Hribi

Info

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Letni čas: pomlad, poletje

Višine

  • Višina izhodišča: 950 m
  • Višina cilja: 1554 m
  • Višinska razlika: 604 m

O poti

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, travniška steza
  • Tip poti: neoznačena pot
  • Značilnosti poti: krožna pot

Vrednote

  • Uživajte v: razgled, turistična ponudba, gorsko cvetje
  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: brez

Potopis

Kot sem že omenil imamo na voljo dve poti. Prva se prične nižje ob cesti in se vije prek številnih melišč do planine. Druga, ki sva jo po nasvetu očeta izbrala za najin tokratni izlet, pa se je pričela na drugem parkirišču malo pred mejnim prehodom.

Takoj na začetku se je pot postavila pokonci. Verjetno je to storila namenoma, da bi nas prestrašila ter utrudila Podija. Ni ji uspelo. A ker je bila tudi slabo označena (ni markirana, na voljo pa imamo samo dve z puščicami označeni križišči) oziroma sem imel rahlo zarošena očala, smo zgrešili odcep in še kakih 10 min sledili tej s strojem narejeni poti ter se nato vrnili skoraj do izhodišča.

Za tiste, ki se tu podajate prvič – pešpot se od glavne gozdarske ceste na desno stran odcepi v gozd kmalu po prečkanju struge potoka, označena pa je s slabše vidno rjavo tablo. Ko smo tako ponovno prišli na pravo pot, smo se v serpentinah vzpenjali po gozdu. Zaradi obilnih padavin zadnjega tedna so bila tla malce blatna, a vročine ni bilo. Prehiteli smo avtobus tujcev, katerih cilj je bil enak našemu. Ob poti nas razveseli nekaj razglednih točk, ki nam ponudijo pogled v dolino in proti Zelenici ter Begunjščici. Drugače pa je steza razgibana, tako da nam ni bilo dolgčas, le pogled je bil precej enoličen.

Vse to pa se je spremenilo, ko smo po kaki urici prispeli do planine. Tam je bilo ravno toliko rož, kolikor smo jih pred tem pogrešali. Na srečo smo imeli še nekaj sončka, tako da smo lahko naredili nekaj dobrih posnetkov, nato pa nadaljevali s hojo proti koči. A do nje je bilo še kar nekaj korakov, toliko, da se je pričelo oblačiti. Steza je postala bolj položna, na nekaterih mestih celo ravna, a zelo zanimivo speljana in močno zavarovana – ne sicer toliko za našo varnost kot za varnost goveda, ki se tu pase.

Po dveh urah hoje in slikanja smo prispeli do koče, kjer smo pomalicali ter se naužili razgleda. Iz doline smo zaslišali našo himno – na območju koncentracijskega taborišča se je namreč odvijala spominska slovesnost. Ker je pričelo rositi, smo se odpravili po isti poti nazaj v dolino. To je bila pravilna odločitev – dež je namreč počakal dokler nismo prispelo do gozda, nato pa so nas pred njim varovala drevesa.

Na že omenjenih razglednih točkah smo si z zraka ogledali del spominske slovesnosti, nato pa se odpravili naprej in kmalu prispeli do avtomobila. Sam izlet je nezahteven in kljub strmemu terenu po zaslugi serpentin ne zahteva velike kondicijske pripravljenosti. Zaradi slikanja rož ter igranja s Podijem smo pot do planine podaljšali za kake pol ure, po oznakah naj bi namreč zanjo potrebovali uro in pol.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Gorenjsko avtocesto zapustimo pri izvozu za Tržič (pomagamo si lahko z oznakami za mejni prehod Ljubelj) in se peljemo mimo Tržiča proti omenjenemu mejnemu prehodu. Ko si popestrimo vožnjo z nekaj kratkimi predori in ko starejši avtomobili zaradi strmine počasi pričnejo izgubljati svojo moč je čas, da se odločimo, kje bomo parkirali. Ker sam poznam dve izhodišči za ta izlet, ki se pričneta ob tej cesti, se odločimo, po kateri varianti bomo šli. Prvo parkirišče nam bo na voljo na zunanji strani ostrega ovinka že precej zgodaj. Najlažje ga je najti s pomočjo lesene barake, v kateri hranijo pesek za posipanje ceste. Avto tako pustimo na primerni lokaciji ali pa se podamo naprej, na pot, ki jo bom opisoval danes. Drugo parkirišče je boljše označeno. Nahaja se malo pred mejnim prehodom na notranji strani ovinka. Če je ta prostor poln avtomobilov, lahko zavijemo desno na kolovozno pot in čez nekaj metrov prispemo do novega, večjega parkirišča. Tu pustimo avto in se podamo naravnost v strmino.

Zanimivosti

Vzhodno od Ljubelja leži 1554 m visoka planina Korošica. Do nje vodijo številne, markirane in nemarkirane, poti. Prijeten izlet bo še dodatno poplačan z lepim razgledom, ki ga boste doživeli na vrhu planine. Tu je tudi planšarija, delno preurejena v planinski dom, kjer lahko v poletnih dneh dobite žgance in kislo mleko. Pot lahko nadaljujemo tudi na uro in 15 min oddaljeno 1968 m visoko Košutico.

Zemljevid


Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik