Fiat lux!

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Trenutno stanje

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

Belo

ali rdeče?

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

Posveti v temo, tujec!

Vsi skupaj v naravi

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Bakla upanja

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ogenj v nas

Sicer ne vem, ali je statistika bloga pomembna ali ne, ampak včasih je lepo pogledati lepo zbrane številke. In začetek novega leta, še posebej, če zunaj dežuje, je prav primeren čas za tovrstno igranje s podatki.

• število objav: 52 (skromno, a zato je bilo življenje toliko bolj polno)
• število komentarjev: 31 (skupaj z mojim besedičenjem)
• najbolj pogost komentator: Agapetos
• najbolj beden komentar: “huudo”
• število obiskovalcev: 8.142
• število obiskanih strani: 11.952
• najbolj popularen brskalnik: Firefox (52%), sledi Internet Explorer (42%)
• najbolj popularen operacijski sistem: Windows (95%), sledi Linux (3%)
• najbolj bran članek: Japonski vrtovi

Staro se je poslovilo, novo je prišlo. Tu bi si sposodil besede najpogostejšega komentatorja mojega bloga, ki je dejal (originalni zapis):

In tako se začne zadnji dan. Svet ujet v milni mehurček zatopljene razposajenosti lebdi pred mano. V tem trenutku tu, v naslednjem izgine. Kako krhek je naš svet!

Včasih se mi zdi blazno smešno, kako je težko preprosto biti. Brez navlake, ki jo privleče družba s seboj. Razmišljam, kako naj bo naslov mojemu dragemu blogu. Lahko bi kopiral vesoljni svet in dejal zgolj Zapisi, Misli, Dnevnik, Blog ali Kar Zvezek. Preprosto, žal pa so bili izvirni tu vse ostali in ne jaz. Lahko bi dal naslov Sanje, Fantacije, Razmišljanja, Filozofije, morda k temu dodal še kaj bolj osebnega, recimo nesojenega budista, ljubitelja Run, farmacevta ali pa humorista in metalca. A zakaj bi v mistiko zavijal svoje besede, z naslovom zavajal sebe in bralca, potem pa v beležki objavil sliko naše skupinice na kakem vrhu ali pa ob morju. In pisal o tem, kako sem zabijal žeblje v steno stanovanja.

Potem tu pride na vrsto še obvezen podnaslov, ki povzame celoten blog ter z njim zgodovino mojega življenja. Lahko bi napisal bluzenje nadutega kretena, čeprav še vedno oklevam med kretenom in sitnežem. Take podnaslove sem dejansko med brskanjem po spletu našel in moram reči, da se na teh straneh niti nisem dolgo zadrževal. Tudi teženje, filozofiranje, zabavljanje niso termini, ki bi me pripravili k spremljanju bloga. Prvi vtis pač šteje. In če že zaspim ob branju podnaslova, ki bi se v mojem primeru glasil Pisarije mladega metalca, ki občasno posluša rock in komedije, hkrati pa rad prebere kakšno knjigo z kriminalno, filozofsko ali mitološko vsebino, si lahko predstavljam, da tudi marsikdo drug deli ta občutja z menoj. Še posebno, ker sem izpustil, da se rad ukvarjam s fotografijo, ne maram pa prave kave.

Kaj pa če bi uporabil kar moj vzdevek. Pod čem sem že znan? Omči, Bamfro, Jelen (da, nori časi mIRCa so pustili sledove), vitki, rune vitki, Bubi. Vsak od teh vzdevkov ima svojo zgodovino, vsak svoj krog uporabnikov, a prav noben od njih ni tisti, s katerim se osebno identificiram. Si enega kar izmislim? To pa sploh ni kul.

A vseeno naslov in podnaslov bloga povesta bralcu, kam na tem norem spletu je trenutno zašel. Želim si najti nekaj preprostega, a hkrati osebnega. Nisem še srečal bolj direktne strani, kot jo ima avtor Wordpressa, Matt. Naslov: Ma.tt, podnaslov: unlucky in cards. Za povrh so tu še našteti vsi vzdevki, ki jih gospod Wordpress nosi. V trenutku vemo, da smo na osebni strani nekoga, ki ve, kaj počne. In pri katerem vemo, o čem bo pisal, pa nas vseeno preseneti s samimi zapisi. Na taki strani, čeprav mi oblikovni niti ni všeč, se počutim domače. In želel bi si, da bi tudi moja izgubila mističnost in se spojila z menoj. S tem, ko vem, kaj obstaja in ko vem, kaj si želim, imam v rokah vse, kar potrebujem za udejanjenje svojih misli.

