1 1 1 1 1

Podatki o knjigi

  • Avtor: Vladimir Bartol
  • Polni naslov: Alamut
  • Originalni naslov: Alamut
  • ISBN: 961-6387-10-3
  • Število strani: 462
  • Jezik: slovenščina

Kratka vsebina

Roman Alamut avtorja Vladimirja Bartola nas popelje v Perzijo, kakršna je bila leta 1092, ko se bijejo boji za prevlado v Iranu. Skozi sicer zgodovinsko dogajanje nam poskuša avtor po korakih prikazati dejanja glavne osebe v knjigi, vodje sekte izmailcev Hasan Ibn Saba, poznanega kot Seidun, ki zaprt visoko nad svojimi sledilci kuje načrt za izpolnitev svoje vizije vere. Njegova dejanja vidimo najprej kot domoljubna, nato srhljivo sadistična in na koncu strogo filozofska. Bartol nas tako na koncu napete knjige pusti pred odločitvijo, ali je bil njegov glavni junak zmešan norec ali prefinjen strateg in človekoljub.

Zgodba se prične z mlado, lepo Alijevo sužnjo Halimo, ki v spremstvu bojevnikov potuje v njej neznan svet. Ne ve niti ali je s prijatelji ali sovražniki, niti kakšna bo njena usoda. Ve le to, da je pred njo pot polna nevarnosti, njen cilj pa zavit v skrivnost. Na drugi strani spoznamo mladeniča Ibn Tahirja, ki ga pošljejo iz rodnega mesta Save v skrivnostno trdnjavo Alamut, kjer naj bi se izučil za bojevnika.

Nihče od njiju ne ve, kakšna je dejansko njuna usoda in v kakšne kraje bosta prišla. Njun vladar bo namreč veliki bojevnik, verski voditelj in strateg Hasan Ibn Saba, ki visoko v stolpu vleče niti skrivnostnega načrta.

Ibn Tahir prispe v trdnjavo, kjer se prične učiti za bojevnika. Zaradi svojih sposobnosti in porekla je hitro povišan med četo izbrancev, najpogumnejših vojakov imenovanih fedaijev. Ti so deležni najbolj trdega učenja, napornih treningov in verske vzgoje. Dolžni se čutijo dati svoje življenje v izpolnitev višjih ciljev, kar večkrat dokažejo tako med učenjem kot tudi v bitkah.

Blizu njih, a za visokimi zidovi, biva Halima z ostalimi dekleti. Lepotice se učijo izbranih veščin zapeljevanja, ljubljenja in ženskosti ter uživajo vse užitke, ki jih življenje lahko nudi. A v resnici je njihova vloga hurij, rajskih deklic, strašna – so namreč orodje, s katerim bo veliki Hasan prepričal fedaije in ostale vernike v svojo vsemogočnost ter obenem, da ima ključe rajskih vrat.

Ko se prične boj za obstanek Alamuta se fedaiji odlično odrežejo in najboljši trije, Ibn Tahir, Sulejman in Jusuf, so povabljeni, da noč preživijo v raju. Omamljeni s hašišem verjamejo, da so bili resnično v raju in uživali ljubezen hurij. Njihovo prepričanje je tako močno, da v to prepričajo tudi ostale fedaije in vse v trdnjavi, glas pa seže še celo izven zidov trdnjave do njihovih sovražnikov. Vsi verjamejo, da ima Hasan ključe raja, kar v privržencih vzbudi popolno zaupanje v zmago in svojega voditelja, pri sovražnikih pa smrten strah.

To prepričanje se še utrdi, ko Hasan ukaže Sulejmanu in Jusufu storiti samomor, ona dva pa ukaz izpolnita brez razmišljanja in s trdno vero, da bosta kmalu za vedno med hurijami uživala zaslužene sladkosti. Hasan obdrži Ibn Tahirja pri življenju, saj ima z njim večje cilje. Pošlje ga na samomorilski pohod proti svojemu nekdanjemu zaupniku in prijatelju ter sedanjemu nasprotniku, sultanovemu vezirju Nizamu al-Mulki. Ibn Tahir vezirja ubije, a pred smrtjo mu le-ta razkrije svoje videnje Hasanovih načrtov ter resnico o raju v katerem je bil.

