Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: zelo težka
  • Trajanje: več kot 1 dan
  • Predlagan letni čas: poletje

  • Primerno za: pohodnike
  • Nevarnosti: kače, nevaren teren (prepad), padajoče kamenje, zdrs ali padec
  • Uživajte v: razgled, turistična ponudba, gorsko cvetje, divje živali

  • Višina izhodišča: 1344 m
  • Višina cilja: 2864 m
  • Višinska razlika: 1520 m

  • Parkirišče: označeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, kamnita pot, skalna pot
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: ni učna pot, ni krožna pot

  • Naravne znamenitosti: jezero
  • Urbane znamenitosti: kapelice

Kazalo vsebine


5 1 1 1 1 1 Rating 100% (1 Vote)

Potopis

25.7.2006

V ranem jutru smo se začeli vzpenjati po gozdni, dokaj strmi poti. Nahrbtniki so bili težki, a mi smo vzdržali pritisk, saj so nam pot krajšale rože. Po klančku gor, po klančku dol smo se sprehodili nad planino Konjščica in prispeli do našega prvega postanka pri Jezercu, majhni dolinici med ViševnikomMalim in Velikim Draškim vrhom in Toscem. Tu je še vedno ležal sneg. Ko smo se odžejali in naužili lepot narave, smo se odpravili proti Studorskem prevalu, ki se dviga dobrih dvesto višinskih metrov nad Jezercem. Od tu naprej pa nas je pot vodila po pobočjih Tosca.

Sama pot ni bila strma, niti naporna, a je kar ni in ni hotelo biti konec. Končno smo na naše veliko veselje uzrli kraj, kjer smo se namenili zaužiti naš zajtrk – Vodnikov dom. Pri Vodnikovem domu smo si odpočili, pojedli sendviče in napolnili rezervoarje z vodo. Ko smo odrinili smo ugotovili, da se je lagoden sprehod končal; pričel se je prvi resnejši vzpon. Za nami je bilo že nekaj ur hoje, nahrbtniki so bili še vedno enako težki in mi smo pričeli kazati znake utrujenosti. Po skalnati poti smo prispeli do naslednjega postanka – Konjskega prevala, ki je dobil svoje ime po konjih, ki so iz Krme oskrbovali tako Planiko kot Kredarico.

Na Konjskem prevalu smo si privoščili drugo okrepčilo ter preizkusili naše znanje nemščine v pogovoru z mladim planincem iz Nemčije. Ker se je Kredarica zavila v meglo, oblaki pa so se pričeli nabirati tudi drugod po nebu, smo se kmalu odpravili naprej po poti prek Kalvarije. Kdor je že hodil po njej ve od kod ji ime. Pot je strma, kamenje se ti melje pod nogami. Srečali smo se tudi s prvimi klini in zajlami. Seveda pot ne bi bila nič posebnega, če se ne bi kake pol ure pred kočo oglasilo grmenje, črni oblaki pa so prekrili nebo.

Luka je zajela panika, Jure je v njih našel dodatno energijo, Špeli pa so vedno bolj pešale moči. Tempo našega vzpenjanja se je dvignil, preizkusili smo našo vzdržljivost in ubežali nevihti. Moč smo črpali iz zvonjenja, ki se je slišal iz Kapelice Lurške Matere božje na Kredarici, resnično pa smo se oddahnili šele pri koči.

Sledil je počitek v domu. Ob dveh smo prejeli ključe naše sobice in kmalu smo popadali po posteljah. Najbolj utrujeni Bubi je zaspal, drugi Bubi pa se je z Juretom zapletel v prijeten in zanimiv pogovor. Ko smo si odpočili, smo se odločili malce razgledati po okolici koče, žal pa nam je namero preprečila nova nevihta. Tako smo se vrnili v sobo in počakali na razjasnitev, nato pa si ogledali kapelico, pot naslednjega dne, kavke in razgled v dolino. Sledil je umik v postelje in bolj ali manj globok spanec.

26.7.2006

Bubi je ob rani uri zapel budnico in ob 4.45 smo pričeli lesti iz postelje. Čez nekaj minut se je pričela helikopterska dostava potrebščin po planinskih kočah, tako da se nismo mogli dokončno prebuditi in uživati v tišini jutra. Po umivanju zob in pospravljanju sobe smo se kar zakadili proti steni. Sončni vzhod smo doživeli ravno pod prvimi klini, tako da smo lahko v objektiv zabeležili lepe trenutke.