Za menoj, pravzaprav za Bubiji, je zanimivo in napeto obdobje. Začelo se je namreč obdobje osamosvajanja in selitve v novo stanovanje. Ta selitev se je pred štirinajstimi dnevi zaključila in od takrat naprej živimo bolj ali manj samostojno življenje. Ker so bili zadnji tedni te selitve še posebej napeti in ker je tudi sedaj še treba marsikaj postoriti, je tale moj blogec kar sameval, brez novic in obvestil.

Vseeno pa sem o njem dosti razmišljal. O blogu namreč. Predolgo ima že enak izgled, predolgo ima svoj naslov, predolgo nima neke pametne strukture, ki bi odražala to, v kar se je tekom let razvil. Čeprav je včasih najboljše, če se s škarjami prereže vez s preteklostjo in se prične na novo, pa je tale blog pravzaprav ogledalo mojega življenja. Ustvarjen je bil za zapisovanje mojih misli in razmišljanj, nato je bil center mojega duhovnega napredovanja in nazadovanja, nato je obema tematikama pridružil še zapise iz vsakdanjika in pa tudi izlete, recenzije, slike, filme, skratka vse, kar je povezano z menoj.

Določiti smer, v katero naj se blog obrne, je težko. Veliko je potrebno pregledati, analizirati, tako blogovi zgodovini kot tudi v moji glavi. Kajti ne glede na vse gre tu še vedno za moj dnevnik in kot takemu je skoraj nemogoče dati neko ograjo, znotraj katere se mora gibati. Tako kot tudi sam sebi ne morem dati nekih oznak in nato bivati znotraj njih.

Najlažje je reči, da je to moj dnevnik, in ga nato voditi kot takega. Brez strukture, brez obvez in brez pravil. Zgolj zapisovanje misli in počutja. A to je tako nezanimivo. Morda bi bilo zanimivo zame, da bi lahko iz teh besed na stara leta pisal spomine. A kaj, ko takrat ne bo v tej zmešnjavi besed moč najti tiste pametne, prelomne zapiske, ki mi bodo zanimivi. Ko sedaj listam po zgodovini bloga vidim, da sem marsikaj pametnega zapisal. Nekatere zapise ste bralci nagradili z objavami na agregatih, nekatere z objavami na svojih blogih in straneh, nekatere pa s komentarji.

Hkrati pa sem našel v prahu ležeče zapise o budizmu, o svetih spisih, ki jih širše množice niso nikoli videle in za katere ni nobenega zunanjega indikatorja, da bi bile lahko bralcu zanimive in da bi izstopale iz povprečja. Posledično jih tudi sam do sedaj nisem našel. In ti zapisi mi dajo misliti. Zaradi njih iščem strukturo bloga, ki bo bralcu poleg vsakdanjih misli in blodenj lahko postregla tudi s kakovostnim branjem, z bolj strukturirano tematiko in večjim pregledom na vsebino mojega življenja.

Saj blog vendar pišemo, pa če si priznamo ali ne, malo zaradi lastnih lukenj v spominu, malo pa zato, da bi sebe predstavili javnosti. Torej je želja vseh, da bi se naši blogi brali in naše življenje slišalo naokoli. Kako bom to dosegel sam, pa čisto iskreno povedano še ne vem.

Pred nekaj leti so bili blogi “IN”. Blogosfera v Sloveniji se je šele razvijala. Svet je bil morda malo pred nami, a se je še vedno ukvarjal s samo uveljavitvijo blogerstva, z njegovimi definicijami in standardi. In mi smo pričeli blogati o tem, kaj sploh bloganje je. Po spletu smo lahko brali zanimive razprave, ki so jih vili novopečeni blogarji. Še bolj zanimive pa so bile razne pogovorne oddaje, ki so kar naenkrat morale v svoj program vključiti tudi ta modni trend in so tako v svoje vrste povabile kakšnega hišnega blogarja, kakšno blogersko divo in pa za povrh še teoretika, ki je ali pa ni pisal blog.

