Svetega Lovrenca smo osvojili po krožni Poti pod Storžičem. Iz vasi Povlje nas je pot skozi naselje pripeljala v gozd. Hojo nam je popestrilo več znamenitosti ob poti (Žagarjev mlinček, Odmrlo drevje, Srečotove mlinčke…), na vrhu pa smo pri cerkvi sv. Lovrenca uživali v razgledu. Po kratkem postanku pri Domu na Lovrencu smo se do avta vrnili po poti mimo kamnoloma, Babnega vrta in kapelice.

Stari grad nad Kamnikom nam je ostal v spominu po lepem razgledu v dolino, ohranjenih ruševinah grajskega obzidja in pravljičnim presenečenjem za najmlajše. Kljub strmejšim odsekom vzpona do gradu, smo pot nadaljevali še na bližnjo Visoko špico. Tu smo uživali v počitku na klopeh in še lepšem razgledu kot pri Starem gradu. Ob povratku v dolino smo si privoščili dobro sladico v bližnji slaščičarni.

Krvavec je vredno obiskati tudi izven smučarske sezone. Z gondolo smo se peljali na vrh, od tu pa odšli na naš pohod do vrha Krvavca. Na poti smo se naužili veliko pogledov na cvetoče travnike, srečali kakšno čredo krav, si oddahnili ob kapelici, hotelu in oddajniku ter uživali v razgledih v dolino, na Velikem Zvohu pa nas je pričakal še širši razgled in zaslužena osvežitev.

Velika planina je edinstvena, saj je največja visokogorska pašna planina pri nas. Obisk pastirskega naselja nas je popeljal v drugačne čase. Sprehod po planini nas je pripeljal do različnih naravnih in etnoloških znamenitosti – jama Vetrnica, kapelica Marije Snežne… Uživali smo v lepih razgledih, obenem pa smo kar pazili na korak, da nismo stopili na kamniško murko, pogačico ali drugo cvetlico.

Izhodišče Brezjanske poti miru je v bližini znane bazilike na Brezjah. Začetek poti označuje informativna tabla, od koder stopnice vodijo v dolino potoka Peračica. Tu smo uživali v miru narave in prečkanju mostov, na tleh smo tudi večkrat opazili peračiški tuf. Pot se zaključi pri slapu Peračica, od kjer smo se preko vasi vrnili na Brezje ter se odpeljali še do arheološkega najdišča Villa Rustica.

Lahek sprehod po dolini potoka Kamniške Bele je bil kot nalašč za vroč poletni dan. Tu smo našli senco in res pravo tišino narave. Kljub označeni poti smo imeli na določenih odsekih nekaj težav, a smo kljub temu uspeli priti do žal suhega slapu Orglice. Vračali smo se mimo ostankov partizanske bolnišnice Bele. Dan smo zaključili pri izviru Kamniške Bistrice z ogledom Plečnikovega dvorca.

Robanov kot velja za naravno znamenitost in krajinski park. Gre za dolgo ledeniško dolino, imenovano po več kot 500 let stari kmetiji Roban. Pot do Robanove kmetije nas je vodila preko pašnikov, planin in skozi gozd. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, zato pa je narava poskrbela za zanimive prizore ob poti. Na koncu Robanovega kota smo pomalicali, ob odhodu pa prejeli prav posebno spremstvo.

Solčavska tisa je največja znamenitost Solčave in ena večjih znamenitosti Logarske doline. Njena točna starost ni znana, ima pa za tise velik obseg. Velja za naravni spomenik in naravno znamenitost, zato je planinsko društvo do nje speljalo planinska pot. Čeprav nas je strmina poti nekoliko presenetila, smo uživali v miru in samoti narave. Pohod je bil lep začetek našega dopusta v Logarski dolini.

Sveti Jakob nad Preddvorom velja za priljubljeno izletniško točko, ki izpred Planinske koče Iskra in cerkvice Svetega Jakoba na vrhu ponuja tudi lep razgled v dolino. Strmino poti na določenih predelih lahko premagamo z obiskom več znamenitosti ob poti. Mi smo si ob povratku ogledali ruševine Novega gradu in senčnico Josipine Turnograjske, v bližini parkirišča pa stavbo srednjeveškega Gradu Turn.

Sveti Peter nad Begunjami velja za vrh z najlepšim razgledom na Gorenjsko in njene gore, ki nas ni razočaral. Do vrha smo hodili po gozdni poti in sledili oznakam Petrove poti. Gre za romarsko pot, na kar so nas spomnile tri kapelice v zadnjem delu poti. Na vrhu stoji cerkev svetega Petra, ki velja za enega najzanimivejših spomenikov cerkvene arhitekture in slikarstva na Gorenjskem.