Pričel se je vzpon in še preden smo se zavedli nevarnosti poti, smo bili že ujeti v nedrjih stene. Kljub tremi smo se med številnimi klini in zajlami prebili naprej, pogled v dolino je bil namreč vratolomen. Zaradi nizke rasti smo se včasih srečali s težavo v obliki prevelike razdalje med posameznimi klini ali oprimki. Adrenalin je bil tako še višji, z njegovo pomočjo in ob pomoči samovarovanja pa smo prispeli na vrh Malega Triglava.

Po kratkem počitku smo nekje našli pobegli pogum, na vrhu pa smo pustili pamet in nahrbtnike. Prek grebena smo ob varovanju osvojili skalnato pobočje pod vrhom Triglava, nato pa še vrh in z njim Aljažev stolp.

Odprl se nam je čudovit razgled, ki je kar klical po fotografiranju. Po slikanju pa smo klicali tudi mi. Ko smo dokumentirali naš prihod na najvišji vrh Slovenije, smo pričeli dokumentirati še naš krst, ki ga je Bubi izvedel z usmiljeno ročico. Sledila je ugotovitev, da Bubi kljub temu, da je Triglav obiskal že v četrto, še ni bil krščen. Tako smo krščenci krstili krstitelja, a nežnosti mu nismo vrnili.

Čestitamo!

Pot nazaj nas je vodila ponovno prek Malega Triglava, kjer smo našli nahrbtnike, z njimi pa tudi pamet, ki je upočasnila naš korak. Tako smo se odpravili proti Planiki, a se je pot malce zavlekla, kar se je poznalo tako na uri kot tudi na naši psihi in vremenu. Pri koči se je prilegel zajtrk – klobasa in paradižnik. Ura, pardon Luka, je že vihtela svoj neusmiljeni bič, ki smo se mu prostovoljno uklonili. Hodili smo kot bi nas nosil vihar in še pred njim smo prišli do velike in skrite koče na Doliču.

Kratko malico je spremljala resna diskusija o tem, kako naj nadaljujemo naše popotovanje. Oblaki niso napovedovali nič dobrega, a smo se vseeno odpravili proti Hribaricam z željo osvojiti Dolino triglavskih jezer. Po nekaj metrih stran od koče pa je Bubi pokazal znake nervoze in ponovili smo diskusijo, v kateri je padla nova odločitev – nočitev na Doliču. Ko smo pri koči želeli nadaljevati našo malico in smo hkrati pričeli premlevati našo odločitev se je ulilo. Če bi pot nadaljevali, bi nas nevihta ujela ravno nekje pod Hribaricami, tako da smo uvideli, da se je Jure pravilno odločil. V koči je bilo namreč bistveno bolj prijetno kot bi bilo 300 višinskih metrov višje na skalnati pokrajini Hribaric. Med čakanjem na sobo smo se kratkočasili s kartanjem, naredili pa smo tudi spremenjen načrt prihodnjega dne. Ko smo se raztovorili v sobi, smo malce polegli, nato pa smo se odpravili raziskovat okolico koče. Preizkusili smo smučanje na kratkem jeziku snega za kočo, a je bilo bolj zabavno kepanje. Razgled v Trento so nam zakrivali hribi, Triglav pa smo videli v soncu nad nami. Zvečer smo kar popadali po posteljah in zaspali.

27.7.2006

Luka nas je še zadnjič prebudil navsezgodaj zjutraj, še zadnjič smo zložili stvari v nahrbtnike, pregledali sobo, umili zob in že smo jo v ranem jutru mahnili proti našemu cilju tretjega dne – Dolini triglavskih jezer. Pot se je vzpenjala po kamniti in ozki poti, s katere smo uzrli prvo jutranje sonce in kmalu vrh Hribaric. Tam nas je s presenečenjem pozdravil gams, ki je užival v dotedanji jutranji tišini. Ob pogledu na to lepo žival smo se dokončno prebudili in pot nadaljevali po čisto skalnatem, a dokaj ravninskem pobočju (večkrat smo se namreč srečali z mislijo ali smo nemara na kakšnem drugem planetu).

