Naslovna slika

Podrobnosti izleta

  • Trajanje: cel dan
  • Predlagan letni čas: poletje

  • Uživajte v: mir, narava

  • Naravne znamenitosti: posebno drevje
  • Urbane znamenitosti: cerkve, samostani

Kazalo vsebine


1 1 1 1 1

Potopis

Avto smo pustili pri ostankih gostilne Žolnir, ki jo je pred kratkim žal prizadel požar. Usmerili smo se na makadamsko cesto, ki nas je mimo travnikov, polj in pokritih nasadov vodila proti začetkom gozda. Oznake za Ressljevo pot (veliki tiskani R) so nas obrnile levo na cesto, ki je postajala vse ožja. Kmalu smo se prebijali prek močvirnih tal in poti preraščene s podrastjo. Pot zvesto sledi vodnemu jarku. Mi smo se za naš izlet odločili prezgodaj, saj je še prejšnji dan deževalo. Jarki so bili tako še vedno polni vode in so poplavljali. A na začetku težav še ni bilo.

Sledili smo torej prvemu jarku in prispeli do brvi. Po njej smo se podali proti drugemu jarku, ki pa je hkrati tudi povsem namočil pot. Polni blata smo cmokajoče nadaljevali. Pokrajina okoli nas je bila vedno bolj divja, a hkrati tudi zelo, zelo lepa. Žal se nismo mogli posvetiti iskanju in občudovanju redkega rastlinstva. Čeprav oznake res niso bile na vsakem deblu, pa je bila pot dobro vidna. Težave nam je predstavljalo predvsem blato, zaradi katerega smo morali hoditi bolj previdno. Na robu obupa, a še vedno z nepremočenimi čevlji, smo prispeli do konca jarka in skoraj stekli proti suhi makadamski cesti.

Obrnili smo se v levo in po tej poti nadaljevali naše raziskovanje. Pot nas je vodila mimo potopljenega gozda, gojišč ptičev ter ograjenega rezervata. A kar prekmalu se je končala s prevrnjeno klopco ter spominskimi tablami na nepremišljeno sečnjo mogočnih dobov leta 2001. Tu se je nahajala tudi zadnja vidna oznaka Ressljeve poti. Ker naj bi se od tu nekje odcepila nova gozdna pot v levo, smo se počasi vračali po makadamski poti in iskali oznake. Ker jih nismo našli, smo poklicali v gostilno Žolnir, kjer so nas usmerili k prijazni gospe, ki nas je usmerila naprej.

Naše bojazni so se uresničile. Pot smo nadaljevali še naprej proti zahodu, kar je pomenilo stopiti na poplavljen travnik z do kolen segajočo travo ter se prebiti do gozda. Če smo do sedaj potopljen gozd občudovali le s suhe ceste, smo ga sedaj izkusili tudi z lastnimi nogami. Voda je zabrisala vse poti, tako da smo se zanašali bolj na občutek za smer ter občasne table, ki so prepovedovale vstop v pragozd. Skrbeli smo, da so bile te oznake stalno na naši desni, tako smo stalno hodili po robu pragozda. Vode in dreves, stoječih ter podrtih, pa je bilo vedno več. Kar oddahnili smo si, ko smo končno spet zagledali oznako za Ressljevo pot. Morda smo prehodili le nekaj sto metrov, a nam se je zdelo kot da bi bilo za nami že več kilometrov.

Zmagoslavje pa ni trajalo dolgo. Za kratek čas se je pokazala pot, oznake so bile vedno pogostejše. A kot zakleto se je vse skupaj končalo sredi velike mlakuže, ena izmed možnih smeri se je končala s podrtim drevesom, druga s potokom. Vse naokoli pragozd, mi pa nobene oporne točke, da bi lahko poklicali za nov nasvet. Pa smo najprej sledili potoku, ki je deloval kot najboljša izbira. A že čez dobrih deset minut smo se vrnili, saj na drevesih ni bilo nobenih oznak. Nato sem še sam mahnil malo po gozdu, iščoč markacije, ki bi nam nakazale pravo smer. Ni jih bilo. Ostala je le še pot s podrtim drevesom. Prek drevesa smo nekako zlezli in slučajno na nasprotni strani zagledali slavni R. Vedeli smo, da smo na pravi poti. Po potoku gor, po potoku dol, malo po vodi in malo po blatu. Izgubili smo že občutek za smer, a so nas oznake gnale naprej.

