Naslovna slika

Podrobnosti potovanja

  • Predlagan letni čas: pomlad, poletje

  • Uživajte v: razgled, mir, narava, turistična ponudba, divje živali

  • Naravne znamenitosti: jame, jezero, obale, potoki, reke, slapovi
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani, gradovi, mestni trgi, mostovi, muzeji, spomeniki, kipi, stare zgradbe, stara mestna jedra, vodnjaki

Kazalo vsebine


4 1 1 1 1 1 Rating 80% (4 Votes)

Potopis

13. 07. 2008 - Prihod v Švico in prvi ogledi

Pot: Kranj - Avstrija - Nemčija - Švica (Montreux, Lausanne, La Cota, Ženeva) - Francija - Švica (Morgens - TSC kamp)

Po komaj štirih urah spanja smo se ob deset minut čez polnoč usedli v avto in se podali na pot v temno noč. Peljali smo se po še nedokončani avtocesti proti Jesenicam, kjer smo na zadnji bencinski postaji v Sloveniji dotočili gorivo in si pretegnili ude. Sledila je mirna vožnja prek Avstrije, mimo Salzburga proti Münchnu v Nemčiji, kamor smo prispeli v trdi temi. Mejni prehod smo prepoznali po upočasnjeni vožnji in večkilometerskem počivališču za tovornjake. Po avtocesti smo nadaljevali pot proti Švici. Pričelo se je daniti, tako da sem prvič ugledal po kakšnih krajih se pravzaprav vozimo. Ravnina, ponekod gozd, v daljavi kakšni griči.

Tako smo zjutraj prispeli do švicarske meje in jo brez težav prečkali. Malo pred deseto uro smo naredili prvi pravi počitniški postanek ob Gruyerskem jezeru, kjer je celo nehalo deževati. Tu smo pred restavracijo zagledali celo čredo umetniško poslikanih skulptur krav ter uživali v pogledu na jezero. Pozajtrkovali smo, nato pa nadaljevali pot proti Montreuxu, kamor smo prispeli okoli enajste ure dopoldan. Mesto je s svojimi lepimi zgradbami, cvetlično urejenostjo in promenado ob obali na nas takoj naredilo dober vtis.

Tu smo poiskali grad Chillon, katerega čar je v tem, da stoji čisto na obali. Ravno ko smo stopili iz avtomobila je ponovno pričelo deževati, zato smo okolico gradu prehodili z odprtimi dežniki. Kljub temu pa nam je uspelo narediti nekaj lepih slik gradu in njegove okolice.

Pot smo nadaljevali proti mestu Lausanne. Med potjo smo se razveselili lepšega - zgolj oblačnega - vremena. Cela pobočja vinogradov nad nami so nas zvabila, da smo zavili s ceste in se ustavili v ulici, imenovani Vas vinogradov. Tu nam je strm vzpon proti hišam med vinogradi omogočil še lepši in prvi, širši pogled na Ženevsko jezero, ki je drugo največje jezero centralne Evrope.

Lausanne, mesto našega naslednjega ogleda, nas je kar malo razočaralo. Bilo je zelo umazano, kar je bila morda posledica festivala, ki se je ravno ta čas odvijal. Vseeno smo se povzpeli h katedrali Notre-Dame, od koder smo občudovali razgled na mesto. Ogledali smo si še palačo Rumin, cerkev sv. Frančiška ter stari del mesta. V mestu se nismo zadržali dolgo, obisk pa smo zaključili s kosilom.

Pot smo nadaljevali kar po vaseh ob obali Ženevskega jezera. Jezero je res ogromno, vasi pa bistveno lepše in bolj slikovite kot glavna mesta. Od zunaj smo si ogledali številne gradove, med drugimi tudi AllamanNyonAubonne, ustavili smo se v mestu St. Prex, od daleč pa smo videli še grad v mestu Rolle .

