Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 6 do 8 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad, jesen

  • Primerno za: pse, pohodnike
  • Nevarnosti: klopi, nevaren teren (prepad), zdrs ali padec
  • Uživajte v: razgled, narava

  • Višina izhodišča: 309 m
  • Višina cilja: 582 m
  • Višinska razlika: 273 m

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: asfaltna cesta, gozdna pot, makadamski kolovoz
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: tematska pot, krožna pot

  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: gradovi, kapelice, spomeniki, kipi

Kazalo vsebine


1 1 1 1 1

Potopis

Čemšeniške grajske poti sva se z lepšim delom ekipe lotila z Lavrice, kjer sva pustila avto na velikem označenem parkirišču v naselju. Pot sva nadaljevala nazaj proti glavni cesti. Pred glavno cesto naju je na levi strani pričakal majhen kozolec z oznakami za pričetek Čemšeniške grajske poti.

Pot se je vila po naselju in se pričela vzpenjati. Kmalu sva z asfaltne ceste prišla na makadamsko gozdno cesto. Tu sva hiše pustila za seboj in se prepustila miru ter tišini gozda. Najin molk in pogovor so sem ter tja prekinili zgolj gobarji, ki so napol polnih košar tarnali nad slabo bero.

Prijeten in za ta letni čas nenavadno hladen vzpon naju je pripeljal na Šeparjev hrib. Izpod električnih daljnovodov sva občudovala razgled na okoliške vasi. Položna gozdna pot naju je odpeljala naprej. Informacijske table so naju z dreves obveščale o tukajšnjih divjih živalih, cvetoče rastline in gobe pa so vabile k slikanju. Tako sva v prijetnem klepetu prispela do naslednjega naselja – Lisičje.

Tu sva si pri dvorcu privoščila daljši postanek. Nekaj zaradi počitka, nekaj zaradi malice in nekaj zaradi razgleda. Tudi kakšno škatlico je bilo treba najti. Prevzelo naju je lepo dvorišče in urejena okolica.

A hrumenje prometa naju je opomnilo, da morava naprej. In tako sva se podala proti avtocesti, ki je bučala pod nama. Asfalt sva ponovno zamenjala za makadam. Na mostu sva za kratek čas proučevala promet, ki je hitel po službenih poteh ali pa dopustu naproti. Še preden so naju ujeli otroci bližnjega vrtca, sva prečkala avtocesto in zagrizla v hrib.

Kratek vzpon se je zaradi vročine, ki je že pričela pritiskati, zavlekel. Komaj sva čakala, da sva se pred hrupom in soncem umaknila v gozd. Tam se je zravnala tudi pot in izlet je ponovno postal lep. Ob prijetnem klepetu in slikanju rastlinja je čas kar hitro mineval. Dolžina poti se je že poznala, saj sva ob vzpenjanju upočasnila korak. A vseeno sva presenetljivo hitro in lahko prispela na vrh Molnika, najvišje točke poti.

Čeprav vrh ni razgleden, sva si privoščila daljši počitek. Ogledala sva si bližnji spomenik, zaužila malico in poklepetala s pohodnico, ki je za nama prišla na vrh. Nato sva se podala naprej v dolino. Spust je bil na nekaterih mestih strm in na čase sva morala prav paziti na najine gležnje. Bila sva namreč nekje na polovici poti in zvin gležnja ni bil zaželen dogodek.

Po poti je proti nama pričel pihati topel termični vetrič, ki je napovedoval bližanje sončnega predela poti. Kmalu sva resnično stopila na obrobje obsežnega kamnoloma. Nenavaden pogled je kar prosil fotoaparat, da ga obeleži, a vroče sonce naju je priganjalo naprej.

Na dnu kamnoloma sva naletela na asfaltno cesto, ki je pomenila povratek v civilizacijo. Po številnih urah miru in tišine nisva bila prepričana, da si to resnično želiva. Takih misli sva prikorakala v naselje Orle. Na začetku naselja naju je pričakal spomenik OF. Vzpona v naselje se nisva ravno razveselila. Zato pa sva toliko bolj z veseljem preučila informacijsko tablo, a žal ugotovila, da naju pot pelje mimo večine znamenitosti vasi. Vročina in prehojena pot sta pripomogla, da se kljub željam nisva odločila za njihov ogled.

Cesta naju je peljala naprej in na koncu vasi sva naletela na Ranč Hrastarija. V bližini ni bilo nikogar, tudi konjev ne. Tako sva z mešanimi občutki pred brunarico zavila desno in se po gozdni poti spustila proti avtocesti, ki sva jo slišala pod nama. Prispela sva do kapelice v gozdu. Na slikah je bila večja kot v resnici. Vseeno pa je bila dobrodošla popestritev sicer monotone poti. Vzpon po neurejeni gozdni poti ni bil prijeten.

