Podrobnosti o knjigi

  • Avtor: Feliks Salten
  • Polni naslov: Bambi, življenjepis srnjačka
  • Originalni naslov: Bambi, a life in the woods

  • ISBN: ni podatka
  • UDK: 821.112.2-93-32
  • COBIS-ID: 478524

  • Založba: Mladinska knjiga
  • Leto izdaje: 1953
  • Kraj izdaje: Ljubljana
  • Zbirka: Knjižnica Sinjega galeba
  • Število strani: 141
  • Jezik: Slovenski

Platnica knjige


1 1 1 1 1

Videz knjige

Kratka vsebina

Bambi je srnjaček, ki ga svet pozna predvsem iz Walt Disney-evih risank. Branje originalne zgodbe o njegovem življenju pa ga predstavi nekoliko drugače; njegovo življenje opisuje skozi svet in oči živali v gozdu.

Bambi je kot mlad srnjaček živel s svojo mamo, ki ga je učila o svetu in življenju srn ter tudi drugih gozdnih živali. Predstavljala mu je lepote sveta in odgovarjala na njegova številna vprašanja, kot vsaka mama pa ga je dolgo časa želela obvarovati pred grozotami, ki jih srne doživljajo “na jasi”. Bambija je predstavila svoji teti Eni in njunima dvema mladičema, Falini in Gobu, ki sta bila Bambijeva prva prijatelja. Ko je bil malce starejši, mu je pokazala tudi druge sorodnike – imenovala jih je “princi” (to so bili mladi, ponosni srnjaki) in “knezi” (to so bili vzvišeni jeleni, ki so s srnami govorili le takrat, ko so oni to želeli). Bambi je tako imel veliko sorodnikov, nikoli pa ni spoznal svojega očeta.

Poseben status med živalmi v gozdu je imel Starec, ki je živel sam. O njem ni nihče vedel prav veliko. Nekateri so se ga bali, a vsi so ga spoštovali. Starec se je Bambiju večkrat prikazal v trenutkih, ko je Bambi potreboval pomoč ali življenjski nauk. Učil ga je o načinih reševanja pred nevarnostim ali kako se le-tem izogniti.

Glavno nevarnost in grozoto je srnam predstavljal človek “s svojimi tremi rokami”, kot so si živali nevedno poskušale razlagati človekovo puško. In človek se je največkrat pojavil prav na najlepšem kraju za srne - na jasi. Vse živali v gozdu so srnam pomagale z opozorili na nevarnost. Običajno so tudi srne že same pravočasno zaznale vonj po človeku. A kljub temu je človek prihajal in mu je z njegovo “tretjo roko” uspelo ustreliti srne od daleč, česar si živali niso znale razlagati. Človek je prihajal in streljal tudi druge živali, lisice, fazane, Bambijeve prijatelje in znance. Za vsako izgubljeno živaljo je žaloval cel gozd.

Ko je Bambi odraščal, mu je človek vzel tudi mamo in prijatelja Goba. Nekaj časa je izgubljen in žalosten nadaljeval svoje življenje sam. Občasno se je srečeval tudi s sorodniki. Zaljubil se je v svojo prijateljico iz otroštva, Falino, in skupaj sta preživela veliko lepih trenutkov. Po vse več srečanjih s Starcem in njegovimi nauki, si je Bambi vse bolj želel živeti sam. Zapustil je Falino in postal samotar. Po drugi strani je bilo njegovo druženje s Starcem vse pogostejše. Ta mu je tudi dvakrat rešil življenje: enkrat že v mladih letih in enkrat kot odraslemu srnjaku, ko ga je ustrelil človek.

V svojem zadnjem obdobju življenja in Bambijevih že odraslih letih mu je Starec predal še najpomembnejši nauk - tudi človek je lahko enako ranljiv in nemočen kot živali, mogoče se mu je približati tako, da ne predstavlja nevarnosti. Le s tem naukom lahko srna doživi svojo starost, saj ji človek ne predstavlja življenjske nevarnosti. Svojo starost je doživel tudi Starec in ko je on mirno zapustil svet, je Bambi postal novi knez v gozdu, njegov naslednik, ki je njegove modrosti prenašal na naslednje rodove.

Razmišljanje

Pisatelj je v svojem predgovoru povest o Bambiju priporočil v branje tudi lovcem, saj naj bi se dotaknila srca slehernega človeka. A nisem ravno prepričana, da bi branje lovcem spremenilo pogled na živali in dejanja do njih. Povest pa bo dobro branje za vsakega ljubitelja živali, saj na eni strani predstavlja življenje različnih živali v gozdu, kako preživljajo svoje lepe dni in kako se spopadajo s težkimi časi, in na drugi strani predstavi tudi njihove različne vloge v svetu.

Pravzaprav lahko potegnemo precej vzporednic med človeškim in živalskim svetom. Tako med živalmi kot med ljudmi najdemo vloge vedno prijaznega, vzvišenega, izdajalca, samotarja, poznamo prijateljstvo in poznamo tekmovalnost, prvo ljubezen in bolečino ob izgubi ljubljenega. A ne glede na njihovo vlogo in vrsto gozdnim živalim preti skupna nevarnost - človek. Ob nevarnosti vse živali pomagajo druga drugi, sodelujejo v skupnem reševanju oz. begu in na drugi strani vse žalujejo za umrlim prebivalcem gozda. Tu se človek kar malo zamisli, saj ljudje ne poznamo (več) takšnega medsebojnega odnosa, ampak vse bolj živimo po načelu "vsak naj poskrbi zase".

Bambi je v svojem bistvu lepa povest o živalih, a hkrati ves čas opominja na grozote, ki jih živali doživljajo zaradi lovcev. Ko skozi besede živali doživljaš njihove občutke se sprašuješ, ali res ne bi šlo drugače? Vedno mi je lepo opazovati srne, ki se spokojno pasejo na bližnjih travnikih. Zdaj se bom ob tem pogledu večkrat spomnila na to, kakšno srečo takrat doživlja tista srna in na drugi strani kako hiti, da bi čim hitreje lahko varno odšla iz jase. V določenem delu zgodbe srnjaček Gobo sicer  človeka predstavlja živalim kot dobrega. On je bil namreč primer bolnega srnjaka, ki ga je človek vzel k sebi, ga ozdravil in ga nato svobodno spustil nazaj v gozd. Gobo je bil zato zelo srečen in je verjel, da mu človek ne predstavlja več nobene nevarnosti in je njegov prijatelj. A človek mu je s tem dejanjem naredil pravzaprav ”medvedjo uslugo”, saj ko se je Gobo pasel na jasi je bil za lovce le še en srnjak in doletela ga je enaka tragična usoda.

Res škoda, da smo ljudje bitja, ki lahko tako lepe in prijazne živali, kot so srne, redimo in rešujemo ne iz ljubezni ali prijateljstva, ampak z enim samim namenom - za zakol oz. uboj. Seveda nas obstaja veliko takšnih, ki nam pogled na spokojne živali umiri vse misli in nasmeje srce, a dokler obstaja tudi človek v črni vlogi, človek in žival nikoli ne bosta zares iskrena prijatelja.