Ker je bila ura že pozna, smo se odpravili iskanju prenočišča naproti. Odpeljali smo se proti Ženevi, saj naj bi bilo v okoliških vaseh več kampov. Žal smo padli v večerne zastoje na cesti in komaj našli pot iz središča mesta. Želenih označb kampov ni bilo nikjer, zato smo nadaljevali pot na slepo. Po slabi uri vožnje smo ugotovili, da se ne nahajamo več v Švici, ampak že kar krepko v Franciji. Tako smo se obrnili in po pol ure vožnje nazaj našli mejni prehod ter potrditev naših sumov - nevede smo prečkali mejo. Pri iskanju kampa sta nam pomagala prijazna policista, ki sta nas usmerila nazaj proti Lausanne in po cesti ob obali proti mestu Morgens, kjer smo ob pol deseti uri zvečer le postavili šotor in se odpravili na zaslužen počitek.

14. 07. 2008 - Obisk mest Ženeva in Bern

Pot: Morgens - Ženeva - Bern - Interlaken (kamp Jungfrau)

Ponoči je deževalo in tudi prebudili smo se v deževno jutro. Žalostni smo podrli šotor in se odpravili na pot. Prijazna receptorka nam je že zvečer dala bolj podroben zemljevid kraja Morgens in namignila, da naj si ogledamo tamkajšnji grad. Grad je sicer bolj utrdba, v kateri je sedaj vojaški muzej, a ima lepo urejen park. Zaradi dežja tu nismo preživeli veliko časa, rajši smo se odpravili naprej proti Ženevi. Vreme se nas je usmililo, prenehalo je deževati, kazalo se je celo sonce.

Ženevi smo si ogledali stari del mesta. Pri orientaciji po cestah in iskanju parkirišča so nam prav prišle izkušnje prejšnjega dne. Na začetku smo se sicer malo lovili in iskali pravi most, nato pa smo le pričeli upoštevati Lonely Planet in si ogledali mesto. Na jezeru smo videli labode, nato smo se sprehodili do cerkve Temple de la Fusterie in do trga Bel-Air. Pot smo nadaljevali po ulici Rue de la Cite do Novega trga, kjer smo videli opero, glasbeni konservatorij in muzej, sredino trga pa krasi spomenik generalu Henriju Dufourju z vodometom. Pot smo nadaljevali po promenadi Promenade des Bastions, s katere smo videli tudi spomenik protestantskim reformatorjem. V parku ob promenadi smo prebili kar nekaj časa, saj je ta bivši botanični vrt prava paša za oči. Ko smo se naužili lepot parka, smo se odpravili na Place du Bourg-de-Four, najstarejši trg v osrčju starega dela mesta, kjer smo si v sendvičariji privoščili malico - precej nenavadne sendviče, ki pa so bili zelo okusni. Pot nas je nato pripeljala do katedrale sv. Pierre-a in rojstne hiše Rousseaue-a, nato pa smo se vrnili do mostov in se ob obali sprehodili do znanega, najvišjega vodometa v Evropi, vodometa Jet d'eau, ki pa zaradi premočnega vetra žal ni deloval. V bližnjem parku smo videli še rožno uro, nato pa smo se odpravili proti avtomobilu in z njim proti Bernu.

Bernu smo imeli srečo pri izbiri parkirne hiše, saj smo parkirali na začetku naše poti po starem delu mesta. Ogledali smo si parlament z zanimivim vodometom v parku pred njim, nato pa smo se sprehodili do katedrale Münster. Očaral nas je obok pri vhodu v katedralo, še posebej po tem, ko smo izvedeli, kaj prikazuje. Videli smo, da gredo vsi prebivalci Berna v nebesa, medtem ko pa prebivalci Züricha v pekel. Z dvigalom za katedralo smo se spustili do področja Matte, kjer smo si ogledali ulico obrtnikov. Prišli smo do Laüferplatz-a z vodnjakom, od koder smo se povzpeli do parka Rosengarten. Vrtnice so žal že odcvetele, zato pa je bil toliko lepši pogled na mesto. Spustili smo se do jame medvedov, ki so zaščitni znak Berna, a žal nismo videli nobenega kosmatinca. Verjetno so zaradi pozne ure že legli h počitku. Po glavni ulici smo se mimo vodnjakov Gerechtigkeits, Samson in Zähringer vrnili do parka, kjer smo začeli našo pot. Izlet smo zaključili z urnim stolpom ter se vrnili k avtu.

Pot smo nadaljevali proti Interlaknu, kjer smo si poiskali prenočišče. Kamp Jungfrau smo, za razliko od pustolovščine prejšnjega večera, takoj našli. Iz šotora smo imeli čudovit pogled na tri najvišje gore regije Jungfrau, in sicer najvišji vrh je Jungfrau, ob njem pa sta vrhova Eiger in Mönch Privoščili smo si celo toplo večerjo in odšli spat.

15. 07. 2008 - Ogled mest Thun in Brienz, obisk jam sv. Beatusa in slapov Giessbach

Pot: Interlaken - Thun - jame sv. Beathusa - Brienz - slapovi Giessbach - Luzern - Zürich - Hittnau (kamp)

Noč je bila mirna, a mrzla, jutro pa sončno in iz minute v minuto toplejše. Kmalu smo pospravili šotor in odšli proti mestu Thun. Tam smo si ogledali grad ter se spustili proti staremu mestnemu jedru. Prek lesenih pokritih mostov smo prečkali reko, si privoščili zajtrk ter na naše presenečenje v nekem rečnem rokavu našli okoli 40 labodov. Čeprav mesto ni imelo nekih znamenitosti, pa nas je navdušilo s svojo lepoto in mirnostjo.

Vračali smo se po isti strani jezera Thun kot smo prišli. Med potjo smo si ogledali še grad v Oberhofnu, ki leži ob jezeru in ima zelo lepo urejeno okolico, ter grad Hünegg, ki izgleda, kot da bi stopil iz pravljice.

Prišli smo do jam sv. Beatusa, kjer nas je najprej pozdravil njihov mogočni slap. Povzpeli smo se do vhoda v jame, plačali vstopnino in si vodeno ogledali njihovo notranjost. Stalno nas je spremljala zgodba raziskovanja jam in legenda o boju med sv. Beatusom in zmajem. Jama je lepa, zaradi močnega deževja v preteklih dnevih morda še toliko bolj mogočna, saj nas je večino izleta spremljalo bučanje reke. Ima nekaj lepih kapnikov ter jezerc, ki pa so žal delo človeških rok.

Pot smo nadaljevali v mesto Brienz, kjer smo se sprehodili do cerkve in opazili slap v pečini hriba nad mestom. Razgledali smo se po mirnem jezeru Thun ter se sprehodili po promenadi ob obali. Kosila sva v hotelski restavraciji. Hrana ni bila nič posebnega, pivo močno, bolj v užitek pa je bilo Bubiki, ki je lahko s krompirjem krmila mimoleteče vrabce. Pri povratku smo ugotovili, da smo prekoračili čas parkirne ure, a na srečo ni bilo nobenih posledic.

Med potjo proti slapovom Giessbach sem ugotovil, da mi je tisto popito pivo pomagalo, da sem lažje in bolj brez strahu vozil po strmi in ozki cesti. Na srečo nismo imeli na kritičnih točkah nobenih srečanj z vozili, ki bi želela v nasprotno smer. Kmalu smo se parkirali na parkirišču, od koder smo že lahko slišali slapove. Obilica vode jim je dala res mogočen občutek, njeno bučanje pa je onemogočilo pogovarjanje. Po poti smo se najprej spustili na najnižjo točko slapov, nato pa smo se povzpeli še na vrh. Most nas je peljal pod/za njimi, tako da smo maso vode videli tudi od zadaj. Bučanje je onemogočilo pogovarjanje. Kmalu, prekmalu smo jih zapustili in se vrnili do Brienza, od tam pa proti našemu naslednjemu prenočišču - Hittnau. Po slikoviti cesti smo prečkali prelaz Brünig in se nato spustili nazaj v dolino. Peljali smo se mimo Luzerna in Züricha, zgrešili Hittnau in prispeli do Winterthura. Pri povratku smo imeli več sreče in kaj kmalu smo že taborili sredi polj ob indijanskem šotoru. Sprehod po naravi nam je vsem koristil, še posebej se ga je razveselil Podi, saj sva mu metala storže, da nama jih je prinašal. Ko smo zlezli v spalne vreče nas je takoj zmanjkalo.

