• Znamenitosti

  • Dostop

  • Zemljevid

  • Opis pohoda

  • Podatki

  • Galerija slik

Znamenitosti

Kras je pokrajina, tudi planota, v jugozahodnem delu Slovenije, od koder se širi tudi na Tržaško pokrajino. V javnosti je poznana predvsem kot območje čudovitih in nenavadnih kraških pojavov. Glavno mesto regije je Sežana, poleg nje pa velja omeniti še Divačo, Dutovlje in Komen. Zaradi bližine Jadranskega morja tu prevladuje sredozemska klima in posledično tudi sredozemsko rastje. Prvotno so tu rasli hrasti, ki so jih kasneje nadomestili z borovci. Sedaj zaradi intenzivnega izkoriščanja gozd pokriva le še tretjino Krasa. Med najbolj poznane kraške pojave zagotovo spadajo jame. Najbolj znane so Vilenica, Škocjanske jame in Postojnska jama. Na krasu so se rodili ali živeli številni pomembni možje naše zgodovine: Srečko Kosovel, Maks Fabiani, Ciril Zlobec, Igo Gruden, ...

Po Krasu je potekala tudi Soška fronta. Gre za del bojišča prve svetovne vojne med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, ki je potekalo od Rombona do Tržaškega zaliva. Večina jo je potekala po slovenskem visokogorskem svetu, po dolini reke Soče (od tod tudi ime) ter na kraških planotah. Boji so se pričeli 23. maja 1915 in se nato prek dvanajstih bitk končali 27. oktobra 1917 s „čudežem pri Kobaridu“, silovitim napadom avstro-ogrske vojske in uporabo bojnih plinov. Zaradi neugodnega terena velja za eno najtežjih bitk vojne. Na Krasu je vojake poleg ostalih težav pestilo tudi pomakanje vode. V spomin in opomin sedaj nekatera kraška društva urejajo Pot miru po Krasu.

Dostop

Po primorski avtocesti do izvoza Razdrto, kjer zavijemo desno proti Novi Gorici. Iz ceste rezervirane za motorni promet zavijemo pri Šempetru, še vedno v smeri Nova Gorica - Sežana. V Novi Gorici se odpravimo proti industrijski coni, nato pa zavijemo mimo Vrtojbe proti Mirnu, Lokvici in Opatjem Selu. Pred Opatjim selom zavijemo levo proti Lokvicam. Avto pustimo na označenem parkirišču, lahko pa se peljemo po označeni cesti proti Cerju in avto pustimo bodisi pred spomenikom ali pa kje ob poti.

Zemljevid

6,4 km, n/a

Opis pohoda

S potjo smo pričeli kar na omenjenem parkirišču, kjer so nas smerokazi usmerili proti Pečini in jami Pečinki. Pot je takoj zavila v slikovito kraško pokrajino grmičkov in, glede na letni čas, rdečega ruja. Čeprav je celotna pokrajina prepredena z večjimi in manjšimi potmi ter cestami, so nam dobro postavljene in lepo vidne oznake ves čas kazale pravo smer ter nas preko nešteto posnetih fotografij pripeljale do jame Pečinke. Jama je bila žal zaprta za ogled (verjetno jo odprejo samo za organizirane skupine), zato smo pot nadaljevali proti Pečini in od tam občudovali prelep razgled na kraško pokrajino.

Sledil je obisk Borojevićevega prestola, kjer stoji tudi spomenik – kažipot. Slednji je bil postavljen na čast poveljniku VII. korpusa avstro-ogrske vojske, nadvojvodu Jožefu. Prestol pa nosi ime po poveljniku V. avstro-ogrske armade. Čudovita pokrajina, rdeče obarvan ruj in lepo ter za začetek novembra toplo vreme so nas gnali naprej proti Cerju. Iz ozke, gozdne poti sva žal prišla na široko makadamsko cesto, številni avtomobili pa so naju opomnili, da nismo sami na Krasu.

Cerje se sedaj vidi že od daleč, pravzaprav nas je spremljal celo pot. Tu namreč gradijo ogromen spomenik v spomin braniteljem slovenske zemlje. Glede na njegovo velikost upam, da bo resnično služil miru in ne politiki, hkrati pa tudi upam, da bo za javnost odprta tudi kakšna razgledna ploščad, saj mora biti z vrha še lepši pogled na okolico, kot je spodaj.

Pri nadaljevanju poti sva imela malo sreče. Pod spomenikom je treba zaviti na desno, a pravih označb ni bilo videti. Sicer bi bilo bolj pravilno nadaljevati kar po cesti do križišča in tam zaviti desno, a nama makadamski prah ni preveč dišal. Rajši sva se odločila za mir, sonce in ruj. Vseeno pa se je gozdna pot priključila cesti. Tu smo si ogledali še spomenik italijanskim vojakom.

Na najino veselje smo kmalu zavili v gozd proti ostankom protiletalske obrambe, ki se skriva v miru narave, a je le nekaj minut hoje oddaljena od ceste. Od tam smo se obrnili proti Lokvicam. Pred vasjo smo si ogledali še Štirno, vodnjak in žalostni ugotovili, da smo eno od znamenitosti vseeno izpustili. Po petih urah lagodne hoje, uživanja v pogledih in razgledih ter seveda obveznega slikanja rdečih motivov smo prišli do avtomobila. Ker pa je bilo sonce še visoko na nebu, smo si ogledali še Štanjel.

Podatki

Lokvica 217 m
Pečinka 308 m
Cerje 343 m
Čas hoje 5 ur
Datum 1.11.2009