Lep jesenski dan smo izkoristili za obisk Krasa in sprehod po Poti miru na Krasu. Na tej poti smo našli mir v pravem pomenu besede, čudovito kraško pokrajino z rdečim rujem in zgodovinsko dediščino 1. sv. vojne. Sprehodili smo se do jame Pečinke in uživali v razgledu z vrha Pečina, nadaljevali mimo Borojevićevega prestola do Cerja s spomenikom in si za konec ogledali vodnjak pred vasjo Lokvica.

Na Lipansko planino smo odšli s planine Javornik. Prečkali smo Medvedovo Konto in do Blejske koče videli že veliko cvetja in čudovite okolice. Nadaljevali smo proti Mrežcam, kjer smo si vzeli čas za slikanje pogačic. Na grebenu smo uživali razgled na Triglav in drugo visokogorje, izpostavljeni del tik pred Lipanskim vrhom pa nas je res napolnil z adrenalinom. Spustili smo se po strmejši poti.

Na Pohorju smo obiskali barje, poznano kot Lovrenška jezera. Pohod smo pričeli pri Ribiški koči, od koder smo se povzpeli na Jezerski hrib s spomenikom padlim. Hodili smo večinoma po gozdni poti, občasno pa smo prečkali travnike s spomladanskim cvetjem in zadnjimi ostanki snega. Mimo razbitin letala smo se spustili na Ribniško sedlo in se povzpeli nazaj do Lovrenških jezer z razglednim stolpom.

Na planino Preval smo se iz mejnega prehoda Ljubelj odpravili skupaj z agility društvom. Hodili smo po Bornovi poti skozi Bornove tunele. Sama pot sicer ni zahtevna, a je zaradi izpostavljenosti na več delih od nas zahtevala previdnost. Kljub temu pa je bila ravno pravšnja za dopoldansko druženje družin s pasjimi prijatelji. Pri Koči na planini Prevala smo se okrepčali, nato pa se vrnili v dolino.

Proti Martuljškim slapovom smo se odpravili iz Gozda Martuljek. Hodili smo po soteski potoka Martuljek, prečkali nekaj mostičkov in se povzpeli do Spodnjega slapu. Mimo Brunarice pri Ingotu nas je vse strmejša pot vodila proti Zgornjemu slapu, ker pa je voda odnesla del poti do njega žal nismo prišli. Pri povratku smo po še zahtevnejši poti obiskali dolino Za Akom, ki je bila zavita v meglo.

Na toplo pomladno popoldne smo obiskali Pokljuško sotesko, ki je bila ob našem obisku žal zaprta. Po pogovoru z ostalimi pohodniki smo se le odločili za obisk. Uživali smo v res lepi naravi in miru. Sprehodili smo se do Pokljuške luknje in tudi na njen vrh. Po precej divji poti in prečkanju mostu v najožjem delu soteske smo uspeli priti do galerij kraljeviča Andreja, ki so bile žal polomljene.

Na topel pomladni dan smo obiskali Blejski Vintgar. Pot je nezahtevna in lepo urejena ob reki Radovni. Poseben čar obisku so nam naredili hoja po mostovih in galerijah, pogledi na brzice in manjše slapove ter seveda pogled na slap Šum, ki zaključuje sotesko. Sprehodili smo se še do cerkvice sv. Katarine, kjer smo uživali lep razgled na Bled in okolico, nato pa smo se vrnili skozi sotesko.

Kriška gora velja za eno izmed najlepših razglednih točk v Sloveniji. Mi smo naš pohod začeli v Gozdu in se odpravili po lažji poti do Koče na Kriški gori. Gozdna pot nam je nudila veliko sence, zaradi strmine na več odsekih pa smo bili zelo hvaležni za počitek klopem ob poti. Z vrha Kriške gore smo se odpravili tudi v smeri Tolstega vrha, a smo zaradi zasnežene poti obrnili nazaj v dolino.

Bistriška planina je priljubljena pohodniška in sprehajalna točka. Do nje vodi več poti, mi smo izbrali pot z izhodiščem z Brezij pri Tržiču. Po začetnih težavah z iskanjem možnega mesta parkiranja in začetnim malce strmejšim vzponom, je bil pred nami prav prijeten lahkoten sprehod. Na planini pa smo pri Koči na Bistriški planini le pomalicali in se zaradi slabega vremena hitro vrnili v dolino.

Na Svetega Mohorja smo se podali iz Čepulj. Tu smo se iz parkirišča najprej podali v najstrmejši klanec pohoda, ostala pot pa je bila večinoma ravninska ali z lažjimi vzponi. Na poti nas je presenetilo cvetje ob poti, medtem ko smo nekoliko višje srečali še precej snežnih zaplat. Na vrhu smo si pri cerkvi sv. Mohorja in bivši mežnariji odpočili, potem pa po isti poti vrnili v dolino.

Sprehodili smo se po dolini Tamar. Izpred skakalnice v Planici smo po lepo urejeni makadamski poti prišli do Planinskega doma Tamar, kjer pa se zaradi gneče turistov niti nismo zadrževali. Od Kapele Marije Pomagaj smo rajši odšli proti slapu Nadiža. Naša vztrajnost pri strmem vzpenjanju do izvira je bila poplačana z vsemi vodnimi lepotami na poti. Iz doline Tamar smo se odpeljali še do Zelencev.

Na Peč (Tromejo) smo se povzpeli izpred Planinskega doma Tromeja. Pri vzponu v jutranjem hladu smo uživali v jesensko obarvani naravi in pogledih na zasnežene vrhe gora v okolici. Na lahki poti do vrha so nas spremljali mir in nežni vodni šumi bližnjih potokov. Vrh nam je ponujal čudovit razgled v dolino pod Poncami in okoliške gore ter daljši oddih na prijetnih sončnih žarkih.

Na Porezen smo se odpravili izpred Kmetije Jurež v Davči. Sledili smo markirani gozdni poti in prečkali več manjših potočkov. Prvi krajši počitek smo naredili ob zapuščeni kamniti hiši že blizu planine. Sledili smo poti po pobočju in kmalu zagledali Dom na Poreznu. Do vrha Porezna s spomenikom in lepim razgledom nas je ločil kratek vzpon. V dolino smo se spustili mimo bunkerjev in pastirske koče.

Obiskali smo tri vrhove nad Soriško planino. Na Možica smo se podali po bolj razgledni poti mimo Lajnarja, preko grebena pod Slatnikom in mimo stare kasarne do vrha Možica. Od tu smo se spustili mimo bunkerjev in kasarne do sedla, kjer je bil pred nami vzpon na vrh Lajnar. Pri spustu smo se odločili še za vzpon na bližnji Trauh. Tu pa smo res zaključil naš pohod in se vrnili na Soriško planino.

Na Planino Korošica vodi več poti, mi smo jo obiskali z izhodiščem pod mejnim prehodom Ljubelj. Gozdna pot je speljana po serpentinah in precej razgibana, večkrat se nam je odprl tudi lep razgled v dolino in na okoliške gore. Ko smo prispeli do planine, smo hodili med številnim cvetjem in vse do Kocbekovega doma na Korošici uživali v slikanju. V dolino so nas pregnale prve kaplje dežja.