Kratka vsebina
Delo Umetnost sreče je, čeprav ima med avtorji zapisanega tudi 14. Dalai Lama, prišla izpod prstov dr. Howarda C. Cutlerja. Cutler se je tekom let večkrat srečal z Dalai Lamo in imel z njim številne pogovore o temah, ki so ga zanimale in ki se niso skladale z njegovim dosedanjim znanjem in izkušnjami (je namreč psihiater). Nastala knjiga je tako že v svoji zasnovi bistveno drugačna od ostalih, pod katerimi je podpisan 14. Dalai Lama. Tokrat namreč ne beremo njegovih besed, ampak njegove misli, ki jih je zapisala druga roka. Besede tako tečejo drugače, kot smo navajeni pri ostalih njegovih knjiga. Cutler je tekom teh pogovorov načenjal teme, ki so ga zanimale in ki mu kljub obširnemu znanju niso bile razumljive. Njegova vprašanja ne letijo direktno na budizem, ampak se vedno pričnejo s stališčem zahodnjaka, psihiatra. 14. Dalai Lama na vprašanja odgovarja po svojih najboljših močeh. Odgovorov ne more stresati iz rokava, vzeti si mora čas za premislek. Nastala knjiga ni zgolj eden izmed številnih priročnikov za pot do uspeha in sreče. Pogovor teče o sreči in trpljenju, o duševnih mukah in boleznih. Cutler predstavi vidik psihiatra, Dalai Lama pa svoj pogled na temo in vidik budista. Čeprav teme na prvi pogled nimajo veliko skupnega z nami, navadnimi zemljani, saj Cutler svoja vprašanja tvori iz svojega bogatega arhiva pacientov, pa se kaj kmalu vidi, da so težave njegovih pacientov pravzaprav do skrajnosti prignane težave, ki tarejo vse nas. In odgovori, ki jih daje Dalai Lama, se tako nanašajo prav na vse življenjske situacije. Srečanje vzhoda in zahoda, znanosti in religije, ki smo ji priča v omenjeni knjigi, bi moralo biti za vzgled vsem tovrstnim srečanjem. Drug do drugega se obnašata spoštljivo. Čeprav se tekom pogovora ne držita vljudnostnega iskanja podobnosti med svetovoma, ki jima pripadata, ampak ravno nasprotno, odkrito govorita o razlikah med njima, nikoli ne pozabita na to, da sta njuni najmočnejši orodji pravzaprav znanje in izkušnje, ki sta si jih vsak na svojem področju nabrala tekom let. Ne rušita idej drugega ampak iščeta ideje, ki jima lahko omogočijo nadaljnjo rast. Morda sicer Dalai Lama malce manj in Cutler malo bolj, a to je razumljivo; Dalai Lama svoji poti sledi že dolgo, dolgo časa in jo je lahko preizkusil v letih blaginje in letih trpljenja, izgnanstva. Bralec morda v tem delu res ne bo dobil točnih navodil, kako uspeti in biti srečen. A dobil bo vpogled v življenje enega največjih učiteljev sedanjega časa. Znati živeti, biti usmiljen, rahločuten in veder pa je pravzaprav tisto, kar pravzaprav pojmujemo pod pojmom sreča.
Razmišljanje
Že Jules Verne je v svojem delu V 80 dneh okoli sveta opisoval, da je svet iz dneva v dan manjši in da so razdalje, ki so se nam včasih zdele nepredstavljivo velike danes vprašanje nekaj desetih dni potovanja. Od nastanka omenjene knjige je minulo že veliko let, a njegov nauk je še vedno živ in vedno bolj resničen. Kar so njegovi junaki zmogli v osemdesetih dneh je danes vprašanje nekaj ur. Poleg samih sprememb v transportu oseb in predmetov pa dosegamo vedno večje hitrosti tudi pri prenosu informacij. Dogodki, za katere smo še pred leti izvedeli po nekaj dnevih ali mesecih, če sploh smo, so nam sedaj na voljo v trenutku in to kjerkoli na svetu smo. Televizija, radio in časopisi počasi izgubljajo svojo vlogo in v ospredje prihaja svetovni splet. Posledica vsega tega pa je, da so nam tuje kulture prišle v naša življenja. Ideje, ki so bile do sedaj plod zgodb v hladnih zimskih večerih, so sedaj postale resnične. Svet se na to odziva na različne načine. Po vsem, kar nas uči zgodovina, nam je žal še vedno najbližji način „z ognjem in mečem", ki ga prakticirajo vse religije, ki nas zabavajo pred TV ekrani v času poročil pa tudi izven njega. Z ignoranco se branimo pred njimi vsi, ki smo navajeni hoditi po ustaljenih poteh in nas je strah idej, ki so nam tuje. Vsake toliko časa pa smo priča nam vsem tuji metodi srečanja dveh tujih si kultur: „spoštovanje in želja po učenju". Umetnost sreče je delo, ki je nastalo v takih okoliščinah. Znanstvenik in duhovnik, zahodnjak in vzhodnjak sta prikazala moč spoštovanja, inteligence, želje po novih izzivih, čutečnosti in sočutja ter razvila dialog, ki prikazuje razlike med omenjenima človekoma, a hkrati teh razlik ne izpostavlja niti ne išče sorodnosti, ki bi te razlike uravnovesile. Ob pogovoru, pa ne tistem, ki se običajno razvije ob kozarcu piva med po potu dišečimi primerki moške populacije, bralec spoznava pogled psihologa in pogled budista. A niti eden od teh pogledov ni končen, ni trden in pravilen. Akterja namreč priznavata pomanjkljivosti svojih sistemov in izražata željo po učenju o poti. Oba namreč priznavata, da nobena od poti ni univerzalna in primerna za čisto vsakega, ki bi se jo lotil. Tako kot je zdravljenje duševnih in telesnih bolezni odvisno od vsakega posameznega bolnika, tako je tudi zdravljenje naše duše pot, ki jo mora najti vsak posameznik sam. A da jo lahko najde, mora preživeti mnogo, mnogo pogovorov z različnimi ljudmi o različnih poteh, nato pa se podati nanjo ne glede na to, kako blizu ali daleč je ta pot od tradicije njegove kulture.