2.75 1 1 1 1 1 Rating 55% (4 Votes)

Podatki o knjigi

  • Avtor: Paulo Coelho
  • Polni naslov: Veronika se odloči umreti
  • Originalni naslov: A bruxa de Portobello
  • ISBN: 978-961-6468-54-1
  • Število strani: 190
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova

Kratka vsebina

Paulo Coelho, znani brazilski pisatelj, je eno izmed svojih del postavil prav v Slovenijo. V Ljubljano, majhno in zaspano mestece sredi v zunanjem svetu precej neznane države. Zakaj je kot prizorišče dogajanja izbral ravno Ljubljano, ne pove nikjer v knjigi. A opisi glavnih značilnosti mesta in ljudi, zgodovinsko dogajanje okoli osamosvojitve in morda ravno naša majhnost so ustrezali tako likom kot tudi vzdušju v knjigi. In mojster Coelho je knjigo spisal tako, da jo „domačini“ beremo, kot bi prišla izpod peresa kakšnega izmed naših pisateljev.

Veronika, mlado dekle, po izobrazbi pravnica, a zaposlena v knjižnici, ima dovolj življenja. Zato se odloči umreti. V sobici samostana, kjer stanuje, zaužije smrtno dozo uspaval, med čakanjem na smrt pa ji v oko pade tuj članek o Sloveniji. Odloči se, da bo prikrila pravi vzrok svoje smrti z razočaranjem nad nepoznavanjem tujih novinarjev naše lepe dežele. Sede, napiše pismo uredniku tujega časopisa, nato pa pričaka smrt.

Prebudi se v norišnici. Okoli nje sta dva tipa ljudi, norci in „norci“. Prvi imajo zdravstvene težave, drugim pa norišnica služi kot zaklonišče pred zunanjim norim svetom. Veronika kmalu izve, da so ji sicer rešili življenje, a da je z uspavali telesu že naredila nepopravljivo škodo. Pred njo je tako le še kak teden življenja. Čeprav ji je bila misel na smrt pred časom še prijetna in zaželena, pa ji počasno umiranje nudi čas za razmislek. Čas, ki ga Veronika nima.

Tekom svojega bivanja med norci namreč spozna svoje življenje, vidi, kaj je pogrešala in kje je sprejela napačne odločitve. Med norci spozna, da je morda nor edino zunanji svet, svet okov, pravil, norm, zakonov in strahu pred drugačnostjo. Za zidovi norišnice najde nove prijatelje, ki ji odprejo nov svet. Prične igrati klavir, izživi svoje spolne fantazije, premaga strah pred ocenjevanjem s strani zunanjih opazovalcev. Sprijazni se s svojo norostjo, sprijazni se s svojo smrtjo.

Veronika, norišnica in bralec namreč stalno odštevajo dneve, ki so Veroniki preostali. Po preteklem tednu dni se vsi zavedamo, da je prišel čas za zadnje dejanje. Veronika pa se poleg tega prične zavedati tudi, da je našla smisel v življenju, našla je ljubezen. Z ljubljeno osebo se tako odločita oditi iz zapora v svet in tam najti svoj smisel, svoj raj. Na Ljubljanskem gradu se razplete usoda glavne junakinje.

A zgodba dobi tudi epilog. Doktor Igor, psihiater, ki je na pragu revolucionarnega odkritja tako nove, še neopisane, psihične bolezni sodobnega sveta kot tudi revolucionarnega zdravila zanjo, nam razkrije šokanten potek Veronikine bolezni in njenega zdravljenja, ki nepričakovano privede do ozdravljenja še vsaj treh njegovih pacientov.

Razmišljanje

Paulo Coelho v svojih delih običajno predstavi pomembna vprašanja, ki se dotikajo našega življenja. Tu ne gre za vprašanja o politiki, gospodarstvu, zdravstvu, niti ne za vprašanja gostilniških debat o raznih moralnih in etičnih vrednotah posameznika. Njegova vprašanja so izrazito osebne, intimne narave, čeprav se tičejo posameznikovega življenja v zunanjem svetu. Tudi v delu Veronika se odloči umreti lahko najdemo dve taki temi.

Prvo vprašanje, morda najbolj očitno, se nanaša na norost. Smo norci resnično psihično bolni ljudje ali zgolj živimo v svetu drugačnih vrednot, podob, idej in idealov. Lep primer je sama norišnica. Za zunanjega opazovalca gre za ustanovo, kjer so zaprti resni in nevarni bolniki. A ljudje notri pravzaprav čisto lepo živijo. Živijo brez spon današnje družbe. Izrečejo lahko vsako misel, ki jim pride na pamet, brez stalnega prilagajanja okolici in situaciji. Naredijo lahko tisto, kar v danem trenutku potrebujejo, brez da bi jih kdo zaradi tega zaničeval. Saj so, konec koncev, norci.

Pri tem sem se sam vprašal, če nismo morda v današnji družbi šli korak ali dva predaleč. Ali so vsi rituali, ki se jim dnevno prilagajamo, res potrebni, ali pa jih imamo zgolj zaradi ritualov samih, zaradi strahu pred novostjo? Nam nemara res toliko pomeni tradicija, da nismo sposobni v lastno obnašanje privesti novosti? Smo, konec koncev, morda mi norci?

Drugo vprašanje je sicer prisotno skozi celotno knjigo, a ga norci pogosto prekrijejo s svojimi idejami. Gre za znanstveno delo dr. Igorja, opažanje, da zdravi ljudje v današnjem času pravzaprav bolehamo zaradi zastrupitve z vitriolom. Brezglavo se pehamo za imaginarnimi cilji, uresničitev želja nam ne prinese več potešitve, ampak zgolj občutek praznine, ki ga morajo zapolniti novi cilji, nove želje. Potrebe, ki jih ne znamo več zadovoljiti, nas zastrupljajo in nas pahnejo v nesrečo, frustracijo, depresijo, norost, samomor. Je smrt rešitev? Za marsikoga se morda resnično zdi tako.

Vitriol, droga in strup današnjega časa, večno nezadovoljstvo, je po mnenju dr. Igorja bolezen. Človeka izčrpa in pokonča. A jo je možno zdraviti. Zdravilo je morda revolucionarno, zagotovo pa v današnjem času družbeno nesprejemljivo. Po njegovem mora biti namreč bolnik izpostavljen smrti, zreti ji mora v oči in v svoji polnosti doumeti njeno neposredno prisotnost. Le tak pacient zna ceniti življenje. Le tak pacient zna v življenju prepoznati vitriol in mu preprosto reči: „Ne, hvala!“ Le takemu pacientu potrebe, želje in cilji predstavljajo tisto, kar ga bo osrečilo, mu omogočilo življenje.

A vse prepogosto bo, tak ozdravljen pacient, pristal v norišnici. Med norci. Kajti le norci so lahko danes ozdravljeni vitriola. Ta droga, ta strup je namreč srž današnje družbe in kot tak – normalen.