Fiat lux!

Ko sem včeraj zaključil nočno dežurstvo (spanje: 15 min), sem pričel dolgo pričakovani teden dopusta. Že med vikendom sem sklenil, da bom ugodno vreme izkoristil za uvod v turno smuko. Cilj: Triangel.

Sonce na parkirišču

Ko sem tako okoli devetih zjutraj pri mejnem prehodu Ljubelj nase vlekel smučarsko opremo, je tudi sonce prilezlo izza hribov. Tako me tekom telefonskega pogovora s sodelavko ni več zeblo in pričel sem dvomiti v količino oblačil, ki sem jih imel na sebi. A že takoj v gozdu sem se skril soncu in prišel v območje večnega hladu, kjer bi mi še kak šal ali podkapa prišla prav. A sončni žarki so me spremljali po okoliških vrhovih in mi dajali motivacijo.

Tišina gora

Utrujen, malo prehlajen, brez kondicije in s polnim nahrbtnikom fotografske opreme sem počasi sopihal v strmino. Sotrpini so me prehitevali, jaz pa sem počitek iskal med slikanjem. Korak za korakom sem v slabi uri in pol prilezel do koče, od tam pa kar takoj nadaljeval po soncu proti Trianglu. Odvrgel sem tu nepotrebna oblačila, zanemaril boleča kolena in se kar po smučišču odpravil proti vrhu. Po pol ure grizenja kolen sem stal pri zgornji postaji vlečnice, ki je bila tudi moj dokončni cilj.

Sonce za Begunjščico

Tu sem naredil nekaj posnetkov, predvsem pa si privoščil uživanje na soncu.

Zimska

Gorsko sonce

Čeprav je bil sneg steptan, pa podlaga ni bila utrjena. Tako je bila smuka bolj podobna turnemu spustu kot pa klasični smučariji. Kratek obisk celca je dal vedeti, da je zapadlo preveč snega za smučanje z mojim znanjem, saj sem se v strmini skoraj ustavil, namesto da bi plaval po snegu. Prekmalu sem bil že pri avtomobilu in s tem zaključil smuko za ta dan.

Zimski užitki

Pohod z baklami

KTD Pod Krivo jelko je tudi letos na začetku leta organiziralo pohod z baklami do Krive jelke. Udeležili smo se ga tudi Bubiji v spremstvu Jureta in moramo priznati, da nam ni bilo žal. Več o pohodu si lahko preberete na naši domači strani v članku Z baklami do Krive jelke. V članku so tudi slike! Kot zanimivost lahko povem, da smo srečali dva nadarjena fotografa, Cirila in Katarino Jazbec, ki sta vsak na svojem blogu zapisala svoje vtise o pohodu (ter dodala slike). Vabljeni k branju!

Bakla

Ker sem se moral kljub dopustu oglasiti malo v matični lekarni, sem sklenil, da bom dan izkoristil še za kak krajši sprehod ali izlet. Pogovor se je zavlekel, megla se pa na noben način ni dvignila, čeprav se je ves čas slutilo sonce. Tako sem se odločil pokukati proti Dovški babi.

Na križišču, kjer sem pustil avto, je vse skupaj kazala na en lep dan na snegu.

Len, kakor sem, sem se pripeljal do križišča, od koder smo se ponavadi sankali. Prijetno presenečen sem ugotovil, da se je zima tu gori že pričela in da bom gazil po snegu. Še bolj pa se je snega razveselil Podi, ki me je tokrat spremljal.

Barve

Megla

Že po parih korakih sem ugotovil, da s soncem ne bo nič. Megla se je dvignila in me spremljala ves čas sprehoda. Glede na kondicijo in uro, ki me je že krepko priganjala, sem se rajši odločil za uživanje in slikanje in vrh prepustil kakšnemu drugemu dnevu.

Dir

Skrivnostni gozd

Po dobri uri sprehoda sem se naveličal gazenja snega, pa tudi Podi je pričel kazati prve znake utrujenosti. On ni samo gazil, zaradi svojih manekensko dolgih no je moral ves čas skakati, da se je skobacal iz snega.

Jesenska

Megle in snega sem se po svoje pravzaprav razveselil, saj so mi nudili novo okolje za slikanje in nove motive. Žal pa sem se tudi zavedal, da bo večina slik zagotovo … … … meglenih.