Ko sva ponovno prišla na glavno gozdno cesto, je šlo le še navzdol. Koraki so se sicer vlekli, a pred nama sva ponovno slutila naselje. Prišla sva do Daljne vasi, ki se je že držala Lavrice. Ob glavni cesti sva prispela do parkirišča, kjer sva pustila avtomobil. Utrujena in pregreta sva bila vesela, da je poti konec. Kljub naporom pa sva si bila enotna, da je pot vredna truda in bi se je z veseljem ponovno lotila.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Z Gorenjske sledimo gorenjski avtocesti proti Ljubljani. Tam se vključimo na južno obvoznico, ki jo zapustimo na izvozu Ljubljana – jug (pred razcepom Malence). Lahko pa tudi prečkamo Ljubljano po Dolenjski cesti.

Pot nadaljujemo po Dolenjski cesti proti Lavrici. Na Lavrici zavijemo levo z glavne ceste v smeri naselja Sela. Po kakšnih 100 metrih na levi strani zagledamo veliko parkirišče, kjer lahko pustimo avtomobil. Pot nadaljujemo peš proti glavni cesti.

Zanimivosti

Čemšeniška grajska pot je dobila ime po naselbini Čemšenik, ki je bila prvič omenjena (takrat so naselbine poimenovali »župe«) leta 1330 v listini češkega kralja in koroškega vojvode Henrika IV. Zajemala je področje sedanjih vasi Sela, Srednja in Daljna vas, Orle in Babna Gorica. Naselitev področja se je pričela s prvim valom v 12. stoletju. Drugi val poselitve je prišel ob koncu 18. stoletja zaradi izsuševanja Ljubljanskega barja, tretji val pa konec 19. stoletja ob izgradnji železnice proti Kočevju.

Dvorec Lisičje je bil zgrajen sredi 16. stoletja, sedanjo podobo pa je dobil v 18. in 19. stoletju (takrat je dobil arkade). Svoje ime je verjetno dobil zaradi bližine gozda in številnih lisic, ki so tam bivale. Okoli njega je bil svoj čas urejen velik vrt in park, ki ga je v svojih zapisih omenil tudi Janez Vajkard Valvasor: »... kjer si Flora prilašča mično gospostvo in krono nad pisanim krajem veselja in radosti s kar najbolj redkimi cvetlicami ...«. V svoji zgodovini je zamenjal številne lastnike. Sedaj je v lasti Občine Škofljice, ki ga je odkupila od Arhiva Slovenije. V letu 2010 je bil delno obnovljen. Na notranjem dvorišču občasno prirejajo kulturno-etnološke prireditve.

Molnik je bil v preteklosti s svojimi 582 metri pomembna strateška točka. O utrjeni naselbini nam pričajo odkriti žarni in skeletni grobovi ter pokopne gomile. Zaradi razlik v kulturi pokopa sklepajo, da je na tem področju živelo več ljudstev, med njimi v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem tudi Iliri. V drugi svetovni vojni so tu 13. julija ustanovili Molniško četo, ki je bila prva partizanska četa na Slovenskem. Na to danes spominja tudi spomenik v bližini vrha.

Orle so obcestna vas, ki je bila poseljena že v srednjem veku. Najbolj so poznane po češnjah, tradicionalnih velikonočnih butaricah in sklepnih bojih v zadnjih dneh druge svetovne vojne, ki jim je posvečen tudi spomenik na koncu vasi.

Blizu zaselka Hrastarija, ki je poznana predvsem po reji islandskih konj in perujskih alpak, se sredi gozda nahaja spominska kapelica. Postavljena je bila leta 1937 nekoliko nižje ob gozdni cesti v spomin na posestnika Franca Guština, ki se je v bližini smrtno ponesrečil. Na sedanjo lokacijo so jo zaradi gradnje avtoceste prestavili leta 1989 in jo leto kasneje obnovili.

Lavrica je spalno naselje v Občini Škofljica. Skupno naj bi tu živelo okoli 4000 prebivalcev. Pred drugo svetovno vojno je bil to le zaselek ob železniški progi, po vojni pa se je združil z naselji Daljna vas, Srednja vas, Babna Gorica, Škofljico in Sela pri Rudniku. Leži na robu Ljubljanskega barja.

Zemljevid

12.4 km, 06:22:03

Galerija slik