1 1 1 1 1

Podatki o knjigi

  • Avtor: Mende Nazer, Damien Lewis
  • Polni naslov: Sužnja – Resnična zgodba o izgubljenem otroštvu in boju za preživetje
  • Originalni naslov:
  • ISBN: 961-233-644-0
  • Število strani: 296
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova: Knjigarna Felix

Kratka vsebina

Knjiga je resnična zgodba sudanske deklice iz Nubskega hribovja. Začne s pripovedovanjem o njenem lepem otroštvu, toplem in ljubeznivem odnosu z družino ter s celotnim plemenom Nub. Pri približno njenih 12ih letih starosti pa se ta idila poruši, saj vas napadejo Arabci, ugrabijo ženske in otroke ter surovo pomorijo in požgejo moške. Deklice kasneje po vseh krutostih prodajo za sužnje, ženske za prostitutke, fante pa za kravje pastirje.

Tudi Mende je postala ena izmed hišnih suženj, v knjigi pa zelo podrobno opisuje njeno življenje v vseh suženjskih letih. Branje je velikokrat kruto in neprijetno, sploh za (nas) ljudi bolj razvitih družb, ki si stvari, katere je preživela Mende sploh ne moremo predstavljati. Še posebej pa knjiga preseneti v tem, ko predstavi suženjstvo tudi v zelo sodobnih družbah, za katere si nikoli nebi mislili, da takšne stvari lahko še obstajajo. Ob koncu nam knjiga razkrije, kako se Mende spopade s suženjstvom v upanju, da bo še kdaj videla svojo družino in še kdaj zaživela normalno življenje.

O Mendinem domačem ljudstvu

Ljudje običajno pozornost polagamo le stvarem, ki se dogajajo v naši okolici, v naši družbi, ne poznamo pa veliko dogajanja in življenja v marsikateri družbi po svetu, še posebej manj razviti družbi. Eno izmed takih je tudi pleme Nub iz Nubskega hribovja v Sudanu, katero je rodni kraj Mende (pomeni gazela, ki je najlepša in najmilejša žival v Nubskem hribovju). V prvem delu knjige lepo opisuje marsikatero značilnost njenega, nam v razvitejših družbah, nepoznanega plemena, katere bom na kratko predstavila.

Pleme Nub živi v enem od najbolj odročnih krajev na svetu, kjer ni elektrike (svetijo s svetilkami na kerozin). Družbo sestavljajo moški (lovci, kmetje), ženske in otroci (katerih glavno vsakodnevno opravilo je prinašanje vode in drv), ki so večinoma muslimani. Živijo v kočah iz blata ter s slamnato streho. Njihov dom sestavljata dve koči, ki stojita druga nasproti drugi, sta ograjeni z leseno ograjo, plepleteno s travo. Poleg koč imajo še notranje dvorišče (šal)in eno večje dvorišče okrog (tog), ki ima ograjo tako visoko, kot je streha hiše (tukaj živjo živali, ki jih redijo: ovce, koze, krave - s slednjimi se meri premoženje lastnika). Vsaka družina ima tudi moško hišo (holui), v kateri skupaj spijo in jedo neporočeni fantje ter se sem umaknejo tudi na dan poroda.

Nube so zelo tesno povezana skupnost, v kateri je po običaju pomembno, da nihče ne je sam, ampak mora svoj obred deliti s komerkoli npr. s sorodniki, sosedi v vasi, tujcem ali obiskovalcem iz drugega plemena. Dobrodošel je vsak, ki sliši vabilo.

Sprva niso nosili oblek, kasneje pa so okrog bokov začeli nositi kratek kos pisanega blaga. Po starem običaju (sedaj ne velja več) so bile za ženske znak lepote okrasne brazgotine različnih vzorcev po telesu, ki so jih vrezovale z ostrim kamnom. Sedaj po nubskih običajih vsako pleme nosi drugačne ogrlice, po katerih se loči od drugih plemen. Pleme Karko iz plemen ljudstva Nuba nosi za vratom črno-bele, okrog pasu pa bele, rdeče, rumene in črne krogljice. Dekleta se ob različnih priložnostih drugače uredijo npr. ob prihodu dežja, ob žetvi, za obred obrezovanja dečkov ali v času rokoborb.