Ibn Tahir se ob spoznanju raja in resnice o njem odloči, da je treba Hasana ustaviti. Odpravi se na nov pohod, tokrat namenjen ubiti svojega voditelja. Resnično pride do Hasana, a tu odkrije še tretjo resnico, pravi obraz Hasanove vere: »nič ni resnično, vse je dovoljeno«. Spozna najvišje skrivnosti vere in končno razume Hasanova dejanja.

Hasan tako ustavi napad Ibn Tahirja in mu pusti oditi po svetu ter živeti v soju novih spoznanj. Kasneje odpošlje novega fedaija, ki ubije sultana in povzroči razpad turške države. Sam pa se do smrti zapre v svoje prostore in se poglobi v verske nauke ter spoznanja.

Razmišljanje

Filozofsko vprašanje o tem, ali je svet resničen ali zgolj laž naših čustev, razdeljuje filozofe in tudi ostale ljudi že odkar pomnijo. Odgovora na to vprašanje ni in ga verjetno tudi nikoli ne bo. Morda se je z zgodovinsko zgodbo o vladarju Alamuta, Hasanom Ibn Sabom, temu odgovoru še najbolj približal Vladimir Bartol. Ali pa je zgolj predstavil spoznanja, ki so mu jih lažnivi čuti ponudili na pladnju?

Na začetku se nam morda zdi Seidun popolnoma nor verski blaznež, ki je okoli sebe zbral vojsko enako mislečih slepo sledečih ovac. Njegova dejanja zagotovo kažejo na nek blazen načrt, ki si ga lahko zamisli le prevroča in s svojimi blodnjami zaslepljena glava. Norec se tekom pripovedi izkaže še za krvoločnega in sadističnega egoista, ki v želji po lastni mogočnosti laže svojim najbolj zvestim podanikom in jim izkrivlja njihov pogled na svet celo z uporabo droge, alkohola ter potešitvijo spolne sle.

A bolj ko spoznavamo globino misli tega vojskovodje, bolj nam je jasno, da je sam pri sebi že našel odgovore na vprašanja o etičnosti svojega početja. Ugotovil je, da ni nič resnično in če ni nič resnično, je vse dovoljeno. Ali z drugimi besedami: če nekdo resnično verjame, je lahko lažen svet dejansko resničen. To podkrepi z dejanjem dveh fedaijev, ki jih pošlje v smrt, ona dva pa z nasmehom na ustih izpolnita vladarjev ukaz, saj vesta, da bosta ponovno prišla v raj.

S tem dejanjem Hasan dokaže sebi, kasneje pa tudi tistim, ki jim razkrije svoja dejanja in razloge zanje, da ima prav. Fedaiji so pripravljeni narediti vse, da ostanejo v svojem svetu. Svetu, ki so ga izkusili z vsemi čutili. A ker ne vedo, da čutila niso mogla videti zidov raja, tudi ne posumijo, da je bil le-ta v resnici sosednji vrt.

Tako najdemo odgovor na začetno vprašanje: »Ali je svet resničen ali le laž naših čutov?«. Svet je resničen toliko, kolikor smo pripravljeni verjeti vanj. Pa naj bodo naša čutila resnicoljubna ali lažniva. Ta odgovor hkrati ponudi tudi novo ugotovitev, precej bolj strašno kot so dejanja velikega Ibn Sabe.

Če lahko preslepimo naša čutila in jim prikažemo našo vizijo sveta kot edinega resničnega, lahko vodimo človeka v smer, ki jo želimo. Tako lahko voditelji pridobijo somišljenike in podanike, ki so pripravljeni za pravo stvar storiti vse. Pri tem jih ne ustavita niti bolečina, niti grožnja smrti. Pomembno je sledenje svojemu svetu, četudi do bridkega konca.

Izhod iz iluzije, ki nam jo pripravlja naša okolica in kateri so podvržena naša čutila je zgolj to, da svet okoli nas stalno preverjamo skozi čutila nasprotnikov. Pot nam na koncu pokaže sam Bartol, ko dovoli Ibn Tahirju poslušati in razumeti tudi nauke Ibn Sabe in Nazima al-Mulke, s čimer je na koncu lahko prišel do svoje resnice ter se tako otresel Seidunove ječe.