Tako smo srečno prispeli do makadama, ki nas je vodil na asfaltno cesto. Ni boljšega občutka kot vrniti se nazaj v civilizacijo, kjer te greje sonce in lahko stojiš na trdnih, suhih tleh. Ob robu asfaltne ceste smo se podali proti Kostanjevici na Krki. Slikali smo mak, ki ga je rdeče opeklo sonce, slikali smo štorkljo v letu in slikali smo enega tretji največji dob pri nas, Cvelbarjev dob v Malencah, z 7 meterskim obsegom debla. Vsi opikani, a vseeno srečni in prijetno utrujeni, smo prisopihali do avtomobila.

Sledil je še ogled okoliških znamenitosti. V Kostanjevici konec koncev le nismo vsak dan. Tako smo si ogledali samostan. Tja smo prišli, blatni do kolen ter popraskani od trnja, ravno na poroko. Pleh godba je igrala, svatje so se nasmihali in sledili ponosnima ženinu in nevesti, mi pa ne bodi len fotoaparat v roke in v napad na forma vivo ter sam samostan. Preden so nas organizatorji poroke z vilami pregnali iz prizorišča, smo se že z avtomobilom vračali v mesto na otočku. Parkirali smo pred pošto ter se razgledali po mestu. V piceriji smo potešili grmenje v želodcih. Za ogled jame ter samostana Pleterje pa je zmanjkalo časa. Kot kaže se bomo v te kraje še vrnili, a v pragozd nas bo tudi suša le stežka zvabila.

In še nasvet, ki se ga resno držite: v Krakovski gozd se nikar ne podajte, kadar nekaj dni pred tem močno dežuje! Gre za poplavni gozd, ki je v teh razmerah ne le težko prehoden, ampak zahteva tudi dobro nepremočljivo obutev, poplavljene poti pa otežujejo orientacijo! V vseh ostalih pogojih pa je to pravi izlet pred nedeljskim kosilom.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Peljemo se po dolenjski avtocesti proti Novemu Mestu. Na izvozu Smednik se usmerimo proti Kostanjevici na Krki. Peljemo se prek dveh mostov skozi mesto. Na krožišču zavijemo desto in avto pustimo pri gostilni Žolnir.

Za ogled mesta lahko avto pustimo na urejenih parkiriščih znotraj samega mestnega jedra.

Ob povratku iz mesta lahko sledimo oznakam za Forma Vivo, ki nas bodo pripeljale do cistercijanskega samostana.

Zanimivosti

V dokumentih se Kostanjevica na Krki pojavlja od leta 1252 in je tako najstarejše mesto na Dolenjskem. A njena zgodovina sega še bistveno dlje v preteklost, saj se kraj omenja kot cerkvena upravna enota že leta 1220. Razcvet se je pričel po letu 1234, ko so v bližini zgradili cistercijanski samostan Studenec svete Marije (Fons beatae virginis Mariae). Leži na umetnem otoku sredi reke Krke. Skozi zgodovino so mesto štirikrat napadli Turki, nalezljive bolezni, prizadele so jo poplave in spontani požari. Leta 1956 je mesto izgubilo status občine in s tem tudi status samostojne upravne enote. Začele so se migracije upravnih enot, gospodarstva in tudi prebivalstva v večja središča. Kostanjevica na Krki pa je pričela razvijati predvsem turistične in kulturne dejavnosti. Najbolj obiskana znamenitost je samostan, kjer se nahaja prva slovenska forma viva ter galerija Božidar Jakac. V bližini je tudi Kostanjeviška jama ter naravni spomenik Krakovski gozd.

Krakovski gozd se razprostira na poplavni ravnici severno od Kostanjevice na Krki. V osrednjem delu se nahaja 40,5 ha velik, od leta 1952 zaščiten, pragozdni rezervat. Gozd je dom številčnim ogroženim in zaščitenim rastlinskim in živalskim vrstam. Je tudi eno pomembnejših slovenskih mokrišč. Po gozdu in ob robu pragozda poteka 8 km dolga Resslova pot, ki je ime dobila po Josefu Resslu, gozdarju in izumitelju ladijskega vijaka. Pot povezuje močvirje Trstenik, obrobje pragozda in poplavne travnike ob reki Krki, hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na enega največjih hrastov dobov v Sloveniji.

Zemljevid

11.9 km, n/a

Galerija slik