Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad

  • Primerno za: pse, pohodnike
  • Nevarnosti: klopi, nevaren teren (prepad)
  • Uživajte v: razgled, narava, turistična ponudba, gorsko cvetje, divje živali

  • Višina izhodišča: 954 m
  • Višina cilja: 1836 m
  • Višinska razlika: 882 m

  • Parkirišče: označeno parkirišče
  • Podlaga poti: asfaltna cesta, gozdna pot, makadamski kolovoz, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

  • Naravne znamenitosti: jame, potoki, reke, slapovi
  • Urbane znamenitosti: brez

Kazalo vsebine


Thank you for rating this article.

Potopis

Jutro smo, kot pravi planinci, pričeli zgodaj in prav je bilo tako, saj smo bili na parkirišču Planine pod Golico prvi. Hkrati smo bili tudi edini, ki si za pričetek poti nismo izbrali pot mimo Savskih jam, ampak smo se podali do križišča nekaj metrov po cesti nazaj, v bližini informacijske table Savske jame. Želeli smo namreč prehoditi krožno pot in se vzpeti po poti mimo Fenca.

Asfaltna cesta se je pričela takoj precej strmo vzpenjati. Peljala nas je mimo turistične kmetije Betel. Na ovinku smo uživali prvi lep razgled, nato pa smo sledili smerokazu in za Planinsko postojanko Pri Fencu zavili desno na travnik. Ožja travnata pot nas je pripeljala v gozd, kjer nismo več našli markacij (pomislili smo, da ta pot kot kaže ni več vzdrževana). Prišli smo do vikenda, kjer nam je prijazni gospod razložil, da smo zgrešili smer in nas usmeril na pravo pot. Držali smo se desne smeri in kmalu stali ob ogromnih skalah z vidnimi klini za plezalce. Pred nami smo zagledali skupino pohodnikov, ki smo ji sledili po pravi, dobro markirani poti na Golico. Ob gozdni, senčni poti je bilo tudi precej različnega cvetja. Kolenom ni bilo nič prizaneseno, saj strmina ni več popuščala.

Višje se je gozdna pot počasi spreminjala v makadamsko, ob njej pa so se počasi pričeli odpirali prvi razgledi. V daljavi smo zagledali Kočo na Golici, kar je bil za utrujene noge najlepši možen pogled. In ta pogled je bil z vsakim korakom lepši.

Drugačno lepoto pa so doživljale oči. Ob izhodu iz gozda smo se znašli na robu travnika, kjer je ogromno lepega cvetja kar klicalo k slikanju. Na levi strani se nam je prvič odprl pogled na Triglav. Kmalu smo stali ob lovski koči – Mokotovi bajti. Ta »lažna koča« je našega najmlajšega pohodnika zavedla in malce razočarala, saj še ni stal pri pravi koči. Kljub lepim razgledom smo hitro nadaljevali s korakom in po krajšem vzponu po hribovskih stopnicah prav zares smo stali pod Kočo na Golici.

Spustili smo se še do Klopce ljubezni in tam uživali čudovit razgled proti Triglavu in Škrlatici ter številnim drugim vrhovom Julijskih Alp v daljavi. Po krajšem oddihu smo odšli do koče, kjer še ni bilo veliko pohodnikov. Privoščili smo si malico in nogam daljši oddih, hkrati pa smo si že ogledovali ozko, serpentinasto pot proti vrhu Golice, ki je bila še pred nami. Ko na njej ni bilo videti nobenega pohodnika več, smo se pogumno podali na pot proti vrhu.

