Naslovna slika

Podrobnosti izleta

  • Trajanje: do pol dneva
  • Predlagan letni čas: jesen, zima

  • Uživajte v: razgled

  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani, gradovi, mestni trgi, mostovi, muzeji, stare zgradbe, stara mestna jedra, vodnjaki, zapuščene zgradbe

Kazalo vsebine


1 1 1 1 1

Potopis

Naš sprehod po Tržiču smo pričeli v zelo meglenem jutru, ki se je kmalu razvil v lep dan. Od starega mestnega jedra nas je ločilo še dobrih 5 minut hoda. Pot nas je vodila mimo Bombažne predilnice in tkalnice Tržič (BPT) pa vse do avtobusne postaje, kjer smo zavili levo čez most v staro mestno jedro.

Naš prvotni namen je bil zgolj kratek sprehod čez mesto in odkrivanje njegovih kotičkov. A ko smo opazili prostore informacijskega centra Tržič, smo spremenili načrt. Sledili smo informacijski knjižici Sprehod po starem mestnem jedru.

Vrnili smo se nazaj do Kamnitega mostu (v katerem so vidni ostanki fosilov) in ponovno začeli z našim ogledom. Prečkali smo cesto in se ustavili pod oknom zavetnikov čevljarjev, Krišpina in Krišpinjana. Na drugi strani ceste smo videli Mallyjevo hišo, primer meščansko-plemiškega dvorca. Sledila je stavba nekdanjega sodišča z lepo oblikovanim stebriščnim portalom iz leta 1847. Čez cesto od nje stoji tudi prva tržiška čevljarska tovarna. Iz glavne ulice vodi podhod do atrija Občine Tržič in vodnjaka z levom, nato smo pot nadaljevali naprej po glavni ulici.

Sprehodili smo se mimo Devove hiše (tj. rojstna hiša Janeza Damascena Deva, avtorja prvega slovenskega opernega besedila Belin), Holzapflove hiše (Ignacij Holzapfen je bil ustanovitelj in mecen gluhonemnice v Ljubljani) in še nekaterih drugih hiš, znanih po različnih osebah iz preteklih časov mesta. Ugotovili smo, da knjižica omenja čisto preveč hiš, ki so tako ali drugače zgodovinsko pomembne za mesto, zato nismo več posvečali posebne pozornosti prav vsaki izmed njih. Ustavili smo se še pred cerkvijo sv. Andreja (v kateri je kaplanoval Jakob Aljaž, znan po svojem narodno prebudnem delovanju, nakupu vrha Triglava ter glasbenem ustvarjanju, kjer je med drugim leta 1871 iz nemščine prevedel božično pesem Sveta noč, pesem pa je bila v tej cerkvi tudi prvič zapeta) in za njenim vogalom pogledali »firbec okno« (tj. posebno izbočeno okno).

Nato smo zapustili glavno ulico Trg Svobode in sprehod nadaljevali po Koroški cesti navzgor vse do Tržiškega muzeja, od koder smo se povzpeli do razgledne točke pri Gradu Neuhaus (kjer je prebival grof Radetzky, kateremu je Johann Strauss posvetil svetovno znano koračnico Radetzkymarsch). Tu se nam je odprl širok razgled na Tržič. Pogled na grad je bil popolno razočaranje (zapuščena, popolnoma neohranjena in komaj stoječa stavba, res ni vredna ogleda).

Po stopnicah, desno za gradom, smo se spustili navzdol v mesto in odšli še do cerkve Marijinega oznanjenja. Od tu nas je pot vodila do Kurnikove hiše (to je primer alpske hiše, kjer je živel ljudski pesnik Vojteh Kurnik), ki je bila tudi zadnja lokacija našega ogleda. Vračali smo se mimo avtobusne postaje in stavbe ob njej, kjer je bila nekoč Lavičkova lekarna (Bohuslav Lavička je bil priznani češki farmacevt, ki je leta 1911 kupil lekarno). Prijetno utrujeni smo zapustili mesto Tržič, o katerem smo z informacijsko knjižico izvedeli precej več, kot smo se nadejali ob prihodu.

Povezani prispevki

Dostop

Do Tržiča se pripeljemo po gorenjski avtocesti, ki jo zapustimo na izvozu Tržič. Od tu se še nekaj kilometrov peljemo po hitri cesti, katero zapustimo pred bencinsko črpalko in zavijemo desno. Peljemo se naravnost po glavni cesti mimo policijske postaje, letnega kopališča in tovarne Peko. Avto lahko parkiramo na enem od parkirišč trgovskih centrov Spar ali Mercator (približno 5-10 minut sprehoda do starega mestnega jedra), lahko pa tudi v samem centru mesta (kjer je parkiranje sicer težje in običajno v modrih conah). Mi smo parkirali pred Mercatorjem, levo od tovarne Peko.

Zanimivosti

Na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika ob južnem vznožju Karavank leži mesto Tržič. V rimskih časih se je naselje imenovalo Forum in Lubelino (kar pomeni Ljubeljski trg) in je ležalo ob pomembni trgovski poti. Prvotno naselje je zasul plaz, na lokaciji sedanjega Tržiča pa je bilo ustanovljeno naselje Neumarktl (kar pomeni Tržič). Le-temu je konec 15. stoletja Friderik III. podelil trške pravice in ga tako povzdignil v trg. Leta 1811 je Tržič doživel najhujšo nesrečo. Prizadel ga je velik požar, do tal so pogorele številne kovačije, fužine, obrtne delavnice in meščanske hiše. Velika obnova je potekala počasi. Po požaru so vse stavbe po predpisu morale imeti nameščena kovinska vrata in polkna, kar je danes prava evropska posebnost. Leta 1926 je Tržiču naziv mesta podal Aleksander I. (kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev). Staro mestno jedro Tržiča je od leta 1985 zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. V njem najdemo številne objekte kulturne dediščine (Mallyeva hiša, Tržiški muzej, Kurnikova hiša, grad Neuhaus itn.), ki imajo ohranjenih nekaj skupnih značilnosti (kot so kovana železna vrata, obcestni kamni opestniki, sušilne odprtine na strehi itn.). Tržič je poznan tudi po bogati obrtniški dediščini (čevljarji, nogavičarji, usnjarji, tkalci in kovači) in tradicionalnih prireditvah ter običajih, kot so Mednarodni dnevi mineralov fosilov in okolja (MINFOS), Šuštarska nedelja in Gregorjevo. Med najpomembnejša imena, ki so zaznamovala Tržič, pa sodita Jožef Vencčeslav Radetzky in Julius baron von Born.

Zemljevid

3.7 km, n/a

Galerija slik