se sprehodili do samega centra. Parkirišča so plačljiva, a dobro označena in na srečo se ponavadi najde kakšno prosto mesto. Do centra smo imeli slabih deset minut sprehoda. Uživali smo v tišini, ki jo je kmalu preglasil šum glavnih ulic in šolarjev, ki so uživali na izletu. Na glavni ulici, ki je polna trgovinic z bolj ali manj avtentičnim kičem, smo si ogledali trg Piazza Duomo ob katedrali Collegiata in mestni hiši Palazzo Comunale, nato pa stopili do trga Piazza della Cisterna, kjer smo si ob vodnjaku privoščili enega najboljših sladoledov na svetu. Sprehodili smo se do obzidja, ki ponuja enega izmed številnih lepih razgledov na toskansko pokrajino, nakupili še zadnje spominke ter se odpravili naprej.

Po zapletenem sistemu cest smo se odpeljali skozi dolino reke Else, ki pa nas je pustila ravnodušne. Morda smo pričakovali preveč, morda smo videli že preveč lepega ali enostavno bili že preveč utrujeni. Vsaj mene je vožnja skozi to dolino precej utrudila, zaradi česar sem verjetno spregledal marsikatero od njenih lepot. Prispeli smo na cesto rezervirano za motorni promet Fi-Pi-Li, po kateri smo hitro prispeli do zadnje točke našega potovanja, do Pise.

Tu smo imeli le en ogled - Trg Čudežev ali Piazza dei Miracoli. Včasih se mi zdi, da so v Pisi vse ostale znamenitosti podrli, da bi ta trg prišel bolj do izraza. In kdor ga je videl samo prek posnetkov, ne bo nikoli razumel, zakaj je to še vedno trg čudežev. Kajti ko stopiš znotraj obzidja je, kot da bi stopil na drugi svet. Pogled te, ne glede na to ali si utrujen, žejen ali lačen, tako prevzame, da za trenutek pozabiš na kraj in čas. Prva stvar, ki jo vedno opazim, je zelenje. Nato ljudi, ki ležijo na travi ter uživajo v lepem dnevu. Šele nato zaznam glavne štiri znamenitosti tega parka: katedralo Doumo, za njo poševni stolp Torre pendente di Pisa, nato nam najbližjo krstilnico Battistero di San Giovanni in, kot zadnjo, Camposanto Monumentale. Na trgu smo se malce odpočili, nagledali in načudili tako znamenitostim kot tudi ljudem, nato pa smo se odpravili proti domu.

Pred nami je bila vožnja po cesti Fi-Pi-Li, ki nas je pripeljala do Firenc. Tam smo padli v cestni zamašek. Na srečo pa smo imeli nato prosto avtocesto do Slovenije, od tam pa do Kranja. Potovanja po Toskani je bilo s tem žal konec. Če bi nam čas dopuščal, bi si marsikatero stvar podrobneje ogledali in se zapeljali do novih gradov ter mest. A videli smo ogromno, začutili utrip življenja v tej pokrajini ter uživali v njenih lepotah. Marsikdo bo rekel, da smo si za ogled izbrali napačen čas, saj smo zgrešili polja maka ali sončnic, a temu ni tako. Toskana v vsakem letnem času prikaže drug obraz, ki je prav tako lep kot je bil prejšnji. Za pokazati ima veliko, tako da še vedno zbiramo vtise o tem, kaj smo pravzaprav videli in doživeli.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Zanimivosti

Toskana je ena izmed dvanajstih italijanskih dežel. Sestavljena je iz deset pokrajin in Toskanskega otočja (v katerem je najpomembnejši otok Elba). Je značilno gričevnata dežela z nekaj gorami in ravninami. Njen najvišji vrh je Prado (2064 m), najdaljša reka je Arno (241 km), najobširnejše toskansko jezero pa je Massaciuccoli (7 km²).

Za to deželo srednje Italije so zgodovinsko še posebej pomembni Etruščani, ki so Toskani zapustili tudi ime (najprej se je imenovala Etruria, rimljansko Tuscia, nato Tuscania in sedaj Toscana). Leta 1115 so se toskanska mesta začela spreminjati v komune (prva komuna je mesto Lucca). Takrat je dežela postala sedež številnih mestih držav, med katerimi sta se najhitreje razvili mesti Siena in Firence. V slednji so bili še posebej pomembni bankirji in veletrgovci, ki so kmalu razširili vpliv mesta na večji del dežele. Pomembno vlogo Toskane imajo tudi Medičejci, ki so prišli na oblast v 15. stoletju in jo obdržali vse do leta 1737.

Danes deželo Toskano poznamo predvsem po njeni lepi gričevnati pokrajini z nasadi vinske trteiz katere nastajajo številna vrhunska vina ali oljk, iz katerih pridelujejo kakovostno oljčno olje pa tudi po številnih manjših mestih, ki so prepredenih z zgodovino in arhitekturnimi umetninami.

Zemljevid

0 km, n/a

Galerija slik