Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: težka
  • Trajanje: od 6 do 8 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad, poletje

  • Primerno za: pse, pohodnike
  • Nevarnosti: kače, nevaren teren (prepad), zdrs ali padec
  • Uživajte v: razgled, narava, turistična ponudba, gorsko cvetje, divje živali

  • Višina izhodišča: 1015 m
  • Višina cilja: 2060 m
  • Višinska razlika: 1045 m

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, kamnita pot, makadamski kolovoz, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: krožna pot

  • Naravne znamenitosti: potoki, reke
  • Urbane znamenitosti: brez

Kazalo vsebine


Thank you for rating this article.

Potopis

Na Roblek smo se podali iz smeri Završnice, izpred Tinčkove koče. Na parkirišču smo bili sicer malce pred sedmo uro, a smo bili že med zadnjimi. Pregledali smo vse smerokaze, si ogledali čebelnjak, nato pa hitro krenili na pot.

Pred nami je bil strm klanec, ki nas je po ožji travnati potki pripeljal na širok makadamski kolovoz, tam pa v senci gozda naprej v smeri koče pri izviru Završnice. Takoj za vhodnimi vrati na planino smo zavili rahlo desno na ožjo pot v smeri Robleka. Držali smo se leve poti, ki se je še naprej vzpenjala. Čez čas je pot postala bolj peščena, saj smo prečkali nekaj manjših melišč. Pod nogami nam je večkrat zdrsnilo in potrebna je bila velika previdnost pri vsakem koraku. Dvigovali smo se hitro. Odpirali so se nam lepi razgledi na okoliške gore in vse bolj smo se zavedali, da se strmo vzpenjamo po manjši dolinici. Pozitivna lastnost te poti je vsekakor bila, da smo bili večino časa, vse do grebena, v hladu sence. Šele na grebenu je ta dan za nas vzšlo sonce. Poleg sonca so nas tu začele spremljati tudi muhe in mušice, a hkrati tudi več cvetlic ob poti. Hoja po stranskem grebenu Begunjščice v primerjavi s prejšnjim strmim vzpenjanjem ni bila naporna. Občasno se je odprl razgled v dolino, na najlepšem se je videlo vse do Blejskega jezera. V kratkem smo stali na travnikih pod Roblekovim domom. Le še nekaj slikanja raznobarvnega cvetja in že smo sedeli na klopi pred domom. Čeprav smo izbrali krajšo, a težjo (delno zahtevno) pot, smo imeli še veliko energije. Ura je bila šele malce čez devet in dan se je pravzaprav šele dobro začel. Zato smo po počitku pred kočo sklenili, da naš pohod podaljšamo in gremo še na vrh Begunjščice.

Od doma smo odšli desno v smeri Velikega vrha. Tu smo prav hitro občutili poletno vročino, zato smo hodili težje in počasneje kot prej. Srečali smo več pohodnikov. Ožja kamnita pot je zahtevala zanesljiv korak. Po začetnem vzponu med nizkim grmičevjem smo prišli na greben z razpotjem, kjer se je odprl čudovit razgled. Od tu in vse do vrha pot prečka južno pobočje Begunjščice, zato je potrebna večja previdnost. Z občasnimi postanki in užitki v čudovitih razgledih na Gorenjsko smo skupaj s številnimi drugimi pohodniki prišli na vrh Begunjščice. Tu je bila gneča. Okrepčali smo se, si odpočili in se naužili lepih razgledov na okoliške vrhove (takega razgleda v mestu in dolini ne vidiš). Zaradi vse več oblakov se nismo zadrževali prav dolgo.

Na prvem ovinku spusta tik pod vrhom nam je pot prekrižal navadni gad (črn), ki se nam je na srečo mirno umaknil s poti med skale. Preostali del spusta je potekal z zanesljivim korakom in v stalni družbi drugih pohodnikov (večina se je spuščala z vrha kot mi, nemalo pa se jih je šele vzpenjalo). Za pot do vrha in nazaj do Roblekovega doma smo potrebovali približno 2 uri in pol, tako smo bili okoli poldneva že nazaj na Robleku.