V kratkem smo srečali tudi prvo zeleno tablo s puščico, ki označuje pot v Dolino triglavskih jezer, za katero nismo niti slutili, da nam bo prinesla še toliko lepih presenečenj. Nismo dolgo hodili, ko smo zaslišali oglašanje divje kure, točneje belke. Na začetku smo videli zgolj eno, a nam je še ta zaradi svoje varovalne barve kaj hitro izginila izpred oči in fotoaparatov. Po nekaj nadaljnjih korakih pa je Bubi oznanil, da naj preostala člana pripravita fotoaparata! V kotanjici pred nami je bilo veliko število belk, ki so se oglašale in mirno sprehajale med skalovjem. Mi smo se jim približali, kar se jim je pri njihovem dokaj hitrem tekanju in umiku dalo. Kmalu pa smo nadaljevali našo hojo in pustili belkam, naj uživajo v svojem miru.

Srečali smo prva pohodnika ter ju posvarili na belke, onadva pa sta nam povedala še lepšo novico; pred nami je čreda kozorogov. Oči so se nam kar zasvetile in tiho smo stopali naprej po poti, dokler ni naš pogled v daljavi uzrl prvega lepotca. Sam pogled nanj je bil vreden hoje in vsega truda preteklih dni. Za nameček smo ugotovili, da naša pot pelje ravno mimo kozorogov, zato smo hiteli naprej, da bi jih mogoče videli še več. In res smo srečali celo čredo večinoma mladih kozorogov, ki so se igrali in med seboj tekmovali, se parili in uživali v svobodi. Precej časa smo si vzeli zanje, a ura je klicala in tudi kozorogom smo z večkratnim pogledom nazaj le obrnili hrbet ter odšli svojo pot.

Na eni strani smo videli Zasavsko kočo na Prehodavcih, na drugi strani v dolini pa prvo večjo lužo – Zeleno jezero. V nekaj minutah smo se spustili do njega ter se osvežili z njegovo svežo vodo. Pogled nanj je bil čudovit, njegova mirna lega sredi mogočnih gora pa nas je popolnoma prevzela. Nekaj lepih utrinkov smo tudi dokumentirali, nato pa po krajšem postanku nadaljevali pot proti naslednjemu, bistveno večjemu jezeru.

Pot nas je vodila po zeleni, travnati dolini, polni cvetja in narave, ki smo jo v preteklih dveh dneh v skalah že kar pogrešali. Kmalu pa je Luka opozoril na novo presenečenje – svizce! Fotografa sva bila hitro v svojem elementu, a za spretne svizce še vedno prepočasna. En svizec nam je hitro ušel pod svojo skalo, drugi pa nam je namenil še nekaj radovednih pogledov ter jo nato tudi sam pobrisal na varno. Te čudovite živali je bilo čudovito opazovati v njihovem naravnem okolju, pa čeprav so se nam prikazali samo za kratek čas. Lahko rečemo da smo imeli kar malce sreče in seveda dobro oko.

Naš izlet smo polni lepih spominov na čudovite prizore živali nadaljevali po ozki, kamniti in precej spolzki poti, ki nas je kaj hitro pripeljala do novega jezera Ledvičke. To jezero je bistveno večje od prejšnjega, a tudi leži v veliki kotlini obdani z gorami, tako da smo tako lahko občudovali njihove odseve v bistri vodi.

Naredili smo nov počitek, se spustili do jezera in na hitro pokramljali s pohodniki. Pred nami je bilo le še slabo uro hoda do Koče pri Triglavskih jezerih. Na nebu so se že pojavljali prvi temni oblaki, ponovno pa smo videli novo druščino svizcev, ki se je veselo sončila na še zadnjih toplih žarkih dneva. Po ozki ter spolzki kamniti poti smo prispeli do Močivca, ki se nahaja za Kočo pri Triglavskih jezerih, na njeni drugi strani pa se je razprostiralo Dvojno jezero.

