Naslovna slika

Podrobnosti izleta

  • Trajanje: do pol dneva
  • Predlagan letni čas:  pomlad, jesen

  • Uživajte v: razgled, mir, narava, divje živali

  • Naravne znamenitosti: močvirja, naravni parki
  • Urbane znamenitosti: brez

1 1 1 1 1

Potopis

Sredi dopoldneva smo se parkirali pred novozgrajeno stavbo centra za obiskovalce Škocjanskega zatoka, poleg katerega je tudi glavna vstopna točka. Mi smo se pred vstopom kar nekaj časa zadržali na otroškem igrišču, kjer smo se tako starejši kot mlajši otroci testirali v ravnotežju na zanimivih lesenih igralih. Takoj ob začetku poti so nas za ogrado pozdravili kamarški konji, potem pa smo sledili gozdno-makadamski poti v objemu zelenja. Po kratkem sprehodu smo že prišli do prve opazovalne točke, kjer pa nismo imeli ravno sreče z opazovanjem živali. Vseeno pa smo bili deležni lepih pogledov na večje močvirje in plitve vode ter v ozadju pogled na koprsko pristanišče. Pot smo nadaljevali bolj ali manj brez ovinkov. Na naši desni strani je bila pot ograjena z visokimi travami, od katerih je našemu najmlajšemu sprehajalcu ena služila kot zastava. Na naslednji opazovalni točki smo imeli več sreče, saj smo videli kar nekaj ptičev in si pridno delili daljnogled. Pot je v nadaljevanju počasi zavila in prišli smo iz območja mokrotnih travnikov v območje z globoko vodo, kjer se je tudi pot nekoliko odprla in ni bila več tako ograjena s travo in naravo. Tu sta bili opazovalni točki na dveh straneh. Pregledali smo obe in na nobeni nismo imeli sreče z živalmi, na drugi, nekoliko dvignjeni pa smo bili deležni lepega razgleda na veliko vodovje, sem ter tja pa smo tudi videli kakšnega ptiča.

Sledil je obisk opazovalnega stolpa, kjer smo se v najvišjem nadstropju zadržali dolgo časa. S pogledi skozi daljnoglede smo raziskali okolico in opazovali kar precej življenja, od rac do labodov, kormoranov in drugih ptičev, na manjši travnati površini v daljavi se je paslo tudi podolsko govedo. Nato smo se sprehodili tudi v kletni del stolpa, kjer smo na hitro preleteli več informativnih tabel o življenju živali in rastlin na tem območju, skozi potopljena okna pa žal nismo videli nobene vodne živali. Ker je bilo v stolpu kar hladno, smo odšli ven na sonce in se kmalu ogreli za nadaljevanje poti in klepet. Na drugi polovici poti smo se ustavili še na treh opazovalnih točkah in s pogledi iskali nove živali. V tem delu poti nas je ponovno spremljalo trstičje v kombinaciji z manjšimi globokimi vodami. Po približno dveh urah zelo počasne hoje in veliko raziskovanja smo zaključili krožno pot ter se vrnili nazaj na parkirišče. Nismo se mogli upreti, da se ne bi za konec še enkrat vsi testirali v ravnotežju na igrišču, nato pa smo odpravili naprej.

Naš naslednji cilj je bil obisk točke nad Koprom-Markovcem, kjer se odpre lep razgled na celotno slovensko obalo. Do razgleda nas je vodilo nekaj zelo strmih vzponov po ozki, a asfaltirani cesti in kratek sprehod v naravi. Za najlepši razgled in slike smo si sicer dovolili uporabiti privatno posest oz. zelenico, a nas pri našem hitrem in tihem obisku vseeno ni nihče pregnal. Dan smo zaključili s kosilom v dobro poznani in posledično žal nabito polni restavraciji z morsko hrano, kjer smo z malce sreče le uspeli naročiti zelo okusno kosilo.

Povezani prispevki

Dostop

Po primorski avtocesti se pripeljemo vse do Kopra in jo tu zapustimo na odcepu Bertoki. Iz krožišča se usmerimo desno po bertoški vpadnici proti AMZS-ju in Luki Koper. Nato na prvem krožišču zavijemo na tretjem izvozu in se pripeljemo naravnost na parkirišče za obiskovalce.

Zanimivosti

Naravni rezervat Škocjanski zatok leži na površini 122 hektarjev. Najdemo ga pred obalnim mestom Koper. Velja za ekološko pomembno območje, območje Nature 2000 in naravno vrednoto. Je največje polslano somornično (mešanica slane in sladke vode) mokrišče v Sloveniji. Sestavljen je iz polslane (brakične) lagune (skoraj tri četrtine zatoka) z gnezditvenimi otočki, morskimi močvirji in poloji, kjer raste različno slanoljubo rastlinje (slanuše), ter sladkovodnega močvirja na Bertoški bonifiki.

Nastanek Škocjanskega zaliva in zatoka je zelo povezan z razvojem mesta Koper in okolice. To področje je ostanek nekoč velikega morskega zaliva, ki se je zaradi procesov narave in človeka v več stoletjih preoblikoval. Na rečnem otoku Srminu je človek živel že v mlajši kameni dobi, na morskem otoku v bližini pa je kasneje nastalo mesto, današnji Koper. Domnevno so Rimljani že v starem veku okoli zaliva uredili preproste soline. Prve zametke nastanka zaliva predstavlja urejanje površin za soline in prvih bazenov za izhlapevanje vode v času plime v 13. stoletju. V času Beneške republike po letu 1279 je bilo solinarstvo zelo razširjeno, v tem obdobju so bile zgrajene Semedelske soline, Serminske soline in soline ob obrobju Škocjanskega zaliva. Zaton Beneške republike je prinesel tudi propad solin, ki so bile do leta 1911 v celoti opuščene. To območje je bilo nato nekaj desetletij prepuščeno različnim vremenskim vplivom, večkrat zalito z morjem. V obdobju 1932 – 1939 se je takratna italijanska oblast odločila za izsušitev opuščenih solin in regulacijo vodotokov. Zgradili so obmorske varovalne nasipe, izsuševali jarke, zasipavali Semedelsko bonifiko in ko je bila le-ta popolnoma zasuta, je bilo mesto Koper dokončno povezano s kopnim. Vzhodno od te povezave je pod Škocjanskim hribom nastal plitev obrobni zaliv, ki je z leti postal pomembno bivališče morskih in obmorskih rastlin ter živali. V sredini 20. stoletja je mesto Koper začelo izgubljati svojo prvotno podobo, Škocjanski zaliv je postajal vse bolj zaprt in je leta 1957 postal zatok. Danes je Škocjanski zatok edini živi dokaz, da je bilo mesto Koper nekoč res otok.

Zemljevid

2,4 km, n/a

Galerija slik