1 1 1 1 1

Podatki o knjigi

  • Avtor: Njegova svetost 14. dalajlama
  • Polni naslov: Pot do sreče – razmišljanja o smislu življenja
  • Originalni naslov:
  • ISBN: 961-233-599-0
  • Število strani: 155
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova

Kratka vsebina

Dalajlama v svojem delu razmišlja o vprašanju človekovega razsvetljenja. Pri tem uporablja svoje izkušnje, opira pa se predvsem na budove nauke ter ostale svete spise. Knjiga pred nami nudi hiter in verjetno tudi površen vpogled v celotno bogastvo znanj in modrosti, ki jih Tenzin Gyatso, sicer bolj znan kot 14. dalajlama, premore. Vseeno pa je to knjiga, ki vam bo verjetno nudila več informacij, kot pa jih boste lahko sprejeli vase.

Pot do sreče je knjiga, pravzaprav vodnik do razsvetljenja, ki nam nudi tako razlago budističnih naukov kot tudi spremljajoče praktične vaje za vsakdanje delo. Na koncu večine poglavij se namreč nahaja seznam opravil, ki jih lahko vključimo v naš vsakdan. Te dejavnosti lahko opravljamo tako budisti kot tudi nebudisti, tako tisti ki so že dalj časa na duhovni poti (ne glede na smer, ki ji sledijo) kot tudi tisti, ki jih duhovni razvoj šele pričenja privlačiti.

Avtor v knjigi najprej predstavi pot: izhodišče in cilj. Nato to pot razdeli na tri dele. V prvem delu spoznamo moralno življenje, ki je pravzaprav osnovno delovanje vsakega, ki si želi v življenju doseči kaj več od materialnih uspehov. Sledi opis usmerjene meditacije, ki pripravi posameznika za končni del poti - modrost. Modrost nam omogoči, da spoznamo bistvo v življenju in v ostalih živečih bitjih. Avtor za konec dela opiše še bližnjico do želenega cilja - prakso, ki je poznana pod imenom tantra.

Tenzin Gyatso je knjigo zasnoval tako, da je primerna in razumljiva tudi začetnikom. A nekatera razmišljanja, ki jih v delu podaja, zahtevajo določeno stopnjo osebnega razvoja, saj jih tako lažje vnesemo v naš vsakdan, o njih razmislimo in razvijamo naprej. V knjigi opisane in razložene vaje so primerne za vsakogar, ki ima interes in nekaj minut časa dnevno. A, kot tudi omeni sam avtor, pot do sreče zahteva veliko vztrajnosti, znanja, volje in trdnega dela. Šele vsakodnevno večletno izvajanje opisanih vaj lahko prinese želene rezultate.

Pot do sreče je lahko zanimivo branje, po katerem se bomo počutili bogatejše za nova znanja. Lahko pa je življenjsko romanje. Tenzin Gyatso, štirinajsti dalajlama, prepusti to odločitev bralcu samemu.

Razmišljanje

Opažam, da v naša življenja vnašamo vedno več reči, ki naj bi jih bogatila, hkrati pa postajajo naša življenja vedno bolj prazna in revna. Ta moja ugotovitev temelji predvsem na ogledu polic v knjigarnah, kjer je vedno več prostora namenjenega knjigam o sreči, duhovnem bogastvu, smislu življenja in bivanja. A večina teh knjig je praznih tako kot so prazna ostala darila, ki si jih dnevno kupujemo. Le redke so knjige, ki nosijo v sebi tisto, h čemur bralci stremimo. In njegova svetost, štirinajsti dalajlama Tenzin Gyatso ve, o čem piše.

V meni je namreč ob branju spodbudil razmišljanje o poti in cilju, ki si ga sam želim, ter o vzrokih, zaradi katerih se odločam za svojo pot. Saj je končanje kroga ponovnih rojstev v trpljenje smiselna ideja in verjetno tudi pravilna, a ta vzrok ne prinaša uspehov na poti. Zagotovo pa ne pripelje do cilja.

Njegova svetost dalajlama piše o končanju kroga ponovnih rojstev v trpljenje, a le kot posledico moralnega in človekoljubnega delovanja ter trdega dela tako na sebi kot tudi v družbi. Cilj, torej razsvetljenje in končanje kroga rojstev v svet trpljenja, ni moč doseči brez pravega namena. Le pravi namen, dobro, moralno, vzdržno življenje, nas lahko pripeljejo na cilj. Pa ne na cilj, ki sem ga zgoraj omenjal, saj le ta izgubi na pomenu, ko se dalj časa ukvarjamo s potjo. Omenjeni cilj, torej razsvetljenje, je zgolj dodatek na poti, do katerega lahko pridemo, ko osvojimo modrost.

Modrost, torej znanje o praznini in odvisnosti pojavov. Tu pa sem se izgubil. Pa ne zaradi tega, ker bi se avtor spuščal v filozofske detajle. V prvih dveh delih poti sem namreč še lahko iskal vzporednice z lastnimi izkušnjami, tretji del pa mi je bil povsem nov, a ne neznan. Vedno sem se ga namreč poskušal izogniti, pa me je sedaj, vsaj tako kaže, dohitel.

Dalajlama namreč pogosto omeni, da je vadba uspešna samo, če jo delamo v predpisanem zaporedju in redno. V knjigi sicer od bralca tega ne zahteva, na koncu celo zapiše, da naj tisti, ki so v knjigi našli kaj uporabnega, to uporabijo, tistim, ki pa v njej niso našli ničesar pametnega, pa jim ni potrebno ničesar uporabiti in narediti.

Štirinajsti dalajlama je velik človek in tudi velik človekoljub. Njegova miroljubnost preveva celotno knjigo, saj od bralca nikoli ne zahteva, da bi moral njegove besede brezpogojno upoštevati ali celo sprejeti budistično vero. Čeprav pogosto s ponosom omeni od kod izhajajo modri nauki, pa piše primerno tako za vernike različnih ver kot tudi za ateiste.

Prav s tem svojim načinom pisanja pa poda najboljši možni primer njegove misli, da razsvetljenje ni cilj na poti do sreče ampak je pot že sama po sebi cilj. Biti dober, pošten in moralen so vrline, ki naj bi jih gojili vsi. Le tekom naših življenj so se izgubile, a pozabile se niso nikoli. Med drugim tudi zaradi popotnikov na poti do sreče.