Ko smo si pred kočo pripravili malico, so nas pozdravile prve dežne kaplje, zato smo se s hrano in pijačo okrepili na toplem v koči. Nekajkrat je zagrmelo, zato smo naredili daljši postanek in počakali, kaj bo povedalo vreme. Ker je čez nekaj časa nebo postalo svetleje, smo se odločili za nadaljevanje naše poti.

Še zadnjič smo si ogledali Dvojno jezero, nato pa smo se pričeli vzpenjati prek prevala Štapce. Ponovno je zagrmelo in za nami smo videli črne oblake. Hiteli smo se vzpenjati, pri tem pa smo se srečali z lesenima lestvama ter nekaj zajlami za pomoč pri vzponu na drugo stran pobočja. Ko smo le-tega premagali, se je grmenje ponovilo in v kratkem je začelo deževati. Okrepili smo se z nekaj vode in urno nadaljevali pot. Ni bilo časa za počitek, saj bi se lahko to grmenje in deževje razvilo tudi v veliko nevihto, ki ni ne prijetna, ne varna. Na srečo nam je vreme prizaneslo, tako je v času, ko smo prišli do Dednega polja, prenehalo deževati. V slabe pol ure smo prispeli do Planine Jezero, ki je bila naš zadnji postanek pred zaključkom izleta.

Prilegel se je še zadnji počitek in boljše vreme. Ker smo celo pot pospešeno hodili, smo si zadnji spust privoščili v bolj lahkih korakih, saj smo imeli časa še dovolj, pa tudi slabo vreme nas ni več preganjalo. Malo pred tretjo uro smo veseli prispeli do Planine Blato, kjer nas je že čakal naš „taksist“ Miha. Za zaključek nas je tri srečno prispele pohodnike še slikal in že smo hiteli z razbremenjevanjem naših ramen ter nog. Z veseljem smo se odpeljali toplemu kosilu naproti.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se mimo Kranja, Brezij in Lesc, nato pa zavijemo proti Bledu. Pot nadaljujemo proti Pokljuki (v Bledu zavijemo na semaforiziranem križišču desno). Cesta se vzpenja proti Pokljuki, ko pa pridemo na planoto pa nadaljujemo pot po glavni cesti (je v slabem stanju) do vojašnice. Pri njej zavijemo desno na makadamsko cesto in pot nadaljujemo proti smučišču. Tam lahko pustimo avto ali pa se peljemo še nekaj minut naprej ter pri oznaki za Triglavski narodni park pustimo avto ter pot nadaljujemo peš.

Zanimivosti

Triglav je najvišji vrh v Sloveniji in hkrati v Julijskih alpah, ki leži na nadmorski višini 2864 m. Na samem vrhu stoji Aljažev stolp, ki pohodnikom nudi zasilno bivakiranje, pod vrhom pa na Kredarici najvišji hotel v državi. Če imamo srečo z vremenom, vrh Triglava nudi čudovite razglede po celi Sloveniji, celo vse tja do morja, in tudi na Avstrijske ter Italijanske tritisočake.

Na Triglav se lahko povzpnemo s kar 9 izhodiščnih točk, med katerimi so najbolj znana slednja: Rudno polje oziroma konec ceste na Pokljuki, od koder vrh v dobrih 6 h lahko osvojimo čez Kredarico ali čez Planiko in Mali Triglav ali čez Planiko in Triglavsko škrbino ali pa v 7h 30 min čez Kugyevo polico; Aljažev dom v Vratih, od koder vrh lahko osvojimo po Tominškovi poti v 5h 30 min ali čez Prag v 6 h ali čez Plemenice 6 h 30 min; in Dolina Krma, od koder vrh lahko osvojimo v približno 6 h čez Kredarico ali čez Planiko in Mali Triglav ali čez Planiko in Triglavsko škrbino. Več informacij o ostalih izhodiščih pa tule.

Z vrha Triglava lahko pot nadaljujemo tudi do Bivaka pod Luknjo (1480 m), do Doma Planika (2401 m), do vrha Glava v Zaplanji (2556 m), na vrh Mali Triglav (2725 m), do vrha Morbegna (2520 m), do Triglavskega doma na Kredarici (2515 m) ali do Tržaške koče na Doliču (2151 m), vsi v oddaljenosti približno 2 km.

Zemljevid

29.5 km, n/a

Galerija slik