3.5 1 1 1 1 1 Rating 70% (2 Votes)

Podatki o knjigi

  • Avtor: J. R. R. Tolkien
  • Polni naslov: Harn i Hîn Húrin: povest o Húrinovih otrocih
  • Originalni naslov: The children of Hurin
  • ISBN: 978-961-01-0253-3
  • Število strani: 281
  • Jezik: slovenščina
  • Spletna obnova

Kratka vsebina

J.R.R. Tolkin je avtor Srednjega sveta. Čeprav je veliko piscev fantazijskih del v svojih knjigah ustvarilo svet in njegove prebivalce, pa so le redki storili to v takem obsegu, da bi zapisali tako Genezo, pomembne mejnike v razvoju sveta, kot tudi legende in usode malih, a pogumnih ljudi. Tolkin je tako spisal Silmarillion, začetek, in tudi bolj znanega in lahkotno-pravljičnega Hobita, ter njegovo bolj temno, skrivnostno, dobro in zlo nadaljevanje, Gospodarja prstanov.

Húrinova otroka, knjiga izdana post-mortem, na prvi pogled morda zgleda kot otroška knjiga, podobna Hobitu, a še zdaleč ni primerna za tovrstno bralstvo. V njej se prepletajo značaji ljudi in tudi ostalih bitij, poteka stalen in nasilen boj med dobrim in zlim,konec pa je, tako kot celotna zgodba, tragičen, a prinaša upanje. To je knjiga o prekletstvu.

Húrin je bil vodja ene od človeških hiš, ki so se upirale temnemu vladarju Morgothu. V svojem otroštvu je po naključju našel skrito vilinsko mesto Doriath, zaradi česar ga je v bitki Neštetih solza temni vladar ujel in njega ter njegov rod preklel. Húrin je imel namreč ženo in troje otrok, sina Túrina in dve hčeri, Urwen in Niënor. Urwen, starejšo sestro in na pogled skoraj vilinsko dete, je pokončal nezdrav zrak, ki se je širil po deželi in prihajal iz Angbanda, domovanja temnega vladarja. Túrin komaj preživi to kugo in po nasvetu matere zbeži k vilincem. Usoda Niënor se razkrije šele na koncu pripovedi in je morda celo najbolj tragična od vseh.

Túrin se pri vilincih razvije v močnega, postavnega in spretnega bojevnika. Pridobi si številne dobre prijatelje, je od večine spoštovan, a žal tudi med temi pravljičnimi bitji vlada ljubosumje. Ponos in napuh ga na vrhuncu dogajanja prisilita, da zapusti varno zavetje in se poda usodi naproti. Med blodenjem po svetu naleti na izobčence, postane njihov voditelj in jih na koncu zaradi svojega vedenja tudi zapelje v pogubo. Na svoji nadaljnji poti prispe v mesto Nargothrond, kjer se zgodba o hitrem vzponu Túrinove moči in jeze Morgoth ponovi z uničenjem celotnega mesta. Tokrat ni bilo, kot pri izobčencih, zgolj število vojakov tisto, kar je pritegnilo Morgothovo pozornost, ampak je mesto uničil širok most, prek katerega so na Túrinovo pobudo vršili hitro in obilno dostavo kovine in orožja, sovragi pa so ga izkoristili kot avtocesto pri napadu. Ker ga kljub nasvetu bogov ni želel pravočasno porušiti, je uničil mesto in svojo ljubljeno Finduilas. Zaradi njene usode se zamisli, umakne iz javnega življenja, se umiri in si nadene drugo ime. Poroči se z Niënor, ne vedoč, da sta pravzaprav brat in sestra.

Slepilo jima v zadnjem dejanju z oči dvigne smrt zmaja Glaurunga. Bitka z njim je zadnje veliko dejanje, ki ga je Túrin storil. Ko se zavesta, kaj sta storila, se sestra vrže v prepad, Túrinov meč pa sodi bratu. Temni gospod je sedaj rešil Húrina prekletstva, a njegov rod je bil že mrtev in rana človeštvu zadana. Ob srečanju z ženo ob grobu sina in hčere se zgodba v hudih časih, a z upanjem na boljše dni, tudi zaključi.

Razmišljanje

V večini Tolkinovih del, pa tudi ostalih knjigah o junakih, bodisi resničnih ali izmišljenih, se bije bitka med dobrim in zlim. Ta starodavna bitka se ponavadi konča z zmago dobrega in nam prinaša moralni nauk, da dobro vedno premaga zlo. Za nas je torej dobro biti pravična oseba, saj bi nam kriva dejanja na koncu prinesla zgolj nesrečo. Tudi Húrinova otroka v sebi nosita to starodavno bitko. A vseeno pazljiv bralec kaj kmalu spozna, da je nauk te zgodbe drugačen.

Túrin, sin Húrina, je namreč ujet v prekletstvu. Na vse kriplje se trudi boriti proti usodi, a ji pogosto zgolj stopa naproti. Je pozitivec, stoji na strani dobrega. Je plemenit, lep in močan mož, pogosto ga celo primerjajo z vilinom. A kot nam pokaže zgodba, je vse, česar se loti, obsojeno na propad. Njegov največji sovražnik je njegov ponos in vera v samega sebe. Če bi bil namreč kdaj pripravljen poslušati druge in sprejemati nasvete, bi se njegova usoda drugače zasukala in prenekatero njemu ljubo življenje bi bilo morda ohranjeno in mestu prizaneseno.

Tu, ob tej ugotovitvi, se je vredno vprašati, ali je bila torej Túrinova usoda posledica njegove značajne lastnosti ali prekletstva Morgotha. Celo zgodbo se kaže, kot da bi bilo prekletstvo tisto, ki Túrinu ne pusti živeti. A vendar, ko ubije zmaja, spregleda in vidi svet ter sebe takega, kot je v resnici bil. Takrat mu njegov zvesti meč sodi poslednjo sodbo. Ko Túrina že pokopljejo, pa Morgoth prekliče prekletstvo nad Húrinom.

V tej pripovedi dobro ni moglo zmagati, saj glavni junak, nosilec vsega dobrega, ni bil dorasel situacijam, v katerih se je znašel. A dobro je vseeno napredovalo, pa čeprav za korak in za strašno ceno - ceno življenja junaka.

In če iz zgodovine preidemo v sedanjost in iz fantazije v realnost lahko vidimo, da so tudi med nami številni Túrini. Saj se namreč preveč radi sklicujemo na Morghotovo prekletstvo in ne vidimo, da smo sami sebi največji sovražnik. Prekleti nismo mi, prekleta je naša lažna samozadostnost, ki hrani naš ponos. Tako kot veliki nauk prikazane zgodbe vidim željo, da naj ne bo naše najbolj plemenito dejanje naša pot k večnemu počitku.