Fiat lux!

V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj.

Tam je bil tudi prodajalec sank, katerega produkte že vrsto let vsi omenjeni s pridom uporabljamo. In še vedno se nas spomni. No, saj nas je težko zgrešiti. Po zapletih s potrebo 1 in njeno rešitvijo za starim teptalcem snega (upam, da ne bo zaradi mene zarjavel) smo se zakadili v breg. In brez večjih postankov po slabi uri (Miha, koliko dolgo je trajal vzpon?) pristali na meglenem in mrzlem Starem Ljubelju.

Ker smo skoraj zmrznili, smo se praktično takoj po fotografiranju spustili v dolino. Polnih hitrosti zaradi lukenj in pohodnikov nismo razvili, a ko smo se zasneženi, premraženi, s solzami v očeh in smrklji na licih spet srečali na vznožju smo vsi vedeli, da je izlet uspel.

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Trenutno stanje

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

Belo

ali rdeče?

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

Posveti v temo, tujec!

Vsi skupaj v naravi

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Bakla upanja

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ogenj v nas

Prejšnjo nedeljo smo se odpravili na pohod na Pohorje. Iz Ribniške koče smo se podali proti najbolj znanim barjem na Pohorju – Lovrenškim jezerom. Imeli smo lep, sončen in topel dan, edino ob povratku nas je dohitela nevihta in nas preganjala do koče. Več o izletu pa si lahko preberete kar na naši domači strani, kjer smo pod člankom Lovrenška jezera ta izlet tudi opisali in priložili nekaj slik. Več slik si pa lahko ogledate kar na spletnem albumu.