Kratka vsebina
Vsak prebivalec Zemlje svet vidi skozi svoje oči. Večina nas je že slišala za kastni sistem, ki še vedno ureja življenje v Indiji. Le redki pa so enak sistem, a v malo bolj prefinjeni luči, sposobni zaznati tudi v zahodnih civilizacijah. Paulo Coelho je svoje delo Zmagovalec je sam, postavil ravno v tak svet. V svet kaste, ki je nad ostalimi. V svet Supersloja, kot ga imenuje. Elita, ki živi svoje življenje ob minimalnem zavedanju ostalega sveta, se zbira na elitnih zabavah, srečanjih, sestankih in festivalih. Coelho je svoje delo postavil v svetovno znan filmski festival v Cannesu. Zgodba, ki se bere kot detektivka, a je prikaz značajev znotraj Supersloja, se odvije hitro, v enem dnevu. Dogajanje se prične, ko uspešen ruski podjetnik Ivan obišče Cannes, ko tam poteka mednarodni filmski festival. Njegov namen pa ni spremljanje spektakla; pritegniti želi pozornost in srce svoje bivše žene Ewe, ki sedaj živi z znanim modnim kreatorjem Hamidom Husseinom. Njegov načrt pa ni dvorjenje dami ali obrekovanje tekmeca, on želi v imenu ljubezni rušiti svetove. Svet se človeku namreč poruši, ko umre, ko se tok njegovih misli ustavi, dojemanje sveta zamre in spomin izgine. Ivan torej želi moriti v imenu ljubezni. Svoje žrtve izbira v ljudeh, ki mu slučajno prekrižajo pot. Vsak, ki ga ubije, pa naj bo to ulična prodajalka, vedno anonimni distributer filmov ali pa svetovno znan igralec, mu s svojo smrtjo pokaže pravi odnos do Ewe. Tako na koncu, ko je pozornost ljubimcev usmerjena k Ivanu, ne mori več iz ljubezni ampak iz sovraštva. V knjigi se zgodbe ljudi stalno prepletajo. Supersloj se namreč giblje zgolj v ozkem krogu samega sebe. Usodo novincev, ki šele prihajajo v domeno Supersloja, krojijo na prvi pogled nepovezane osebe. In usoda uspešnežev Supersloja kroji življenje, uspeh ali propad novincev. Avtor to tezo celo podpre v naslednjem primeru. Neznana igralka v filmu, kateri se sanje o uspehu uresničijo z izborom na avdiciji, v manj kot štiriindvajsetih urah pristane na realnih tleh, ker modni kreator ne želi podpreti njenega filma. Supersloj, čeprav na prvi pogled živi absolutno svobodo blišča in užitka, v resnici trpi. Ozek krog ljudi, kjer značaji krojijo usode sveta, je kot ječa, iz katere ne morejo in ne želijo pobegniti. Odpovedati se Supersloju pomeni odpovedati se uspehu, denarju, glamurju. Stare sanje so že uresničene, novih pa Supersloj ne dopušča. In čeprav je izhod lahko hiter in kratek, zadostuje že besedica „NE“. Edina, ki si jo upa izgovoriti, je devetnajstletna manekenka, ki se rajši odloči za ljubezen in svobodo kot pa za Supersloj. In edino ona srečna zaspi, ko se večer konča.
Razmišljanje
Včasih se neham posvečati samemu sebi in opazujem svet. Tudi Paulo Coelho v svojem delu Zmagovalec je sam (O Vencedor está Só) opazuje svet moderne elite, ki ga poimenuje Supersloj. Gre za izbrance, ki jih srečujemo v časopisih različnih, najpogosteje rumenih odtenkov. Gre za ljudi, katerih besede spreminjajo usode tisočerih. A hkrati gre za običajne ljudi, take, kot sva jaz in ti. Isti strahovi, upi, potrebe in želje se skrivajo v najinih glavah in glavah Supersloja. Celotna knjiga, ki se za razliko od ostalih coelhovih duhovnih potovanj, bere kot kriminalka, postane jasna šele na koncu, ko glavni akter ugotovi, da je kot zmagovalec vedno sam. Šele na koncu knjige se mi je posvetilo, kaj avtor pravzaprav sporoča bralcu. Pod okriljem hitrega, napetega dogajanja v stilu Dana Browna, se nam pred očmi prepletajo usode ljudi. Čeprav bolj ali manj uspešni, bolj ali manj bogati in bolj ali manj inteligentni, vsi stremijo v dve točki. Prva je jutrišnji dan, druga pa družba. Nihče iz Supersloja, ki vlada svetu, namreč ni resnično srečen. Čeprav jim je vsaka želja uslišana, so nesrečni. Čeprav so stalno prisotni na zabavah in srečanjih, pa so vedno osamljeni, obkroženi zgolj z izkoriščevalci in tekmeci. So bajno bogati, a si s tem denarjem še vedno ne morejo uresničiti sanj. Njihovi apetiti so večji kot pa njihov status. V svetu štejejo samo zmagovalci. Zmaga je tisto, h čemur stremimo in česar si želimo. A kot prikazuje svojo idejo Coelho, zmaga ni nujno tisto, kar nas bo osrečilo. Zmagovalec je namreč sam. Tako Igor, ko zmaga v svoji igri in ubije vse, ki mu stopijo na pot, na letalo sede sam. Za razliko od marsikoga od nas pa je bila to tudi njegova odločitev. Na svojem morilskem pohodu je namreč spoznal in v svojih izkrivljenih mislih tudi sprejel ceno za zmago – samoto. Jasmine, manekenka, ki je bila izbrana za enega največjih modelov, pa je, ko je razumela ceno zmage, rajši izbrala srečo s svojo partnerico. Včasih nas želje zaslepijo. Takrat cilj idealiziramo. A vsaka zmaga ima tudi ceno. Igor in Jasmin sta to ceno videla in še pravočasno ravnala v skladu s svojimi željami. Vsak sicer v svojo smer. A oba sta se odpravila v tisto smer, za katero sta se zavestno odločila. Za enega je bila cena pravšnja, za drugega pa previsoka. Sam si želim, da bi tudi sam pravočasno spoznal ceno za zmage in znal presoditi, katere zmage so enostavno predrage. A Coelho v svojem delu skriva še en biser, vreden premisleka. Četudi mi sami poznamo pot in smo se za zmago pripravljeni boriti, nam jo bo uspelo doseči? Kako krhke so naše usode, naša življenja. Prav vsak, ki mu pademo v oči, je sposoben uničiti naš svet. Edina zmaga, ki ne sledi naslovu Coelhove knjige, je ljubezen. V njej nismo sami in zanjo se je vredno boriti, tudi če nam Igor uniči naš svet ali svet ljubljene osebe. V ljubezni smo vsi zmagovalci in nihče ni sam.