Sama situacija je bila kar malo komična. Smernice so postavljali ljudje, ki so šele pričeli spoznavati bloganje. Stari prekaljeni mački so bili spregledani. Čeprav so se s tem konjičkom ukvarjali že dalj časa, niso bili sposobni “dojeti”, da bistvo bloganja niso zapisane besede ampak družbene niti, ki se med njimi pletejo. V teh nekaj letih se je situacija spremenila. Nekateri stari mački so odnehali, večina jih še vedno piše. Večina najglasnejših novodobnih “teoretikov” je utonila v pozabo. A blogi so se obdržali. Še vedno jih je zanimivo brati, pa čeprav gre pri številnih avtorjih bolj za muho enodnevnico. Pišejo, dokler imajo kaj za povedati, nato pa se njihove besede združijo z vesoljem, ki mu pravimo splet.

Pred časom sem tako spisal seznam blogov, morda bolje rečeno tem, ki bi jih rad bral. Največja želja – strokovni blogi – se mi ni izpolnila in se mi verjetno nikoli ne bo. Čeprav bi bilo zanimivo brati redno izhajajoče članke o medicinski tematiki, pa se je razvoj wiki strani tako razmahnil, da pravzaprav vse potrebne informacije najdemo na teh straneh. Veseli me, da so se obdržali stari mački, kot je na primer Vidmar (čeprav me sedaj, ko si.blogs ni več njegov le-ta storitev ima za mrtvega!!!), pa tudi prijatelj agapetos je svoje pisanje razširil še na dodatne bloge (osebni blog, blog o čajčkih). Tudi oči se še vedno drži, pravzaprav je kar precej aktiven. Blogi o duhovnosti so počasi povedali svoje. Večina idej se je pričela ponavljati, zato je tudi interes zanje padel. Vesel sem, da je Clarity pričel manj pisati in bolj uživati življenje

Kaj rad berem? Enako, kot pred leti. A kot blogerju bi mi bilo morda bolj pomembno vprašanje: Kaj rad pišem? Časa za pisanje mi zmanjkuje. Blog, spletna stran, ki te dni doživlje temeljito prenovo (a o tem kak drug dan), pa seveda punca in njen kuža, pa služba zapolnjujejo teden. Tako je komaj kaj časa, da si med vikendom naberem nove izkušnje, da potem lahko o njih pišem. Ni mi všeč, če se prevečkrat ponavljam. Ne pišem rad o temah, kjer sem povedal že vse, kar vem.

Pred časom sem veliko pisal o duhovnosti. Prepričan sem, da sem pogosto omenil reinkarnacijo. Pa tudi smrt; hm, če razmišljam za nazaj je bil tole morda res precej depresiven blog. Morda prihaja čas, ko bo tudi ta blog počasi zaprl svoje strani in se ponovno rodil svež, prenovljen in bolj v skladu z mojimi trenutnimi interesi ter tudi bolj povezan s novo stranjo o Bubijih. Rad pišem. A nerad se ponavljam.

Siol je objavil seznam najbolj obiskanih blogov v mesecu oktobru. In na njem se je znašel tudi blog, ki ga piše en Janez. Oči, čestitke za uvrstitev med najbolj brane bloge!

Del seznama najbolj obiskanih Siol-ovih blogov za mesec oktober

Gravatar je globalno prepozna avatar. Beseda avatar v računalništvu predstavlja 3D ali 2D model posameznika, s katerim se le-ta predstavlja v igrah (3D) ali na forumih, blogih, pogovorih, … (2D). Njegov namen je ojačati prepoznavnost posameznika na spletu.

Pred dnevi sem omogočil uporabo gravatarjev na mojem blogu v komentarjih. Tako lahko sedaj tudi vi, ki komentirate, postanete prepoznavni po svojem znaku ali sliki. Vse, kar morate storiti je, da se prijavite na spletno stran gravatar.com, ustvarite račun in e-mail naslov povežete z izbrano sliko, ki jo predhodno naložite na strežnik. Na eno sliko lahko vežete več e-mail naslovov, prav tako pa lahko spremenite nastavite za vsak posamezni naslov.

