Hribi

Info

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 3 do 5 ur
  • Letni čas: pomlad, poletje

Višine

  • Višina izhodišča: 1306 m
  • Višina cilja: 1602 m
  • Višinska razlika: 296 m

O poti

  • Parkirišče: označeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: krožna pot

Vrednote

  • Uživajte v: razgled, turistična ponudba
  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: zapuščene zgradbe

Potopis

Na Možica, tako kot tudi na ostale okoliške hribe, vodita dve poti – direktna in mimo Lajnarja. Sami smo izbrali malce lažjo in bolj razgledno pot mimo Lajnarja. Markirana steza se tu vije pod malo vlečnico do njenega konca, nato pa strmo navkreber po ozki poti do sedla. Na sedlu se pot zravna in odpre se nam lep razgled. Pred nami je novo križišče – proti Možicu lahko napreč pridemo prek Slatnika ali pa se Slatniku izognemo. Smerokaz nam ni bil ravno v pomoč, a zgrešiti ni bilo možno.

Odločili smo se za strmejšo pot prek Slatnika (1609m.nm.v.). Ves čas smo hodili le nekaj metrov pod grebenom. Tako smo prečkali travnato pobočje omenjene gore. Tu je potrebna previdnost, da ne pride do zdrsa, drugače pa pot ni naporna. Ko pridemo na križišče, kjer se obe smeri združita, bi lahko skočili še na vrh Malega Slatnika. Mi smo rajši naredili nekaj posnetkov, se naužili lepot okolice in se odpravili naprej proti Možicu.

Pot se je razširila in po nekaj minutah smo prispeli od stare kasarne, ki sedaj služi kot "dišeč" hlev za ovce. Tu smo srečali tudi njihovega pastirja, s katerim smo se zapletli v prijeten klepet, nato pa nadaljevali pot proti z železom okovanim vrhom.

Z Možica, ki ga od daleč zlahka prepoznamo po njegovi železni glavi, ki je ostanek bunkerja, je bil čudovit razgled na okolico. V miru smo počili, pomalicali in se razgledali, nato pa smo se pred prihajajočo trumo planincev umaknili spet v samoto manj prehojene poti, ki smo jo zagledali na naši levi. Vodila nas je mimo bunkerjev, nato pa se je pričela spuščati. Kot smo ugotovili, je šlo za direktno pot na Možica iz Soriške planine. Na njenem križišču, po približno 50 višinskih metrov spusta, smo izbrali skrajno desno pot in se vrnili do kasarne, kjer nas je pričakala kamnita ovčka, nato pa nadaljevali proti Slatniku. Na križišču smo izbrali desno pot, ki se izogne vrha. Gre za široko, po ravnem speljano pot, s katere smo opazovali jadralne padalce. Tako smo prispeli do sedla med Slatnikom in Lajnarjem.

Vzpon pred nami je bil, tako kot vsi vzponi današnjega dne, strm, a kratek. Že po kakih desetih, petnajstih minutah smo namreč stali na vrhu Lajnarja. Vrh označuje hiška, bazna postaja mobilnega omrežja. Počitek, opazovanje razgleda, nato pa spust v dolino. Na sedlu med Lajnarjem in Trauhom smo na mojo željo spust prekinili in se za 20 minut zagrizli v strm breg. Pot je bila sicer shojena, a trava je bila tu višja kot drugje. Ker je postalo vroče, vrh pa so zasedle muhe in leteče mravlje, smo naredili samo eno sliko in se spustili v dolino.

Po štiridesetih minutah hoje smo dosegli kočo na Soriški planini, kjer smo dočakali hladno pijačo. Pred soncem smo se umaknili v avto ter pohod zaključili v senci kitajske restavracije v Bitnjah.

Povezani prispevki

Dostop

Na Soriško planino, kjer smo pustili avto, se lahko pride iz loške ali bohinjske smeri. Mi smo prišli iz loške smeri.

Škofji Loki sledimo smerokazom za Železnike. Peljemo se po dolini, tako da zgrešiti ne moremo. Ko prispemo do razcepa v obliki vilice, sledimo smerokazu za Soriško planino. Peljemo se mimo Sorice.

Ker je bila na dan izleta cesta mimo Sorice zaprta (verjetno jo obnavljajo), smo sledili obvozu. Na omenjenem križišču smo zavili levo (smer Tolmin) in sledili cesti, ki nas je peljala mimo Petrovega Brda . Na večjem križišču smo zavili desno (Soriška planina, Bohinj). Kmalu za tem smo se priključili cesti, ki bi nas normalno pripeljala mimo vasi Sorica.

Avto smo pustili na parkirišču na Soriški planini.

Zanimivosti

Iz Bohinjske Bistrice ali pa iz Železnikov prek Zgornje Sorice pridemo do znanega zimsko-športnega središča Soriška planina, ki je znana po smučiščih, tekaških in sankaških progah. Okoli nje se v polkrogu razprostirajo slabo uro hoda oddaljeni vrhovi Možic, Lajnar, Trauh oziroma DravhSlatnik in ŠavnikMožic se nahaja zahodno od smučišča. Visok je 1602m. Na vrhu ima značilno kapo - kovinsko kupolo starega bunkerja, zaradi česar ga lahko že od daleč ločimo od ostalih vrhov. Z njega imamo lep pogled na Julijske Alpe in okoliške vrhove ter planino pod nami. Lajnar je vrh smučišča Soriške planine in je visok 1549m. Tudi tu je na vrhu kovinska kupola bunkerja, a za lažjo orientacijo si je boljše pomagati kar z napravami na smučišču - gre za najvišjo točko smučišča. Dravh oziroma Trauh, je 1547m visok vrh vzhodno od smučišča. Vrh je tako kot pri ostalih neporaščen in nudi lep pogled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Soriško planino in Julijske Alpe.

Zemljevid


Prenesi kot datoteko GPX

Galerija slik