Naslovna slika

Podrobnosti pohoda

  • Zahtevnost: srednje težka
  • Trajanje: od 6 do 8 ur
  • Predlagan letni čas: pomlad, jesen

  • Primerno za: pse, pohodnike
  • Nevarnosti: klopi, kače
  • Uživajte v: razgled, turistična ponudba, gorsko cvetje

  • Višina izhodišča: 1170 m
  • Višina cilja: 2236 m
  • Višinska razlika: 1066 m

  • Parkirišče: neoznačeno parkirišče
  • Podlaga poti: gozdna pot, travniška steza
  • Tip poti: označena pot
  • Značilnosti poti: krožna pot

  • Naravne znamenitosti: brez
  • Urbane znamenitosti: brez

Kazalo vsebine


1 1 1 1 1

Potopis

Kot je pri nama že v navadi sva tudi tokrat na začetku zgrešila pravo pot, saj sva se odpravila od parkirišča naprej kar po makadamski cesti. Po dobrih 15. minutah hoje pa sva le ugotovila, da cesta vodi v povsem napačno smer. To neprijetno novico nama je potrdil tudi zemljevid, ki je svetoval povratek do izhodišča. Pot sva od tam nadaljevala po travniku in skozi gozd. Dokaj položna pot naju je vodila mimo Žirovniške planine, kjer sva videla čredo konj. Pri tej planini se pot tudi razdeli na strmejšo transverzalno pot, po kateri prispemo do koče v poltretji uri in na položnejšo, po kateri pa do koče potrebujemo tri ure. Midva sva se odločila za slednjo, položnejšo, Žirovniško pot.

Ostanki letošnje zime so bili dobro vidni – plazovi so s seboj odnesli kar lepo število nekdaj mogočnih debel, pot pa še vedno ni dobro očiščena, tako da sva večkrat naredila kratek ovinek, da sva se izognila podrtim drevesom. Gozd naju je lepo hladil, a v zraku se je čutila moč sonca ter vlage. Ko sva prispela do roba gozda sva si odpočila na klopci pri Janezu, ki so jo lovci postavili v spomin na preminulega tovariša, ki ga je tod odnesel plaz. Sledil je vzpon do travnatega pobočja, od koder sva že videla Prešernovo kočo. Do nje pa je bilo še kar precej hoda, čeprav je na prvi pogled bila postavljeno bistveno bliže.

Pri koči sva se odpočila in naužila razgleda, nato pa sva se odpravila proti vrhu, ki sva ga dosegla v slabih petnajstih minutah. Na severnem delu vrha so se že nabrali oblaki, tako da sva lahko uživala le v polovičnem razgledu. Prijazni tuji gosti so naju slikali (ena redkih slik na vrhu, kjer sva slikana oba). Sledil je povratek v dolino, na katerega sva se podala po strmejši poti. Spustila sva se na sedlo med Malim in Velikim Stolom, nato pa pot nadaljevala po "dolini". Pot je bila resnično strmejša, a zato sva se tudi hitro spuščala. Po uri hoje sva prispela do konca travnika, kjer sta naju čakali klopci za počitek. Nato je sledila hoja po ruševju, kjer je bilo zelo soparno in vroče, na srečo pa sva s prihodom v gozd lažje zadihala.

Bubiki je pričel nagajati trebuh, kriva je bila verjetno mrzla pijača. Na srečo sva dokaj hitro prispela do planine, od koder naju je do avtomobila ločil le še sprehod. Seveda ni šlo brez srečanja s fotografom, ki je ravno zaključeval z "zasedo" za gamsa (avtor zmagovalne slike na natečaju Svoboden kot Ptica s sliko, ki si jo lahko ogledate tule). Po prihodu do avtomobila je sledilo le še zračenje pregrete pločevine in hlajenje najinih glav v senci pri koči ter povratek v dolino.

Povezani prispevki

Ni povezanih prispevkov.

Dostop

Na Gorenjsko se pripeljemo po avtocesti in nadaljujemo pot proti Lescam ter Vrbi. Pred vhodom na gornji del avtoceste se pot odcepi proti Žirovnici in Vrbi. Malce iz vasi Žirovnica pridemo do križišča, kjer zavijemo ostro desno (ovinek je resnično oster tako da je priporočljivo zmanjšati hitrost). Sledimo oznakam za Valvazorjev dom pod Stolom. Pot je na začetku asfaltna, a preide v makadamsko. Po približno petih kilometrih prispemo do Valvazorjevega doma, kjer pustimo avto in nadaljujemo pot prek travnika proti Stolu.

Zanimivosti

Stol v Karavankah leži na nadmorski višini 2236 m in je najvišji »stol« v Sloveniji (sicer obstajajo še trije vrhovi imenovani Stol). Gora se zaključuje v dveh vrhovih, levem višjem in desnem, nižjem, najbolj znana podoba Stola pa je vidna iz doline Save.

Med vzponom pohodnik lahko opazuje različne rastlinske pasove (najprej bukov gozd, kateremu se postopoma primešajo smreke, gozdna meja pa preide v pas rušja). Stol ponuja tudi dve rastlinski posebnosti: v zgodnjem poletju tu cveti Zoisova (rumena) vijolica, drugo posebnost pa predstavlja Zoisova zvončica (obe imenovani po botaniku Karlu Zoisu).

Ko osvojimo Mali Stol smo nagrajeni s počitkom in čudovitimi razgledi pri Prešernovi koči. Na sever se odkrije Koroška, pod nami je dolina Save, za njo Julijci s Triglavom, proti vzhodu vidimo RatitovecSnežnikLubnikŠmarno goroGrintovecStoržič, katerim sledijo Karavanke, KošutaBegunjščica in Vrtača.

Najobičajnejši dostop na Stol je iz Žirovnice do Valvasorjevega doma (potrebujemo 1 h 30 min hoda ali pa se do sem pripeljemo kar z avtomobilom), od koder se vzpnemo po markirani poti do Prešernove koče na Malem Stolu (3 h), od koder potrebujemo le še četrt ure hoje od glavnega vrha. Možni so tudi dostopi z Zelenice (4 h), z avstrijske strani od Celovške koče (2 h) ali od Doma na Pristavi na Javorniškem Rovtu (4 h).

Zemljevid

8.6 km, n/a

Galerija slik