16. 07. 2008 - Ogled mest Zűrich in Schaffhausen, obisk največjih evropskih slapov Rheinfall

Pot: Hittnau - Zürich - slapovi Rheinfall - Schaffhausen - Wagenhausen (kamp)

Prebudili smo se ob zvokih črede krav v kampu Waldhof. Ugotovili smo, da smo ostali brez kruha. Tako smo namesto pametnega obroka uživali v čokoladah in na soncu naredili načrt dneva. Odpeljali smo se nazaj proti Zürichu. V mestu smo hitro našli ustrezno parkirno hišo blizu glavne železniške postaje. Podi nad hrupom ni bil ravno navdušen, a se mu še sanjalo ni, da je danes pred njim bolj glasen dan. Nasproti železniške postaje smo opazili tudi Schweizerisches landesmuseum.

Z zemljevidom mesta se nismo ravno najbolje razumeli, na začetku smo imeli namreč kar nekaj težav z orientacijo. Kljub temu smo uspešno našli park Lindenhof z znanim vodnjakom in velikim številom golobov. Prek parka smo prispeli do najstarejšega dela mesta, imenovanega Schipfe. Sprehodili smo se ob reki Limmat in se odpravili proti cerkvi Sv. Petra. Žal nas je zemljevid zapeljal in prispeli smo do njene sosede Fraumünster, znane po gotskih vitražih. Stari del mesta smo zapustili in se sprehodili ob Schanzengraben, obrambnim jarkom ter prišli do Arboretuma. V tem parku so dijaki in študenti uživali počitnice, med njimi smo se sprehajali turisti, ob robovih pa so poslovneži iskali senco, da bi v miru pomalicali.

Naprej smo se odpravili po obali jezera Zürich na drugo stran mesta, obenem smo videli tudi rožno uro. Hoja do našega cilja - Kitajskega vrta - je trajala dobre pol ure. Vrt je darilo pobratenega mesta Kunming in predstavlja tri prijatelje, ki lahko preživijo hladno zimo: bor, bambus in zimsko češnjo. Ko smo se naužili miru in ravnovesja, ki ga vrt predstavlja, smo se vrnili proti cerkvi Fraumünster in nato še do cerkve Grossmünster, uspelo pa se nam je prebiti tudi do cerkve Sv. Petra z največjo uro v Evropi. Pri prečkanju mostu smo odkrili majhen trg, kjer so prodajali hrano, sadje in sadne pijače. Slednje smo si tudi sami privoščili. Vrnili smo se h glavni železniški postaji, kjer smo pojedli hitro kosilo. Kmalu smo bili že v avtomobilu in se peljali proti Schaffhausen-u ter našemu cilju, največjim evropskim slapovom Rheinfall, širokim 150 m in visokim 23 m.

Bučanje vode je bilo slišati že od daleč. Čeprav je bil pretok zgolj povprečen, je voda drla pod nami. Obiskati smo morali vse razgledne točke sprehajalne poti, edino z ladjico se nismo peljali do osamljene razgledne skale sredi slapov. Ko smo stali kak meter oddaljeni od deroče vode, smo se zavedali njene rušilne moči in naše majhnosti v primerjavi z njo. Polni vtisov smo se odpravili proti mestu Schaffhausen.

Obiskali smo lepo, staro mestno jedro s poslikanimi hišami in okrašenimi balkoni. Počasen utrip mesta nas je pomiril in kmalu smo pozabili na trušč Züricha in bučanje slapov. Povzpeli smo se do utrdbe Munot in bili presenečeni nad njeno temno in neopremljeno notranjostjo. Na srečo pa se nismo pozabili povzpeti na vrh stolpa in si ogledati mesta z zraka. Po glavni ulici smo se vrnili v parkirno hišo in pričeli iskati naše novo prenočišče.