Hoja ni bila lahka, strmo se je vzpenjala po serpentinah, ki jim ni in ni bilo konca, čeprav smo s koče našteli samo štiri. Po več postankih smo le prisopihali na greben in trud je bil poplačan - odprl se je čudovit razgled na avstrijsko Koroško, v dolino Rož, Celovško kotlino s Celovcem, z Boroveljskim pregradnim jezerom (Ferlacher Badesee) v ospredju in Vrbskim jezerom (Wörthersee) v daljavi. Precej časa smo si vzeli za slikanje in uživanje v razgledu, nato pa smo z več drugimi pohodniki krenili naprej. Do vrha ni bilo več daleč, vzpon po grebenu niti ne več naporen. Ko smo le osvojili najvišjo točko, je bilo na njem tudi že veliko drugih planincev. Slikali smo se ob geodetski točki, si ogledali spomenik ob 50 letnici otvoritve Kadilnikove koče na Golici, nato pa našli zadnjo prosto klop za počitek in malico. Ker je bilo na vrhu vetrovno in ne preveč toplo, se nismo dolgo zadrževali, ampak smo se rajši spustili v dolino.

Spust nas je ponovno vodil mimo koče, kjer smo se še enkrat na kratko ustavili na klopi pod kočo in uživali v razgledu, nato pa smo kar urno stopali proti dolini. Na začetku je bila pot peščena in drseča, zato smo bolj počasi napredovali. V nižjem, gozdnem delu, smo poskušali hoditi hitreje, a so nas izdale že utrujene noge. Vračali smo se po poti mimo spomenika padlima kurirjema v NOB (tabla vodi 200 m od poti, a spomenika nismo uspeli najti) in mimo slapu Bašar vse do Savskih jam. Tam smo najprej vstopili v teman Korlnov rov in se sprehodili le nekaj korakov do manjšega vagona, naprej ni bilo mogoče. Nato smo se vrnili še do Črnega potoka in si osvežili prepotene obraze. Pred nami je bil le še krajši spust po širši gozdni cesti na levi strani potoka in že smo hitro stali ob avtu (ki na parkirišču sploh ni sameval kot zjutraj).

Prijetno utrujeni in zadovoljni z osvojenim vrhom smo dan zaključili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, oddaljen le krajšo vožnjo. Ogled vsekakor priporočamo, še posebej z otroki.

Povezani prispevki

Dostop

Do Jesenic najhitreje pridemo iz Ljubljane kar po avtocesti, ki jo zapustimo pri izvozu Lipce. Peljemo se skozi Jesenice. Sredi Jesenic, ko se že dalj časa peljemo mimo železniške proge, nas čaka dobro označeno semaforizirano križišče (ko sva obiskala Golico je to eno redko označeno križišče), pri katerem zavijemo desno. Pot nas pelje v breg in nas pripelje do Planine pod Golico. Avto lahko pustimo na primernem prostoru, midva sva se peljala mimo gostilne dokler se asfaltna cesta ni spremenila v makadamsko, avto pa sva pustila na večjem parkirišču pri mostu. Pot nadaljujemo peš prek tega mostu v breg in skozi vas v gozd.

Zanimivosti

Golica je vrh v Karavankah, ki leži na nadmorski višini 1836 m. Travnat vrh je številnim pohodnikom verjetno najbolj poznan po širnih narcisnih poljanah, ki južna pobočja Golice krasijo v mesecu maju. Tu rastejo gorske narcise, ki jih domačini imenujejo tudi ključavnice. Vrh prebivalcem pod njim predstavlja velik ponos tudi zaradi svetovno poznane skladbe bratov Avsenik Na Golici. Slabih 300 m pod vrhom stoji Koča na Golici, t.i. Nemška koča, ki so jo partizani med 2. svetovno vojno požgali, da ne bi služila Nemcem kot oporišče. Z istim razlogom je bila v tem obdobju požgana tudi koča na vrhu Golice, t.i. Slovenska koča.

Pot na Golico je markirana in občasno precej strma. Do vrha sicer obstaja več poti, večina pohodnikov pa ga obišče po najkrajši poti, ki se začne na Planini pod Golico, vasi severno od Jesenic, od koder do Koče pod Golico pridemo v približno 1 h 40 min. Izpred koče imamo do vrha še pol ure hoda. Na Golico se (po nekoliko daljši, dve do dve in pol urni, poti) lahko odpravimo tudi čez planino Markljev rovt in sedlo Suha ali po krožni poti čez Golico in Rožco.

Zemljevid

8.8 km, 06:26:19

Galerija slik