Fiat lux!

Zadnjič smo šli proti soncu. Proti snegu. Mahnili smo jo na Peč, uživali in se nahodili. Več o tem pa Pr’ Bubijih!

Smučišče

Sankanje

V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj.

Tam je bil tudi prodajalec sank, katerega produkte že vrsto let vsi omenjeni s pridom uporabljamo. In še vedno se nas spomni. No, saj nas je težko zgrešiti. Po zapletih s potrebo 1 in njeno rešitvijo za starim teptalcem snega (upam, da ne bo zaradi mene zarjavel) smo se zakadili v breg. In brez večjih postankov po slabi uri (Miha, koliko dolgo je trajal vzpon?) pristali na meglenem in mrzlem Starem Ljubelju.

Ker smo skoraj zmrznili, smo se praktično takoj po fotografiranju spustili v dolino. Polnih hitrosti zaradi lukenj in pohodnikov nismo razvili, a ko smo se zasneženi, premraženi, s solzami v očeh in smrklji na licih spet srečali na vznožju smo vsi vedeli, da je izlet uspel.

Včasih imamo pač srečo. In tokrat sva jo imela midva z Bubiko. Oba sva dobila čisto nepričakovano na isti dan prosto, pa še sonce je bilo napovedano. Seveda je po tako dolgem obdobju slabega vremena takoj padel izlet. In ker je zima se spodobi iti na sneg. A dež je v dolini pustil le še kako belo zaplato, snežna meja v hribih pa se zdi tako visoko. Nič, bomo poskusili priti na Tromejo, tam bo zagotovo belo.

Ker sem z avtom po popolnoma zaledeneli cesti komaj prilezel do improviziranega parkirišča, in ker sankaška proga ni bila urejena – noja, v snegu se je videla le dobro shojena gaz, smo se rajši odpravili na drug konec doline – v Tamar. Parkirišča so v Planici šele odkopavali, pravzaprav so odkopavali omarice z elektriko. Za malo obiskovalcev, kolikor nas je bilo (nekaj avtomobilov in en avtobus otrok na izletu), se niso prav dosti menili. Mi pa smo jo mahnili užitkom naproti.

Podi uživa

Obilica snega nas je presenetila. Podi se kar ni mogel navaditi, da je prost in da lahko počne kar želi. Tako sva ga nekaj časa čakala, da se je natekel po celem snegu.

Bela pobočja

A že čez nekaj metrov smo prišli na sončno jaso, kjer ga je Špela zabavala z žogo, jaz pa sem ga poskušal loviti v objektiv.

Podi v akciji

Ko smo končno krenili na pot, se kar nismo mogli načuditi količini snega, ki je bil pred in pod nami. Koliko ga je se najlepše vidi po „telegrafštangah“, katerih kabla se lahko vsakdo dotakne. Morda zadnjič.

Bleščice

Na sankah

Hodili smo precej počasi, saj sem veliko fotografiral. Eno kratko klančino smo celo presankali. Ko nas je pričelo zebsti, smo pospešili. V Tamarju smo zavili v kočo, kjer smo se pogreli s čajem. O sami koči ne bi izgubljal besed, a čaj je bil dober – sladek. Kozarčka žganega, ki sem ga naročil, pa žal nisem ne videl ne poskusil.

Kapelica pod snegom

Povratek je bil bolj sankaški. Obilica snega in pomanjkanje ljudi je progo naredilo hitro. V kakšnem ovinku sem se kar malo bal za moj fotoaparat, ki je bil seveda še vedno za vratom. A do nesreče, na srečo, ni prišlo. Podija sva tako utrudila, tokrat se ni sankal ampak je tekel ob in za sankami, da se mu na koncu ni več ljubilo igrati z žogico. Tako smo izlet zaključili in se odpravili v Moby Dicka na kosilo.

Ko sem za letos že čisto odpisal pohode, smučanje in sankanje, naju je z Bubiko presenetila lepa, sončna in dokaj topla nedelja. Na jutranjem sprehodu je padla odločitev o obisku starega znanca, prelaza Ljubelj. K sankanju sva povabila tudi Miha in Judito, pa sta žal odpovedala, ter Jureta, ki je na srečo imel čas in voljo po novem adrenalinskem izletu.

Vedeli smo, da bomo kar malo pozni. Okoli druge ure smo se tako odpeljali proti Tržiču ter od tam proti Ljubelju. Oblaki so pričeli zakrivati sonce, gore so dobile značilno kapo. Postalo nam je jasno, da danes ne bomo opečeni, vsaj ne od sončnih žarkov. Vseeno pa smo malo pred tretjo uro pričeli vleči sanke po dobro utrjeni poti proti vrhu.

Pomanjkanje kondicije se je poznalo vsem. Sam sem bil že po nekaj metrih čisto premočen. Fotoaparat sem rajši pustil pri miru, saj se mi je vsakič, ko sem odstranil rokavice, zanohtalo. Vseeno pa sem sem ter tja stisnil zobe, odrosil očala ter kukalo ter nekajkrat pritisnil na sprožilec. Nevajen hoje sem imel žal toliko opravka s samim seboj, da sem verjetno večino res dobrih motivov enostavno zamudil.

V dokaj normalnem času, glede na naše kondicijsko stanje, smo prišli na vrh, kjer je pihalo. Podija, ki je bil edini navdušenec nad hojo, je pričelo zebsti. Tudi ostali smo se toplo oblekli in se pričeli pripravljati na odhod. Zaradi mraka nas je malo skrbelo, kako bomo videli vse ljudi, ki naj bi bili še na poti gor. Imeli smo srečo – večina jih je že obrnila, tako da je bila proga – cesta – bolj ali manj naša. To je tudi pomenilo, da smo se lahko izognili večini lukenj, ki so jih obiskovalci tekom vikenda precej poglobili.

Malo čez četrto uro smo se že preoblačili pri avtomobilu. Zadovoljni nad rekreacijo smo se odpravili na Bazenček, kjer smo ob pici, pijači in debati zaključili naš sankaški izlet.

Končno mi je uspelo dodati na spletno domovanje Bubijev kategorijo posvečeno sankanju. Najdete jo lahko na temle naslovu.

Z Bubiko sva prilepila opise prog, ki sva jih presankala, ter opise, slike in filmčke z posameznih sankaških izletov.