Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: lahka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad

  • Primerno za: mlajše otroke, starejše, pse, pohodnike
  • Nevarnosti: brez posebnih nevarnosti
  • Uživajte v: narava

  • Višina izhodišča: 1507 m
  • Višina cilja: 1520 m
  • Višinska razlika: 13 m

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

  • Naravne znamenitosti: barja, jezero
  • Urbane znamenitosti: spomeniki, kipi

Kazalo vsebine


3.5 1 1 1 1 1 Rating 70% (2 Votes)

Potopis

Pri Ribniški koči sem bil do sedaj samo enkrat, ko sva z očetom zaključevala Slovensko planinsko pot. Takrat sva prehodila kar lep del Pohorja in vse, kar vem s tega izleta je, da je lilo kot iz škafa, čevlje smo imeli polne vode, Ribniška koča pa hrupna, vroča in vlažna, tako da smo pomalicali kar pri eni barak na smučišču, kjer je bil mir. Ko pa smo se sedaj pripeljali do te iste koče, pa je bila zgodba čisto drugačna. Mir, samota in sonce.

Pri koči smo pustili avto in se podali v hrib. Kmalu smo odkrili svojo napako in se rajši po cesti spustili nazaj do sedla, nakar je sledil prijeten in kratek vzpon na Jezerski hrib, ki ga krasi spomenik padlim. Ob poti smo opazovali zadnje zaplate snega ter preplet spomladanskih rož, ki so drugje že odcvetele. Na vrhu hriba bi se lahko odpravili še do 50 m oddaljenega Ribniškega jezera, a smo se rajši kar takoj odpravili proti našemu glavnemu cilju – Lovrenškim jezerom.

Tako smo šli po desni poti, ki se je kmalu pričela spuščati. Prijeten spust je še dodatno popestril smerokaz proti spomeniku strmoglavljenemu letalu in v nesreči umrlim potnikom. Razbitine letala še sedaj v opomin ležijo po pobočju, kar daje celotnemu kraju poseben pečat. Spustili smo se na 1300 m nadmorske višine, na Ribniško sedlo ali preval Šiklarica. Od tu pa se je pot pričela polagoma dvigovati.

Sam vzpon ni naporen, poteka lepo v hladu gozda. Pot večkrat presekajo manjši potoki. Na robu gozda se pot zravna in teče po travnikih. Ker je bil lep, sončen dan, je bilo tu že precej vroče, tako da smo komaj čakali na obljubljeni gozd, ki ga pa kar ni hotelo biti. V gozdu nato pri označbah zavijemo levo v breg. Po desetih minutah hoje pa smo dosegli naš cilj, Lovrenško barje.

Tu smo se vzpeli na razgledni stolp in pomalicali. Bubika je bila malo razočarana, saj je iz mojega klasičnega pretiravanja pričakovala večja jezera. A v resnici se jih s stolpa sploh ne vidi. Zato je pa pogled na barje prekrito z rušjem toliko bolj zanimiv in nenavaden. Ko smo se okrepčali smo se po leseni poti odpravili na sredo barja, nato pa še malo skakali ob posameznih jezerih. Pričelo se je oblačiti, tako da smo se obrnili in odpravili nazaj.

Kljub hitri hoji pa nismo uspeli ubežati dežju. Prve kaplje so nas ujele malo naprej od zadnjih potočkov, zares pa se je ulilo pri sedlu Šiklarica. Za povrh je pričelo še grmeti. Do kože premočeni, jaz pa zaradi pomanjkanja kondicije tudi precej utrujen, smo dosegli Jezerski vrh. Ker je še vedno deževalo in grmelo, smo se odpovedali ogledu Ribniškega barja, ampak smo se rajši odpravili proti avtomobilu, kjer smo se preoblekli. Premraženi smo se odpeljali v sončno dolino, kjer nas je pričakalo kakšnih 15 stopinj več, kot pa na Pohorju. Utrujeni, a polni vtisov tega ne preveč napornega, a zanimivega in drugačnega pohoda, smo se vrnili nazaj na gorato Gorenjsko.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Iz Kranja se odpravimo na avtocesto v smeri proti Ljubljani. Sledimo oznakam za smer Maribor. Avtocesto zapustimo pri Žalcu (izvoz Žalec, Velenje, Dravograd). Peljemo se proti Dravogradu, kjer zavijemo na Mariborsko cesto, to pa zapustimo pri smerokazu za Spodnjo Vižingo (desno). Sledimo označbam za Ribnico na Pohorju, od tam pa po makadamski cesti proti Ribniški koči. Avto pustimo ali na sedlu pod kočo ali pa kar pri koči.

Zanimivosti

Pohorje je nam Gorenjcem, precej malo poznano. Vemo, da je to pogorje, ki leži na severovzhodu Slovenije. Morda je še najbolj znano po smučarskem tekmovanju Zlata lisica. Vemo tudi, da ga povečini pokriva iglasti gozd. Včasih pa kar pozabimo, da je to planotast svet, ki ga pokrivajo številna barja. Največje med njimi je Lovrenško barje, poznano tudi kot Lovrenška jezera, ki ležijo na kopastem slemenu Planike. Sestavlja ga 21 jezerc različnih velikosti. Do nekaterih vodi z bruni utrjena pot, ostala pa so skrita v pokrajini.

Do barja vodita dve glavni poti: iz Rogle (1 ura 10 minut) in iz Ribniške koče (1 ura 40 minut). Obe poti spadata med lažje poti, vendar pa nas majhna višinska razlika med izhodiščem in ciljem ne sme zavesti – pot se namreč stalno vzpenja in spušča. Cilj, barje, je lahko prepoznati, saj pot pelje mimo razglednega stolpa, s katerega je zanimiv pogled na celotno barje. Vsekakor pa se je tu potrebno sprehoditi tudi po leseni poti po samem barju in si ogledati znana jezerca.

Zemljevid

11.5 km, n/a

Galerija slik