V dolino se nismo vračali po isti poti, saj smo planirali prehoditi krožno pot. Zato smo se od Robleka sprehodili do opuščenega rudnika mangana, oddaljenega le nekaj minut hoda od samega doma. Potem smo spust nadaljevali v smeri Polške planine s Tomčevo kočo. Hodili smo po široki gozdni in senčni poti. Noge so bile že malce utrujene, zato nismo bili tako hitri kot smo pričakovali. Ko smo le dosegli planino, smo si na klopci v senci privoščili počitek. Energijo smo si nabrali še s preostalimi dobrotami iz nahrbtnika, nato smo krenili naprej. Nadaljevali nismo po široki makadamski cesti, ampak smo na razpotju pred kočo zavili levo na široko in blatno gozdno pot v smeri Tinčkove koče. Pred nami je bil daljši in strmejši vzpon, na vrhu katerega smo sledili levi cesti. Hodili smo po gozdu in pot se je pričela strmo spuščati. Bila je vse bolj zaraščena in slabše vidna, na srečo pa dobro markirana. Večkrat smo pomislili, kako prav je bilo, da smo za vzpon izbrali strmejšo in krajšo pot, saj bi na trenutni poti imeli v obratni smeri več težav z orientacijo. Nekje sredi gozda nas je ožja steza med visoko podrastjo pripeljala do položnega prečenja zahodnega pobočja Begunjščice, ki je bilo na več mestih kar precej neprijetno izpostavljeno. Veseli smo bili, ko je bilo prečenje uspešno za nami. Za konec smo prečkali manjši potoček in osvežitev s hladno vodo je bila še kako dobrodošla. Zaslišali smo zvoke avtomobilov in ugotovili, da smo že v bližini glavne makadamske ceste. Od tu nas je torej le še krajši vzpon po cesti ločil do parkirišča ob Tinčkovi koči.

Dan smo zaključili prijetno utrujeni in zadovoljni s prehojenim krogom, naš najmlajši pa tudi z osvojenim prvim dvatisočakom.

Povezani prispevki

Dostop

Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce in sledimo cesti v smeri Žirovnice. Z glavne ceste zavijemo desno v Žirovnico in na prvem križišču takoj levo, smer Moste. Peljemo se skozi naselje, mimo spomenika padlim borcem in naprej po klancu navzgor. Na vrhu klanca zavijemo desno v smeri Završnice, naprej mimo jezera Završnica in mimo odcepa za Valvasorjev dom. Pot je sprva asfaltirana, nato postane makadamska. Na več odsekih je potrebna previdnost zaradi večjih vdolbin in lukenj na cesti, tudi zgornji del ceste je pogosto v slabšem stanju. Poti sledimo vse do parkirišča v bližini Tinčkove koče (za ostrim ovinkom nasuto parkirišče, prostora za več vozil, smerokazi na levem robu in v neposredni bližini še nekaj drugih koč).

Zanimivosti

Begunjščica je pogorje oz. razpotegnjena gora v Karavankah, ki leži na nadmorski višini nad 2000 m. Greben je na jugu travnat in prostran, na severu pa prepaden. Zaradi številnih melišč, grap in žlebov, ki pogosto prekinjajo mogočne stene pogorja, Begunjščico imenujemo tudi gora stoterih grap. Najvišji vrh je Veliki vrh (2060 m), ki ima tudi razgledno ploščo in vpisno knjižico. Nudi lep razgled na spodnje bohinjske gore, Triglavsko pogorje, Kamniško-Savinjske Alpe s Storžičem, pa vse do Ljubljanske kotline. Na Begunjščico se lahko povzpnemo z več smeri: z Ljubelja čez Šentanski prelaz do vrha potrebujemo 2 h 45 min hoda, čez Preval 3 h 30 min in čez Zelenico 4 h hoda; z Lajba jo lahko osvojimo v 3 h 30 min; s Tinčkove koče preko Roblekovega doma v 3 h 15 min in s Tomčeve koče na Polški planini v 2 h 50 min.

Pod vrhom leži Roblekov dom na Begunjščici (1657 m). Dom se imenuje po Hugonu Robleku (1871-1920), farmacevtu in pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je umrl tragične smrti pri požigu Narodnega doma v Trstu. Dom se nahaja na zahodnem grebenu Begunjščice in s terase ponuja lep razgled na sosednji Stol, obširno gorenjsko ravnino od Podvina do Jesenic z Radovljico, Bledom in drugimi kraji, pa vse do Julijcev s Triglavom v ozadju.

Zemljevid

12 km, 07:52:43

Galerija slik