Za lastnike blogov in forumov imajo na voljo več pripravljenih dodatkov (povezava do Gravatar dodatkov), ki jih lahko vključite v svoj blog. Kljub temu sem jaz uporabil Easy Gravatar vključek, ki ga lahko najdemo na uradni strani Wordpress-a (povezava do Wordpress-ove strani dodatkov in razširitev).

Uporabniki Thunderbird-a pa imamo na voljo še eno razširitev, ki omogoča prikaz avatarja dohodnih sporočil. Imenuje se MessageFaces in podpira tudi gravatarje.

V letu 2007 sem napisal 86 objav, na katere sem prejel 175 komentarjev. Najbolj komentirana objava je bila EMŠO, ki nosi 12 komentarjev. Moj blog ste obiskali 14090 krat (povprečje: 39 obiskovalcev na dan) in si ogledali 21542 zapisov (povprečje 59 strani na dan). Najbolj popularni zapisi so bili:

Večina uporabnikov si je stran ogledala z brskalnikoma Internet Explorer (52%) in Firefox (44%).

Najbolj obiskane teme po pričakovanjih niso tiste, o katerih najrajši pišem. Tega sem se zavedal že, ko sem pričel s pisanjem bloga. Namen mojih zapisov ni postati popularen ampak zapisati, shraniti ter morebitnim interesentom predstaviti moj lasten pogled na svet in življenje. Vesel sem, da sem prav prek tega medija spoznal kar nekaj zanimivih ljudi. Morda jih bom kdaj spoznal tudi v živo (no, z nekaterimi se že poznamo) in ne le prek digitalnega medija.

Danes nama je z mojo drago uspelo priti na predavanje z naslovom “Pot meditacije – pot nežnosti, pristnosti in vpogleda“, ki ga je vodil g. Robert Ivanc, v blogovskem svetu bolj znan kot Clarity. Ko sva končno našla Vodnjak znanja sva ugotovila, da imajo člani slovenske Šambala skupine prav prijetne prostore. Postregli so nam s čajem in piškoti, nato pa smo se posedli in poslušali Roberta.

Samo predavanje se je nanašalo na meditacijo. Prijetno je bilo poslušati nekoga, ki ve, o čem govori, a hkrati govori na nivoju, s katerim se je lahko vsak poslušalec poenotil. Govoril je o težavah, s katerimi se meditator srečuje na začetku, pa tudi kasneje na njegovi poti. Za razliko od običajnih pozitivnih učinkov in občutkov blaženosti, s katerimi se začetniki zgolj s težavo in veliko domišljije poenotimo, je predstavil realne, resnične probleme, katerih prisotnost zazna vsak, ki je kdaj dalj časa vztrajal pri meditaciji.

Odlično predavanje pa so na koncu malce zatemnila vprašanja, ki so težila bolj v smer psihoterapije, ki ni ravno moje področje. A kljub temu je bilo po eni strani kar zanimivo slišati kaj novega, primerjavo dveh področij iz prve roke nekoga, ki obe področji predano študira.

Hvala vsem organizatorjem in tudi predavatelju za zanimiv večer.

Izpovedati svoje misli, svoja občutja in svoje ideje je težko. S tem dejanjem razkrijemo svoje srce, ga pustimo ležati na pultu vsem na očeh.

Lažje je svoje srce postaviti na ogled svetu, a pred njega položiti namesto našega osebnega izmišljeno ime. Vsi vedo slabosti srca, a nihče ne pozna lastnika.

Morda zato pišemo bloge. Za krinko IP-ja smo skriti, neranljivi. Tu si ustvarjamo svoj svet, stran od vseh, ki nas poznajo.

Tako ustvarjamo novo življenje v tem navideznem svetu. Življenje, ki je ravno tako neresnično kot je neresničen naš materialni svet.

Katero življenje ste si izbrali za vaše, za pravo? Svet elektronskih skupnosti ali svet pomladi, poletja, jeseni, zime in ponovno pomladi?