Na Naravoslovno učno pot Pusti grad smo odšli iz Radovljice. Iz starega dela mesta smo se spustili do podhoda pod železnico, kjer nas je smerokaz učne poti pripeljal do Fuksove brvi čez Savo. Po krajšem vzponu na planoto in do Milega pogleda smo se preko čudovite pokrajine sprehodili do vasi Lipnica ter naprej do ruševin. Pusti grad nas je presenetil, obisk pa so nam polepšale še razigrane koze.

Potočko zijalko smo obiskali na dopustu v Logarski dolini. Po Panoramski cesti smo se peljali do Podolševe, ki je bilo naše izhodišče. Pot nam ni prizanašala s strmino. Vzpenjali smo se hitro, za kar smo bili nagrajeni z vse več lepimi pogledi v dolino. Pred vhodom v jamo Potočka zijalka smo na klopeh uživali v razgledu, nato pa smo pred odhodom v dolino še hitro pokukali v temno notranjost jame.

Na Begunjščico vodi več poti. Naše izhodišče je bil tokrat Ljubelj, od koder smo se odpravili po Bornovi poti skozi Bornove tunele do planine Prevala. Po počitku smo pohod nadaljevali s postankom pri vodnjaku Roža vse do Roblekovega doma. Pred nami je bil še strmejši del poti do vrha Begunjščice, kjer so nas pozdravile kavke. Do Ljubelja smo se vrnili kar preko melišč po pobočjih Zelenice.

Dovžanovo sotesko smo prehodili po Razgledni poti, ki vodi čez celo sotesko. Hodili smo po gozdu desne strani struge do najožjega dela soteske, kjer smo prečkali most in se sprehodili skozi predore. V kratkem smo prišli do geološkega stebra, levo čez most pa smo preko galerij odšli še do starega predora. Pri povratku po cesti smo zavili še na gozdno učno pot in do stare partizanske tiskarne.

Ajdna je vzpetina nad vasjo Potoki, na vrhu katere se nahaja Arheološko najdišče Ajdna iz poznoantičnih časov. Na pohodu smo imeli težave s parkiranjem, pri vzpenjanju pa poleg strmine tudi s slabše označenimi predeli poti. Pot je tik pod vrhom zelo izpostavljena in jo je mogoče premagati le ob pomoči klinov. Iz Ajdne smo pot nadaljevali v dolino Završnice in si pri lovski koči ogledali medvede.

Na Peč (Tromejo) sva se iz Rateč tokrat podala pozimi. Najin cilj je bilo sankanje in turna smuka. Odločila sva se za vzpon po cesti, ki je bila v zimskih razmerah do Doma na Tromeji dobro utrjena. Pot proti Peči je bila bolj mehka in nama je povzročala nekaj težav, a sva vseeno vztrajala do vrha. Spust s sankami je bil sprva bolj počasen, od doma naprej pa hiter. Turna smuka pa je bila v užitek.

Na planino Preval smo se iz mejnega prehoda Ljubelj odpravili skupaj z agility društvom. Hodili smo po Bornovi poti skozi Bornove tunele. Sama pot sicer ni zahtevna, a je zaradi izpostavljenosti na več delih od nas zahtevala previdnost. Kljub temu pa je bila ravno pravšnja za dopoldansko druženje družin s pasjimi prijatelji. Pri Koči na planini Prevala smo se okrepčali, nato pa se vrnili v dolino.

Na Peč (Tromejo) smo se povzpeli izpred Planinskega doma Tromeja. Pri vzponu v jutranjem hladu smo uživali v jesensko obarvani naravi in pogledih na zasnežene vrhe gora v okolici. Na lahki poti do vrha so nas spremljali mir in nežni vodni šumi bližnjih potokov. Vrh nam je ponujal čudovit razgled v dolino pod Poncami in okoliške gore ter daljši oddih na prijetnih sončnih žarkih.

Na Planino Korošica vodi več poti, mi smo jo obiskali z izhodiščem pod mejnim prehodom Ljubelj. Gozdna pot je speljana po serpentinah in precej razgibana, večkrat se nam je odprl tudi lep razgled v dolino in na okoliške gore. Ko smo prispeli do planine, smo hodili med številnim cvetjem in vse do Kocbekovega doma na Korošici uživali v slikanju. V dolino so nas pregnale prve kaplje dežja.

Na Vrtačo sva se podala iz Ljubelja preko pobočja smučišča Zelenica. Izpred Doma na Zelenici sva se zaradi sonca kmalu odpravila naprej. Gozdna pot se je spremenila v kamnito, na kateri sva videla veliko gorskega cvetja. Hoja po grebenu je ponujala lep razgled na Stol in okoliške gore. Vrh Vrtače označuje cepin, pri katerem sva kljub vetru v družbi kavk naredila daljši počitek pred povratkom.

Na Stol sva se povzpela izpred Valvazorjevega doma. Na poti sta se izmenjevali hoja preko travnikov in hoja po senci gozda. Na Žirovniški planini sva se odločila za položnejšo, Žirovniško pot proti vrhu. Po počitku na klopci pri Janezu sva se povzpela proti Prešernovi koči. Po krajšem počitku sva se povzpela na vrh Stola. Vračala sva se po strmejši poti po sedlu med Malim in Velikim Stolom.

Na Golico sva se odpravila v času narcis. V izogib gneči pohodnikov na poti, sva se na vrh podala po zahtevni poti. Hodila sva po gozdu, kjer strmina ni popuščala. Malce pred Kočo na Golici se je odprl lep razgled v dolino in obenem pogled na Golico. Po druženju s kavkami pri koči sva se podala proti vrhu. Na poti žal nisva videla veliko narcis, je bil pa razgled v Avstrijo toliko lepši.

Jesenski dan sva izkoristila za vzpon na Kofce in Veliki vrh. Po začetnih težavah s parkiranjem sva uživala v čudovitih barvnih kombinacijah gozda. V kratkem sva mimo kapelice prišla v meglo in mraz pri Domu na Kofcah. Pri nadaljevanju vzpenjanja proti Velikem vrhu sva le prišla do sončnih žarkov in pogleda na morje belih kosmičev vate v dolini. Na vrhu sva bila v družbi vetra in planinskih kavk.

Na Trupejevo poldne sva se podala iz smeri Srednjega vrha po poti ob potoku Hladnik proti lovski koči. Do koče sva zelo uživala v šumih vode in čudovitih jesenskih barvah narave, ki so kar klicale po slikanju. Pot sva od koče naprej nadaljevala po napačni poti, zato Trupejevega poldneva žal nisva osvojila. Vrh naj bi ponujal lepe razglede, katerih sva bila delno deležna tudi na napačni poti.

Na Begunjščico vodi več poti. Najino izhodišče je bil tokrat Ljubelj, od koder sva se odpravila preko smučišča Zelenica do Planinskega doma na Zelenici in naprej proti Begunjščici. Zaradi vročine sva imela več težav na poti, a sva vztrajala do vrha, kjer je bilo še nekaj utrujenih pohodnikov. Vrh sva zaradi oblakov hitro zapustila. Vračala sva se mimo Roblekovega doma in čez planino Prevala.