Peljali smo se proti mestu Stein am Rhein. Po začetnih zapletih z orientacijo smo le našli pravo cesto. Po približno pol ure vožnje smo prispeli do označb za mesto Stein am Rhein in tudi prvega kampa. Povprašali smo za prostor in kmalu uživali v večerji in sprehodu po okoliških poljih.

17. 07. 2008 - Zadnji ogled v Švici, mesto Stein am Rhein in pred odhodom domov ogled otoka Mainau v Nemčiji

Pot: Wagenhausen - Stein am Rhein - Konstanz (Nemčija) - Švica - Nemčija - Avstrija - Slovenija - Kranj

Zadnji dan smo se na naše razočaranje prebudili v deževno jutro. Dež je tako enakomerno razbijal po šotoru, da se nam ni ljubilo zlesti iz spalnih vreč. še Podi se je zakopal globoko v toplo vrečo. Vseeno smo zbrali energijo in pospravili šotor ter se odpeljali proti Stein am Rhein. Ker smo po naši navadi zgrešili parkirišče, smo se za začetek odpeljali proti gradu Hohenklingen nad mestom. Grad je preurejen v gostišče, tako da smo si ga le na hitro ogledali in se rajši spustili nazaj v mesto.

Najbolj se nam je v spomin vtisnila glavna ulica s številnimi poslikavami, ogledati pa si je potrebno tudi vhodna vrata v mesto. Na splošno je celo mesto na nas naredilo velik vtis s svojo urejenostjo, mirnostjo in dobro ohranjenim starim načinom gradnje ter okraševanja zgradb. Tu smo tudi opravili velik nakup čokolade.

Pred nami je bil še izlet v NemčijoMesto Kostanz leži blizu Švice ob Bodenskem jezeru, ki leži med Nemčijo, Avstrijo in Švico. Tu smo si ogledali otok Mainau, otok rož. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, a s primerno opremo smo kljubovali dežju in si vseeno ogledali cel otok. Bubiki se je najbolj vtisnila v spomin roža na vhodu, palček sestavljen iz samih rož ter pav, ki nas je prišel pozdraviti ob izhodu. Podi je bil čisto navdušen nad maketo železniške proge in vlaki, ki so se tam vozili. Mene pa je presenetila odlična ideja in izpeljava Mythos Garten, majhnih tematskih vrtov v parku, namenjenim počitku in pogledu vase. V parku smo preživeli kar nekaj ur in se odpočili ter pripravili za pot domov.

Pregled na meji ob ponovnem vstopu v Švico nam ni vzel poguma, le malo neumno se nam je zdelo, saj smo tokrat to državo želeli zgolj prečkati. Precej časa nam je vzel tudi izstop iz Švice, saj smo padli v prometni zamašek ravno na meji z Avstrijo. Naprej je šlo gladko, čeprav so bile ceste bolj polne prometa kot pa pri potovanju v nasprotno smer. Po osmih urah vožnje smo prispeli domov in ob pol enih zjutraj popadali v posteljo.

Čeprav bi bilo verjetno boljše v precep vzeti le en del Švice in si tega dobro ogledati, pa nam je dalo naše potovanje zanimiv pregled nad celotno državo, ki jo kantoni ostro delijo na manjše enote. Videli smo veliko, veliko pa je ostalo še za morebitne naslednje izlete.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Zanimivosti

Švica leži v osrednji Evropi med Francijo, Nemčijo, Avstrijo, Italijo in Lichtensteinom. Razdeljena je na 26 upravnih enot, imenovanih kantoni. Uradni jeziki so nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina. Glavno mesto je Bern, največje mesto pa Zürich. Denarna valuta je Švicarski frank. Znana je po svoji nevtralnosti in nesodelovanju v vojnah, prav tako pa jo imamo za deželo čokolade, ur, švicarskih nožev in sira.

Zemljevid

0 km, n/a

Galerija slik