Na "planini"

Imel sem pripravljeno predstavitev koncerta, moje vtise, vtise drugih, kritiko plošče, kritiko koncerta, kritiko občinstva, pa sem rajši vse skupaj poslal v digitalen pekel večne pozabe. Vtisi: bilo je mraz, bilo je lepo. Kaj mi je ostalo najbolj v spominu? Tarja, ko uživa na odru. Mislim, da to ni bilo zaigrano. Glasba in glas? Zadovoljivo. Še kaj? Kdor je zamudil je pač zamudil. Meni bi bilo žal, če bi vedel, da bom tako užival. Splačalo se je stakniti prehlad Bi še kaj dodal? Ja, slike:

Klik na sliko jih, kot ponavadi, poveča!

Novost včerajšnjega dneva je bila prav gotovo beta različica novega brskalnika – Google Chrome. Hiter, preprost. Več o njem sem napisal na blogu Odprta koda.

Pred dnevi, noja tedni, je bila na ogled postavljena tudi beta različica programa za urejanje fotografij – Picasa 3. Precej novosti in izboljšav, med drugim končno pošteno urejanje kolaža, pa odstranjevanje nadležnih smeti na fotografiji, pa izdelava filma. Več pa pove tale predstavitveni filmček:

V nedeljo smo se z agilytaši Kinološkega društva Naklo odpravili na skupen sprehod proti planini Preval. Za izhodišče smo si izbrali mejni prehod Ljubelj in sledili znani Bornovi poti. Če ne štejem psov se nas je zbralo osem udeležencev.

Skozi predore na Bornovi poti

S psi na pot

Sama pot je lahka, sprehajalna pot z le nekaj kratkimi vzponi. Za popestritev hoje v prvi tretjini naletimo tudi na predor. Priporočenih svetilk smo imeli premalo, da bi vsi lahko normalno hodili. Moram priznati, da je tudi moja ostala doma, da pa bi si lahko za silo svetil z mobitelom, sem se pa spomnil šele ko smo ponovno prispeli do avtomobila.

Pri koči

Sprehod je minil v veselem čeblanju, zaradi katerega smo tudi močno presegli pričakovan čas hoje. A nas to ni motilo. Vreme nam res ni bilo najbolj naklonjeno, a deževalo ni, pa tudi megle so bile ves čas nad našimi glavami. Vsaj vroče ni bilo.

Razgled po planini Preval

Tudi jaz bi čokolado

Pri koči na planini je bila običajna gužva, tudi na čaj in prigrizek smo kar dolgo čakali. Oskrbnikom se pač ni nikamor mudilo, nam pa tudi ne.

V gozdu

Tudi pot nazaj je minila brez posebnosti. Za razliko od zadnjič, ko sem se po tej poti vračal iz Begunjščice, se tokrat nisem butnil z glavo v strop. Glavobola tako ni bilo.

Na zadnji dan nas ni nasilno prebudilo kravje oglašanje ampak nežno bobnanje dežnih kapelj po stenah šotora. Za razliko od ostalih dni se nam ni mudilo vstati, zato smo kar poležavali v toplih spalnih vrečah. Pretekli dnevi so bili kar naporni, veliko ogledov in vožnje je klicalo po oddihu. Vseeno pa smo našli voljo, vstali, pospravili šotor in se odpeljali proti mestu Stein am Rhein.

Poslikane zgradbe starega mestnega jedra Stein am Rhein

Drugače, kot da zgrešimo najbolj očitno parkirišče, ni šlo. Namesto, da bi obračali, smo se rajši odpeljali proti gradu Hohenklingen. Na našo žalost pa je bil preurejen v gostišče, pred njim pa že dva avtobusa turistov. Tako smo se rajši spustili proti mestu, našli parkirišče in se podali v raziskovanje starega mesta.

Pri pelikanu

Mesto, vsaj stari del, ni veliko. Pravzapav zgolj nekaj ulic. A prehoditi se splača vse. Če v mestu vlada tak mir, kot je na ta dan, potem lahko resnično začutite starogermansko vzdušje, ki se sklada s podobo stavb pred nami. Z lesom obdelane hiše, poslikane in dobro vzdrževane so nas spremljale po stranskih ulicah, medtem ko je glavna ulica sestavljena samo iz poslikanih zgradb.

Roža nas je pozdravila pri vhodu v park

Tu smo kupili tudi obliže za moj rastoči herpes na ustnici (klima v avtu ima dobre, a tudi slabe lastnosti). Ob izhodu iz mesta smo našli tudi prodajalno čokolad, s katerimi smo nameravali obdarovati domače. Prodajalec v prodajalno ni spustil Podija, zato pa je znal nekaj besed v slovenščini.

