1 1 1 1 1

Podatki o knjigi

  • Avtor: Richard Bach
  • Polni naslov: Iluzije – Prigode upornega mesije
  • Originalni naslov:
  • ISBN: 961-6058-21-5
  • Število strani: 125
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova: Amazon

Kratka vsebina

Richard opisuje svoje srečanje z mesijo Donaldom Shimodo, potepuškim pilotom, ki ga sreča med enim izmed svojih potepanj z letalom po Ameriki. Donald mu podaja napotke za življenje, uči ga razumevanja sveta in mu počasi spreminja pogled na določene aspekte obstoja, ki jih imamo za točne – recimo spreminjanje agregatnih stanj zemlje, vode, zidov,...

Poskuša mu razložiti, da je vse okoli nas iluzija, da smo edino mi tisti, ki smo resnični, pa še to ne kot taki, kakršni mislimo da smo. Predstavi nas ločene od ostalega sveta in bitij v njem, njim nismo ničesar dolžni in ona niso ničesar dolžna nam.

Iluzije se zaključijo na nek način kot moraste sanje, a v resnici z največjo in najtežje razumljivo iluzijo, kar jo naš obstoj na tem planetu premore.

Razmišljanje

Filozofi in misleci so se tekom zgodovine pogosto spraševali ali je svet resnično tak, kakršnega dojemamo skozi naša čutila, ali pa gre morda za kakšne iluzije, prevare. Richard Bach, avtor znanega dela Jonathan Livingston Galeb, je tekom svojega opusa razvil podobno razmišljanje o svetu in o našem bivanju. V delu Iluzije pa je šel še korak dlje, namreč postavil si je novo vprašanje: „Če je vse okoli nas iluzija – kaj potem?“

Ali je dovolj reči, da je vse okoli nas iluzija in ni resnično? Ali je morda dovolj reči, da je vse okoli nas iluzija in nato živimo v skladu s to ugotovitvijo? Seveda je prva trditev zgolj igra besed in je del gledališča, ki nam daje občutek pomembnosti, v sebi pa ne nosi nobene resnične vrednosti za naše bivanje. Drugi način spoprijemanja z realnostjo je težji, a bolj primeren. Bolj primeren zato, ker se resnično držimo svojih besed in misli ter jih poskušamo udejanjiti. Težji zato, ker se je težko dokončno odpovedati tistemu, kar nas učijo že od našega rojstva. Določene navade (recimo da je voda mokra in zrak plinast) so tako globoko ukoreninjene v nas, da si ne moremo predstaviti življenja v drugačni obliki; teh iluzij se ne moremo znebiti. To lepo prikaže avtor sam, ko simbolično plava v zemlji, hodi po vodi, povzroči, da orodje leti, hkrati pa da ne more hoditi skozi zid, saj mu sledni predstavlja mejo, ki jo ne more prečkati.

Poleg omenjenih iluzij, ki jih ljudje prepogosto imenujemo za čudeže, pa srečamo še dve igri svetlobe. Meje in omejitve, ki nas držijo v območju žalosti in nemoči, so ena takih iluzij, ki jih ne moremo doumeti. Druga je vprašanje našega bivanja, obstoja.

V knjigi se namreč poraja vprašanje večne sreče in v sklopu z njo večne nesreče. Avtor prek Donalda trdi, da se vsak posameznik odloči sam pri sebi ali bo srečen ali nesrečen. Nesrečni ljudje so si za to krivi sami, saj si ne dovolijo biti srečni, srečni pa so takšni zaradi lastne odločitve. Tako gledanje na svet je kratko malo neverjetno, saj večina bralcev ne more verjeti, da je ključ do osebne sreče tako preprost in lahko dostopen vsakomur. Hkrati pa ne morejo verjeti, da so za nesrečo krivi sami s tem, ko odgovornost zanjo potiskajo v naročja drugih in je ne prevzamejo nase. „Razpravljaj o lastnih omejitvah in res bodo tvoje!“

Preveč preprosto? Tudi poslušalci radijskega intervjuja so tega mnenja. Če je tako preprosto, zakaj potem nismo vsi srečni? Donald odgovarja da zato, ker nekaterim ustreza biti nesrečen. Da nekateri ne želijo biti srečni, saj bi s tem izgubili svoj smisel življenja. Nemogoče, kdo bi si pa želel biti nesrečen? Ozrimo se naokoli, poglobimo se v obnašanje sebe in okolice ter poskušajmo prešteti katera naša dejanja (oziroma dejanja drugih) so bila resnično taka, da bi vodila k pravi sreči in s katerimi smo nepremišljeno zavili nesreči naproti!

Ostala je še zadnja, največja iluzija. Iluzija našega bivanja, ki jo avtor predstavi v sami smrti mesije. Mesija naj bi imel popolno kontrolo nad svojim življenjem, vsa dejanja, ki so se mu zgodila, je povzročil sam. Zakaj se torej ni izognil smrti? Zakaj si vsaj ni izbral lepše, mirnejše smrti? Don na to vprašanje odgovori kar v avtorjevih sanjah z besedami: „Ker nisem bil mesija z naslovne strani, Richard, mi ni bilo treba ničesar dokazati. In ker si potreboval vaje v tem, da te dogodki ne zmedejo in da te ne razžalostijo,“ in nadaljeval „si lahko nekaj krvavih dogodkov uporabil za vajo. Pa tudi zame je bilo zabavno.“ Torej zaradi učenja in zabave. Avtor trdi to, kar trdijo vse religije po svetu – življenje je večno in neuničljivo, zakaj se torej toliko bojimo te navidezne smrti, prekinitve iluzije življenja in obstoja?

Svoje razmišljanje o Iluzijah bi sklenil s sledečo mislijo iz knjige: „Tukaj je test, s katerim ugotoviš, če je tvoje poslanstvo na Zemlji končano: če si živ, ni.