Fiat lux!

Ko sem včeraj zaključil nočno dežurstvo (spanje: 15 min), sem pričel dolgo pričakovani teden dopusta. Že med vikendom sem sklenil, da bom ugodno vreme izkoristil za uvod v turno smuko. Cilj: Triangel.

Sonce na parkirišču

Ko sem tako okoli devetih zjutraj pri mejnem prehodu Ljubelj nase vlekel smučarsko opremo, je tudi sonce prilezlo izza hribov. Tako me tekom telefonskega pogovora s sodelavko ni več zeblo in pričel sem dvomiti v količino oblačil, ki sem jih imel na sebi. A že takoj v gozdu sem se skril soncu in prišel v območje večnega hladu, kjer bi mi še kak šal ali podkapa prišla prav. A sončni žarki so me spremljali po okoliških vrhovih in mi dajali motivacijo.

Tišina gora

Utrujen, malo prehlajen, brez kondicije in s polnim nahrbtnikom fotografske opreme sem počasi sopihal v strmino. Sotrpini so me prehitevali, jaz pa sem počitek iskal med slikanjem. Korak za korakom sem v slabi uri in pol prilezel do koče, od tam pa kar takoj nadaljeval po soncu proti Trianglu. Odvrgel sem tu nepotrebna oblačila, zanemaril boleča kolena in se kar po smučišču odpravil proti vrhu. Po pol ure grizenja kolen sem stal pri zgornji postaji vlečnice, ki je bila tudi moj dokončni cilj.

Sonce za Begunjščico

Tu sem naredil nekaj posnetkov, predvsem pa si privoščil uživanje na soncu.

Zimska

Gorsko sonce

Čeprav je bil sneg steptan, pa podlaga ni bila utrjena. Tako je bila smuka bolj podobna turnemu spustu kot pa klasični smučariji. Kratek obisk celca je dal vedeti, da je zapadlo preveč snega za smučanje z mojim znanjem, saj sem se v strmini skoraj ustavil, namesto da bi plaval po snegu. Prekmalu sem bil že pri avtomobilu in s tem zaključil smuko za ta dan.

Zimski užitki