Palček pa se je ravnokar prebudil

Naš zadnji postanek je bil v Nemčiji, blizu mesta Konstanz, kjer na Bodenskem jezeru leži otok Mainau. Gre za otok rož. Kljub dežju smo si ga ogledali. Slabo vreme in morda malce neroden čas obiska je botroval temu, da je bilo kar nekaj rož odcvetenih in zaprtih. A vseeno je bil tak lenoben sprehod po parku med urejenim cvetjem tisto, kar smo potrebovali za zaključek izleta. Na svoj račun je prišel tudi Podi, ki se je odločil, da se bo ukvarjal z novih hobijem – vlakcem. Kar ni in ni jih mogel nehati opazovati, ko so se vozili mimo.

Na vrhu otoka smo našli grad

Po kakšnih štirih urah nam je zmanjkalo poti in vrnili smo se k avtomobilu. Pred nami je bila pot domov, ki jo je začil le carinik na meji s Švico. Da smo po kakšnih osmih urah vožnje prišli v Slovenijo smo morali namreč ponovno priti v Švico, nato Avstrijo, Nemčijo, pa ponovno v Avstrijo, šele nato pa v Slovenijo in domačo posteljo.

ter s cvetjem obdan potoček

Četrti dan se nismo prebudili sami od sebe. Že okoli šestih zjutraj sem zgrožen ugotovil, da nad nami letijo neki frčoplani z reaktivnimi motorji. Na srečo trušč ni trajal dolgo, mir pa tudi ne. Krave v hlevu kampa so se namreč pripravljale na molžo. Tako nam ni ostalo drugega kot vstati in ugotoviti, da smo ostali brez kruha za zajtrk. Plan dneva smo tako naredili ob vodi in čokoladi.

Ob rožni uri v Zürichu

Kaj kmalu smo z našim avtom pristali v parkirni hiši v Zürichu. Glavna železniška postaja, naše izhodišče, je bila prav pred nami. Kljub temu pa smo že takoj izkusili, po čem bo ta dan – trušč in gneča je motila vse, še najbolj pa Podija, ki se je odločil, da mu mesto ne bo všeč in da bo bolje zanj, če se prav hitro usede v kot in tam počaka.

Luka v kitajskem vrtu

Tudi zemljevid nas ni najbolj ubogal, ime ulice, na kateri smo stali je bilo namreč drugačno od tistega na zemljevidu. Po nekaj krogih po križišču smo vendarle uspeli najti prvi park in najstarejši del mesta – Schipfe. Na prvi pogled nič posebnega, vseeno pa miren kotiček mesta, nam je nudil lep sprehod ob reki. Uspešno smo našli tudi cerkev Fraumünster,cerkev Sv. Petra pa je morala še malo počakati. Po malo daljšem sprehodu smo prišli do Arboretuma, parka, v katerem so se na malici zbirali poslovneži, študentje pa so se sončili in kopali. Mi, turisti, pa smo le opazovali to mešanico okusov.

Renski slapovi v vsej svoji mogočnosti

Pot smo nadaljevali kar ob obali in po približno pol ure hoje prišli do Kitajskega vrta. Njegov obisk je bil zame še posebno doživetje, saj sem si vedno želel videti tako kulturno oazo. V vrtu smo prebili kar lep čas in uživali v njegovem miru. Sledil je še ogled cerkve Grossmünster, kosilo in povratek do avtomobila.

Bubika in Podi v trušču slapov

Pot nas je vodila do slapov na reki Ren, znanih pod imenom Rheinfall. Slap je širok 150m in pada 23 metrov v globino. Čeprav je bil pretok pod povprečjem za ta letni čas, je bilo bučanje zame kar glasno. Če si je ob televizijskem ekranu težko predstavljati, kako lahko čisto mirna voda povzroči take katastrofe, kot jih prikazujejo poročila, nam je ob tem prizoru vse postalo jasno.

Pršič, ki ga je dvigoval veter

Podi je imel na tem mestu vsega dovolj. Usmilila sva se ga in podali smo se na bolj mirno lokacijo – mesto Schaffhausen. Majhno mesto nas je prevzelo. Znano je po za nas nenavadnih stenskih poslikavah na hišah ter okrašenih balkonih. Povzpeli smo se v trdnjavo Munot. Trdnjava je znotraj temna, neobdelana in neokrašena. Kot taka je bila svojevrstno presenečenje, hkrati pa je imela nek starogermanski pridih. Z vrha okrogle trdnjave je lep pogled na mesto. Ob vinogradih smo se vrnili proti avtomobilu, ki je bil parkiran v “navadni” parkirni hiši. Po vseh doživetjih tega dne si nihče od nas ni želel preizkusiti popolnoma avtomatske parkirne hiše, ki govori samo nemško.

Schaffhausen

Kamp smo poiskali v bližini naše naslednje destinacije, mesta Stein am Rhein. Utaborili smo se v kampu Wagenhausen. Skuhali smo si večerjo in se sprehodili med  polji, nato pa legli k počitku.