Fiat lux!

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na  svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz  plastenk. Očitno se je modni trend  v Slovenijo prenesel iz tujine,  saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce  in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več  okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže,  izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo,  ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!

Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000  krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja  in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije  vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi  zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo.  Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000.  krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo  iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?

Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz  plastenk, določa pravilnik o pitni vodi ( Ur. I. 19/2004). Pravilnik  je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril  koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu  vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja  kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z  kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri  proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi  mest “odkrili” najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne  polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z  boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo  kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za  kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno  razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz  polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike  količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se  žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v  razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem  vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo  naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na  račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje  številke so prav grozljive. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke,  zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4  mega joulov  energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije,  kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih  plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo  le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk  porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo  prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili,  prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem  hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz  plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z  nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko,  v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne  količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V  ZDA na primer ocenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17  milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na  katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so  proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je  bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni  komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z  zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

---

Članek sem prejel prek maila od (ne)znanega pošiljatelja. Avtorica naj bi bila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. V kolikor članek navaja nepravilne podatke, ga je pod imenom dr. Kajfež Bogatajeve spisal kdo drug ali pa da z objavo kršim kakšne avtorske pravice prosim, da me o tem obvestite.

Religijo dojemam kot v organizacijo vpeto smer filozofije, ki običajno k sebi pritegne večje število ljudi. Le-tem lahko bolj ali manj ustreza. Vsak posameznik se od drugih razlikuje v številnih pogledih; pa ne samo z vidika zunanjosti ali genske zasnove, ampak tudi po svojem bistvu. Te razlike so glavni razlog, da je potrebno hoditi po svoji poti, po poti za katero smo sami ugotovili, da nam ustreza in da nas bo pripeljala do želenega cilja.

Nisem se poglobil v vse glavne religije sveta. Prav tako nisem strokovnjak za posamezno religijo. A iz površnega pregleda vseh večjih verovanj ter iz primerjave verovanj starih civilizacij lahko potegnem številne vzporednice. Vse glavne smeri imajo namreč številne vzporednice; pot je pogosto bolj ali manj različna (razlike so posebno očitne če primerjamo religijo zahoda in vzhoda), a cilj je enak – priti do najvišje, končne stopnje obstoja. To lahko poimenujemo nebesa, lahko razsvetljenje, lahko Valhala. Številna imena za enak dosežek, številne poti do istega cilja.

Zakaj se je torej potrebno prepirati katera religija je prava? To je kot prepiranje katera pot je boljša. Za nekoga je bolj pomembno, da je cesta ravna avtocesta, drugi se rajši vozi po vijugasti cesti podeželja. Spet nekomu je pomembno, da pride na cilj hitro in se odloči za prvo, drugi pa rajši privarčuje cestnino in se odloči za lokalne poti, hkrati pa uživa v zanimivi pokrajini.

Težava pri religiji je, da vsaka bolj uspešna religija kaj kmalu postane organizacija. Znotraj nje se pojavijo ljudje, ki jim je bolj kot sledenje idealom pomembna moč. Pride do nastanka voditeljev, oblastnikov, ki odločajo o usodi tako verske organizacije kot tudi njenih članov. Saj za voditelje ni nujno pomembno da so častihlepni že od začetka, nekateri pozabijo lekcije, ki jih sami učijo, šele kasneje, nekateri pa sploh ne. Pri nekaterih organizacijah se zgodi, da voditelj tekom let dobi drugačno vizijo smeri razvoja religije in se s tem oddaljuje od njenega bistva. Seveda so pa tudi ljudje, ki s srcem vodijo svojo smer po zastavljeni poti nauka, ki ga učijo.