4 1 1 1 1 1 Rating 80% (1 Vote)

Podatki o knjigi

  • Avtor: ljudsko izročilo
  • Zapisal: Elias Lönnrot
  • Polni naslov: Kalevala: finski narodni ep
  • Originalni naslov: Kalevala
  • ISBN: 86-11-14791-X
  • Število strani: 345
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova

Kratka vsebina

Finski narodni ep, Kalevala, je zbirka poetičnih prikazov življenja v finski preteklosti. V verzih lahko preberemo o običajnih staroselcih, o njihovih navadah, kaj jim je bilo pomembno in kako so se lotevali vsakdanjih opravil, pa tudi o stvaritvi sveta, o pomembnih ljudeh, bogovih. Zbral jih je Elias Lönnrot (1802 – 1844), ki jih je poslušal med potovanji po pokrajinah sedanje Finske.

Pripovedke opisujejo dve pokrajini, Kalevalo in Pohjolo. Opevajo pa predvsem tri junake: Väinämöinena, Ilmarinena in Lemminkäinena. Väinämoinen je bil moder starec, ki je pomagal ustvariti svet. Svojo usodo je krojil s pesmijo. Bil je mojster besede in prek nje tudi mojster čarovnije in urokov. Literatura vedeže njegovega kova pogosto prikazuje kot vsevedne, skoraj bogove, a v Kalevali so stvari bolj življenjske. Väinämöiren se mora marsičesa naučiti, njegova dejanja so včasih uspešna in včasih ne. Čeprav je zapisan kot pozitiven junak, je v besedah Pohjolovcev moč srečati tudi negativna dejanja. Na koncu zapusti ta svet kot mesija z obljubo, da se bo vrnil.

Če Väinämöiren velja za pogostega, a žal tudi neuspešnega snubca, pa je kovač Ilmarinen njegovo nasprotje. Njegova snubitev se konča s poroko. A ne more dolgo uživati njenih sadov, saj žena kmalu zatem umre. Ne omenja se kot eden od stvarnikov, a je vseeno ustvaril železo, skoval nebeški svod, luno, sonce in zvezde. Med njegove največje dosežke pa sodi skrivnostna samba, neznani predmet bogastva in ugodja, ki narodu prinaša srečo. V svetu pa ni bil znan zgolj kot prefinjen kovač, ampak tudi kot junak in bojevnik. Številni izmed petdesetih spevov ga tako prikazujejo na kakšni od pustolovščin, bodisi samega ali v navezi z Väinänöirenom.

Tretji junak je pevec, ženskar, pijanec in zabavljač Lemminkäinen. Gre za najmanj božanskega junaka med omenjeno trojico. Ima se za učenega in sposobnega z uroki, a večina njegovih podvigov se ne izteče ravno po njegovih načrtih. Zato pa je toliko bolj uspešen med dekleti, ravno zaradi njih izgnan iz številnih vasi in pogosto celo preganjan z vojsko.

Če se vrnemo še malo h pokrajinam. Kalevala je prikazana kot dežela plemenitih junakov, Polhjola pa je njeno pravo nasprotje. Tam vlada trda cesarica, mraz in revščino pa le začasno preženejo s sampo, ki jo Ilmarinen skuje v zameno za nevesto. Čeprav gre za neprijazen kraj, tu živijo številne lepe deklice in naši trije junaki se zelo radi podajajo sem v boj ter si nevest ne iščejo doma.

Bogastvo jezika najlažje in tudi najbolj pristno najdemo v ljudskem pripovedništvu in ljudski pesmi. S Kalevalo so Finci pokazali silno bogastvo svojega kulture in so lahko upravičeno ponosni nanjo.

Razmišljanje

Vsak narod ima svoje ljudsko izročilo. Njegov pomen je velik, skrbi za narodno zavest, pripravi jezikovne temelje in hkrati združuje narod kot celoto. Tega se je zavedal tudi Lönnrot, ko je kot prvi pričel zapisovati finski narodni ep, Kalevalo, in s tem besedilom povezal razdružene finske narode v enotno ljudstvo.

Sam se ne morem ravno šteti za poznavalca ljudskih izročil, čeprav sem prebral že nekaj tovrstnih knjig. Vseeno pa do sedaj še nisem naletel na delo enakovredno Kalevali. Tu ne ocenjujem razvitost mitologije, čeprav tudi bogovi igrajo pomembno vlogo v pesnitvi. Hkrati tudi ne gre za posamezne zgodbice o pomembnih, bodisi zgodovinskih ali izmišljenih osebah. Kar me je najbolj presenetilo, je konsistenca celotnega teksta, njegova hkratna raznolikost in povezanost v celoto.

V Kalevali so nosilci glavnih junaških dejanj zgolj trije junaki: vedež, kovač in lahkoživec. Vse tri odlikuje samosvoj karakter. Medtem ko sta prva dva skoraj božanski bitji, a hkrati ne vsemogoča in vsevedna, je tretji bolj človeški. In Kalevala opisuje njihove pustolovščine od njihovega sodelovanja pri stvarjenju sveta do trenutka, ko ta svet zapustijo.

Čeprav so zgodbe morda nastale kot junaške, molitvene in priložnostne pesmi, so sedaj poleg zabave tudi enkraten vir znanja o življenju in miselnosti ljudstva, ki jih je ustvarilo.

Ko sem bral Kalevalo, sem se stalno spraševal, kako je kaj ohranjeno naše ljudsko izročilo in ali imamo nemara tudi mi kakšnega junaka, o katerem bi lahko nastala tako bogata knjiga. Tudi naše ljudsko izročilo je bogato, zapisano v različnih zgodbah. Vsaka pokrajina ima svoje junake, bajke in pripovedke. Vsak narod, vsaka pokrajina, je namreč ustvarila tisto, kar je narod potreboval in kar mu je nekaj pomenilo ter ga odlikovalo.

To misel je lepo izrazil M. Crichton v Jedcih smrti: „Morda vašemu ljudstvu, dragi Arabec, zadostuje en bog, a mi jih potrebujemo mnogo in zate bom molil k vsakemu od njih!“