Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: lahka
  • Trajanje: do 3 ure
  • Predlagan letni čas: pomlad, poletje, jesen

  • Primerno za: mlajše otroke, starejše, pse, pohodnike
  • Nevarnosti: zdrs ali padec
  • Uživajte v: razgled, mir, narava

  • Višina izhodišča: 64 m
  • Višina cilja: 180 m
  • Višinska razlika: 116 m

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

  • Naravne znamenitosti: slapovi
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani, gradovi

Kazalo vsebine


5 1 1 1 1 1 Rating 100% (1 Vote)

Potopis

Pohodi po dolini Glinščice imajo veliko različnih izhodišč. Mi smo se odločili za eno najbolj popularnih, iz Boljunca. Še pred njim smo se ustavili v vasi Jezero, kjer smo občudovali razgled na samo dolino, pa tudi na Trst in kraško pokrajino. Čeprav vreme ni bilo ravno najlepše, užitek zaradi tega ni bil nič manjši, saj oblaki lepote niso skrili.

V Boljuncu smo pustili avto na enem izmed urejenih parkirišč. Peš smo sledili označbam in prispeli iz Boljunca na Gornji konec, kjer se dolina pravzaprav prične. Razgled na Jezeru smo izkoristili tudi za načrtovanje pohoda, tako tu z orientacijo skoraj nismo imeli težav. Po sami dolini namreč teče več poti; po levi strani pohodna pot in široka makadamska trasa bivše železnice, po desni pa urejena gozdna pot, za katero smo se odločili tudi mi.

Orientacijsko pot ni zahtevna, saj se je bilo potrebno zgolj držati desne smeri urejene poti in slediti oznakam za Botač. Dolina sama je na začetku vodila ob reki skozi gozd, nato se je pričela dvigati, gozd pa redčiti. Razgledi na pokrajino so postajali iz koraka v korak lepši in bolj nenavadni. Veseli smo bili, da se nismo odločili za levo pot, saj je od daleč videti bolj izpostavljena. Vsekakor pa jo bomo obiskali, če nas dogodivščine ponovno zanesejo v te kraje.

Pot nas je vodila mimo cerkve sv. Marije na Pečeh. Željni pogleda na obljubljeni slap smo obisk cerkve preložili na povratek, saj se je slap že slišal. Ko smo ga zagledali, smo o njem lahko govorili le v presežkih. Ne vem ali je na nas vplival svež zrak, lepota cvetočega ruja, kraški svet ali drobne kapljice slapu, ki so padale v turkizno modro jezerce pod njim in se ob tem igrale s svetlobo, a kar nismo mogli oditi s te točke.

Za slapom pa se je že videl naš cilj, majhna vasica Botač, kjer smo si malo odpočili in se napili čaja. Gostilna nas zaradi videza ni pritegnila, čeprav smo se vsi zavedali, da bi verjetno lahko zelo dobro jedli. Oblačno nebo nas je počasi priganjalo k povratku. Šele tu smo ugotovili, da smo za vzpon porabili pol preveč časa, zadihanost pa je bila bolj posledica stalnih vzdihovanj nad kraškimi jesenskimi barvami. Z Juretom sva izpolnila obljubo in se podala še proti cerkvici. Kratek, a strm vzpon je bil poplačan z mirom pri lepi, majhni cerkvici, od koder sva uživala v še lepšem pogledu na dolino.

Kmalu smo se vrnili k avtu. Izlet smo nadaljevali z ogledom gradu Socerb, od koder so se nam odprli pravljični pogledi na tržaški zaliv (zaradi meglenega, oblačnega vremena so se nebo, morje in kopno v daljavi neopazno prelili eden v drugega), ter zaključili z večerjo v kašči Mrlačnik v Brezovici.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se po primorski avtocesti. Zavijemo v smeri Dane – Sežana – Trst. Slovenijo zapustimo na mejnem prehodu Fernetiči. Držimo se leve strani in se peljemo po lokalni cesti v smeri Opčine (Villa Opicina), od koder kmalu zavijemo na Trebče (Trebiciano), Padriče (Padriciano) ter Bazovico (Basovizza). V Bazovici pot nadaljujemo v smeri vasi Jezero (San Lorenzo), kjer je razgledna točka na dolino. Spustimo se v Boršt (San Antonio in Bosco), od tam pa levo v Boljunec (Bagnoli della Rosandra), kjer na enem izmed urejenih parkirišč pustimo avto. Boljunec je namreč naše izhodišče.

Zanimivosti

Reka Glinščica (Rosandra) izvira v Sloveniji pri vasi Klanec pri Kozini. Teče po kraškem svetu in se izliva v tržaški zaliv pri mestu Trst v Italiji. Na svoji poti je izdolbla čudovito dolino, polno naravnih znamenitosti. Sedaj je turistično urejen njen najbolj privlačen del, dolg dva kilometra in pol, ki se prične na meji Slovenije in Italije ter se konča okoli mesta Boljunec (Bagnoli della Rosandra). Dolina je bila zaradi svojih značilnosti priljubljena že od neolitika dalje.

V neolitiku so jo poselili ljudje, ki so bivali v jamah nad reko. Stari Rimljani so tu zgradili 14 kilometrov dolg rimski vodovod, ki je z vodo oskrboval Trst. Kasneje je po dolini potekal živahen trgovski promet, pomemben je bil predvsem transport soli. Reka je s svojo močjo napajala tudi številne mline, ki so jih uporabljali za mletje začimb in so se razvili vzporedno s solno magistralo. Nad dolino je bila konec devetnajstega stoletja zgrajena tudi železnica, ki je povezovala Trst in Istro, a zaradi zgodovinskih dogodkov tistega časa nikoli ni zaživela, tračnice pa so bile po slabem stoletju tudi odstranjene.

Danes je dolina namenjena predvsem turizmu. Zaradi svojih lepot, zanimive kraške pokrajine, rastja (ki je podrejeno mediteranski klimi v spodnjem in kontinentalnem podnebju v zgornjem delu) ter miru je postala priljubljena točka za plezalce in pohodnike, ki ob obisku kar ne morejo verjeti, da se nahajajo le nekaj kilometrov stran od hrupnega Trsta.

Zemljevid

6.2 km, n/a

Galerija slik