Rokoborci njihovega plemena so oblečeni v velike, neustrašne orle, na hrbtu z ogromnimi ptičjimi krili, na glavi z visokimi perjanicami, čez zadnjico pa imajo bučo, napolnjeno s kamenčki. Njihovo tradicionalno vabilo na boj je takšno, da se moški postavi pred nasprotnika, pobere prgišče peska in pusti, da mu počasi spolzi med prsti obeh rok ter zakliče „Boriva se, boriva se!“ („Heja! Heja!“).

Moški so se pogosto poročali z veliko mlajšimi ženskami od sebe in so imeli tudi po več žena, pri čemer ženske nimajo besede. Poroke so v naprej dogovorjene, do zaroke pride že kmalu po rojstu. Poročiti pa se tako dečki kot deklice ne morejo brez tega, da jih obrežejo, saj po njihovih običajih vsak otrok le tako postane odrasla oseba.. Dečke obrežejo pri 12. letih, deklice pa že prej. Po tradiciji se poročajo pred 15. rojstnim dnem. Tradicionalni nubski blagoslov neveste je tak, da oče (ba) dvakrat pljune hčeri na glavo in jo poboža po laseh. Za poroko ženin plača nevestini družini doto, ponavadi je to več krav, koz in vreč sorga. Mladoporočenci prvo leto živijo z nevestino družino.

Ko nekdo umre, ga zavijejo v bel mrliški prt in ga pokopajo v kraju mrtvih.. Pogrebni obred je naloga moških, ženske ne smejo zraven. Sedmina traja tri dni, zadnji dan pa zakoljejo nekaj koz ter molijo k Alahu, da bi pokojnega vzel v nebesa.

Petkrat dnevno molitve potekajo v mošeji (prva se imenuje subr, druga duhur, tretja asur, četrta mahgreb in zadnja aišo), molijo obrnjeni na vzhod proti Meki. Pri tem jih vodi vaški imam oz. muslimanski svečenik. Pomembna je posebna razporeditev vernikov v mošeji, in sicer: spredaj je imam, za njimi starci, nato mlajši moški in dečki, ženske in deklice pa so čisto zadaj.

Naj za konec omenim še verjetno največjo razliko Nub v primerjavi s sodobnimi družbami – Nube ne zapisujejo datumov in ne praznujejo rojstnih dni, zato tudi Mende točno ne ve, koliko je stara.

Suženjstvo

Knjiga zelo nazorno opisuje, kako je kot arabska sužnja (abda) živela Mende. Z njo so delali slabše kot z živaljo, bila je le 'nekaj' nad čimer so se znašali in izkoriščali. Nekako je bila 'predmet' mučenja in posmehovanja, svoje fizične in psihične bolečine pa dolga leta ni mogla izdati nikomur. Njeno zgodbo lahko v enem stavku povzamemo z besedami ameriškega Urada za afriške zadeve,ki pravi: „Za suženjstvo v Sudanu je značilno nasilno ugrabljanje, prisilno delo brez plačila, odrekanje svobode gibanja in izbire, prepoved uporabe materinega jezika in odrekanje stikov z družino.“

Že sam opis vseh dogodkov njenega življenja je pretresljiv, poleg tega pa je šokantno tudi to, da se stvari dogajajo še danes v 21. stoletju ter da se suženjstvo dogaja tudi v sodobnih, razvitih družbah, kot je London in verjetno še marsikje. Namreč hišne sužnje so mlade deklice, ugrabljene od svojih domačih, katerih nikoli več ne vidijo, tujci pa z njimi delajo grdo in prisilno. Za deklice so tujci njihovi gospodarji in predmet bojazni ter strahu. Ne smejo jim ugovarjati, kadar pa to storijo, poplačajo z bolečinami. S časoma dekleta obupajo nad življenjem in izgubijo svojo lastno identiteto, svojih pravic pa sploh ne poznajo. Sprašujejo se ali je sploh vredno pobegniti, saj si ne morejo predstavljati življenja zunaj. Namreč njihovo življenje že več let predstavlja brezplačno delo od jutra do večera, vedno ista opravila za štirimi stenami, brez odhajanja na ulico ter v zunanji svet. Ne smejo se z nikomer pogovarjati in tudi ostali se ne pogovarjajo z njimi. Najdlje kar lahko ostanejo zunaj je nekaj minut pri odnašanju smeti, pa še takrat so pod nadzorom. Glede na vse te okoliščine si lahko predstavljamo, zakaj je suženjstvo možno še danes in tudi v zelo razvitih državah - ker je uspešno prekrito javnosti.

Novinar, eden od Mendinih prijateljev, ki ji je pomagal na svobodo, takole govori o suženjstvu v Sudanu: „Neverjetno je, da v Sudanu še vedno trgujejo s sužnji, danes in ne pred tristo leti, ko smo trgovanju s človeško bolečino vladali Britanci. Danes, polnih petdeset let po sprejetju splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, ki pravi, da so vsi ljudje enakopravni in da nihče ne bi smel biti nikogaršnji suženj.“

V letu 1996 je tudi obiskal južni Sudan, kjer ljudi niso le kupovali in prodajali, ampak so jih še vedno ugrabljali v brutalnih lovih na sužnje, pri čemer so jih na stotine poklali, posilili, mučili in zlorabili. Popolnoma so požigali cele vasi, tudi še žive ljudi v kočah. Za vsem tem pa stojijo Arabci, ki svoja plemena združijo v milice in jih oborožijo z avtomatskimi puškami. Pri tem pa jim zapovedo, da se odpravljajo na džihad oz. sveto vojno proti črnskim plemenom, ki živijo v nubskih gorah na jugu Sudana. In kako se ti brutalni napadi končajo? „Za nagrado arabska plemena lahko obdržijo vojni plen – govedo, koze in zasužnjene ljudi. V napadih na vasi s smrtjo prizanesejo samo ženskam in otrokom. Odraslim moškim je preveč težko zlomiti voljo in jih spremeniti v sužnje. Dečke prodajo za kravje pastirje, deklice, kot je bila Mende, za hišne sužnje, ženske pa za prostitutke.“

Sudan še danes, po več desetletjih državljanske vojne, ostaja ena najmanj razvitih držav na svetu, kjer je sužnja še danes možno kupiti za manj kot 150 ameriških dolarjev oz. za manj kot 28.500 SIT. Takšno stanje med drugim lahko obstaja tudi zaradi sedanje sudanske oblasti (Nacionalna islamska fronta – NIF), ki še vedno zanika obstoj suženjstva in noče priznati dogajanja v lastni državi. Pod mednarodnimi pritiski je sicer leta 1999 ustanovila Odbor za boj proti ugrabitvam žensk in otrok (CEAWC), a NIF še vedno dejanja opisuje kot 'ugrabitve' in ne kot 'suženjstvo', zato še do danes ni vidnih učinkov CEAWC.

Poleg Sudana pa suženjstvo (danes je definirano kot neplačano, prisilno delo z grožnjami nasilja) danes žal lahko najdemo po vseh kontinentih, razen na Antarktiki. Ocenjujejo, da je na svetu 27 milijonov ljudi v suženjstvu. Vsako leto se po svetu trguje s 600-800 tisoč ljudmi, od katerih je približno 80 % žensk in otrok. Kot državi s sužnji v Evropi sta označeni le Francija in Romunija, ne pa tudi Velika Britanija, kjer je zadnja suženjska leta služila Mende. V knjigi je težko odkriti, v katerem konkretno katerem delu Londona se stvari odvijajo. Sama sem zasledila le naslednje lokacije:

  • Green Park, ki je eden od parkov kraljeve družine in leži v samem centru mesta
  • Hackney (kjer je Mende živela po pobegu), ki se nahaja v vzhodnem delu Londona

Že samo iz teh razvidnih področij se vidi, da se zgodba sužnje Mende dogaja tako rekoč (z izjemo južnega dela) po celem Londonu, vsaj kraljevski Green Park ali njegovo bližino pa verjetno obišče marsikateri turist.