Kratka vsebina
Po zasilnem pristanku sredi puščave avtor Malega princa poskuša vzpostaviti stik s civilizacijo in popraviti svoje letalo. Ko je že na robu smrti, se pojavi otrok. In kot da otrok sredi puščave ne bi bil dovolj, ta otrok pravi, da njegov planet daleč, daleč stran. In da je tako sam. Od doma se je odpravil, da bi našel rešitev za svoj planet, ki mu grozijo kruhovci. In pisatelj mu nariše backa, ki bo varoval planet. Prične se pogovor med ponesrečenim pilotom in malim popotnikom. Otrok na začetku veliko sprašuje, a skozi vprašanja počasi razkriva svojo zgodbo. Prihaja z oddaljenega planeta, ki je tako majhen, da lahko tudi po petdesetkrat na dan vidi sončni zahod. Ima dva delujoča in en ugasli vulkan, ki zahtevajo njegovo vsakodnevno pozornost. Na planet je veter zanesel semena kruhovcev, ki grozijo, da se bodo razrasli in s koreninami zdrobili njegov planet. Ima pa tudi rožo, čudovito cvetico, ki jo mora negovati in spoštovati, saj je prava krasotica. Da bi zaščitil svoj planet, se odpravi iskati rešitev proti kruhovcem. Na svojem potovanju obišče več planetov, vsak s svojim lastnikom. Tako sreča kralja, domišljavca, pijanca, poslovneža, svetilničarja in geografa. Vse te močne osebnosti mu razkrijejo smisel njihovega obstoja. Nato pristane na Zemlji. Tudi tu spozna različne osebnosti. Recimo kačo, lisico, kretničarja, prodajalca tablet ter ogromno rož, ki so identične dragocenosti na njegovem planetu. S pisateljem se odpravita iskati vodo, ki jo najdeta med ruševinami. Mali princ sedaj napove, da se bo vrnil domov. Ponoči se poslovi. Princa piči kača in mrtev pade v pesek. Njegov povratek se s tem prične, knjiga pa zaključi. A, kot pisatelj v delu večkrat pove, bistvo je očem nevidno. Besede nam odkrijejo svoj pomen šele, ko jim odpremo srce. In to je sporočilo malega Princa, velikega človeka. To je tisto, kar nam je prezgodaj umrli pisatelj, katerega življenje in smrt sta pravzaprav najlepša uprizoritev Malega princa, podaril.
Razmišljanje
Odrasli so v svoji odraslosti ponosni zgolj na lastno odraslost. Kdo bi jih razumel, kdo lepše prikazal kot otrok? In otrokom je Antoine de Saint-Exupéry posvetil svoje nesmrtno delo. Le redki odrasli namreč lahko razumejo lepoto v vrtnici in posebnosti v lisici, le oni lahko ometejo ugasel vulkan in le njim ni pomembno, koliko oken ima hiša njihovega najboljšega prijatelja. Ko sem prvič prebral to lepo in poučno knjigo, sem bil že prestar. Pa čeprav sem jo bral kot otrok. A otroci sedaj prehitro postanejo odrasli. Pa ne po razumevanju sveta, po izkušnjah in odgovornosti. Ne, tu so otroci še vedno otroci in še nekateri odrasli so se jim pridružili. Otrok po srcu pa skoraj ni več. Otroci so namreč v svetu odraslih izgubili sposobnost videti s srcem. Počasi se odrasli pričenjamo zavedati, kaj smo v tem obilju, ki nas obdaja, izgubili. In ne glede na to, da so trgovine na voljo do devetih zvečer, v nedeljo pa do treh, tega ne moremo dobiti. Niti, če bi bile tudi v nedeljo odprte do desetih zvečer. Čudno, kajne? Stvari, ki smo jo izgubili, namreč ne moremo najti na polici v trgovini. In bolj ko so nam te police dostopne, bolj pogrešamo našo vrtnico. Vrtnico, ki smo jo vzgojili mi in ne trgovci. Želimo si vrtnico, s katero smo občudovali zahajajoče sonce in ne tiste, ki pozna le belo svetlobo žarnice. In čeprav je v trgovini tisoč enakih vrtnic, je le ena tista, ki si jo želimo. Ni pomembno, ali smo kralji ali pijanci. Domišljavi poslovneži, svetilničarji, geografi, kretničarji ali farmacevti. Ko zamenjamo življenje za delo in v vrtnicah ne vidimo več lepote, ampak ceno, tedaj ni več važno kaj smo. Tedaj smo odrasli, ponosni na svojo odraslost, in odraslost je edino, kar smo dosegli, in kar je nekaj vredno. Vse ostalo lahko kupimo v trgovinah. Kajti mi smo odrasli, resni, odgovorni. Koga briga vrtnica, koga sončni zahod. Žalostno je, da smo tako prepričljivi pri tem, da smo tudi otroke prepričali v našo resnico. In sedaj tudi oni želijo odrasti. Pozabiti na lisico, na vrtnico, na sončni zahod, na ...